Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
30.04.2015 01:07:41
Deli članek:

Kje je izhod, so se spraševali predvsem in samo Slovenci

V ušesih še danes, pravzaprav danes le še toliko bolj, odzvanjajo besede, ki jih je selektor izrekel tik pred potjo na svetovno prvenstvo v Katarju. Tiste o Švedih in iskanju izhoda namreč.

Poraz, v luči boja za nastop na EP 2016 nikakor ni tragičen, ne glede na razplet nedeljskega »povratnega« dvoboja bodo namreč Slovenci skoraj zagotovo zaigrali na Euru 2016, pa čeprav po tisti Belorusiji 2013 nič več ni samoumevno. A včerajšnji poraz boli tudi oziroma predvsem zaradi načina.

Slovenci namreč niso bili niti blizu, lahko bi igrali še celo noč, pa na jugu Švedske ne bi prišli do pozitivnega rezultata. Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da je bil to že četrti bolj ali manj zanesljiv poraz v nizu. Francija, Danska, Nemčija in Švedska so se ena za drugo izkazale za pretrd oreh, Makedonija pa tako ostaja zadnja reprezentanca, ki jo je Slovenija uspela premagati.

Bilo je januarskega popoldneva v katarski Dohi, ko je luč sveta ugledala tista zdaj že znamenita o kavčih in kavčarjih. In morda bo prav v nedeljo popoldne, ko bo neke vrste rdeča nit popoldneva prav kavč, slovenski vlak znova našel nazaj na zmagovite tirnice.

Konec koncev je selektor že januarja drzno napovedal, da bodo Skandinavce tako razbili, da ne bodo našli izhoda iz celjskega rokometnega hrama. Nepremišljeno širokoustenje ali ne, obljuba dela dolg, vsaj tako pravijo. Včerajšnja milo rečeno skromna predstava pa bi morala biti pri tem le še motiv več.

Obračun osme ter desete ekipe sveta je bil sicer derbi skupine 3, čeprav bi v prvem polčasu ob pogledu na igrišče, sploh pa na semafor, to na trenutke kar težko verjeli. Pred dvema dvobojema, ki bosta odločila o prvem mestu v skupini, je imela švedska selektorska naveza Ola Lindgren-Staffan Olsson nemalo težav s sestavo zunanje linije, saj je ostala brez celotnega težkega topništva, reprezentanci sta že pred časom v slovo pomahala Kim Andersson ter Kim Ekdahl du Rietz, zaradi poškodb pa sta odpadla tudi Johan Jakobsson in Magnus Persson.

Slovenski strateg Boris Denić je po drugi strani po več kot letu dni v reprezentančni sredi znova lahko pozdravil bombarderja Boruta Mačkovška, fanta, ki je že nekaj let bojda programiran za prihodnost slovenskega rokometa.

V uvodu tekme v Vida Areni v Växju je sicer priložnost na levem zunanjem dobil Klemen Cehte, dirigentska paličica pa je bila v rokah Deana Bombača, ki je spomladi v dresu Szegeda blestel v ligi prvakov. A ne eden ne drugi selektorjevega zaupanja nista ravno upravičila, po številnih napakah in zapravljenih strelih se je slovenska izbrana vrsta kaj hitro znašla v globokem minusu, že ob polovici polčasa so domači povedli s šestimi goli razlike.

Besede, ki so se mu včeraj v Växju vrnile kot bumerang. Bila je to milo rečeno slaba predstava Slovencev, ki je v marsičem spominjala na tisto proti Franciji v četrtfinalu SP. Na srečo Denića in njegovih varovancev na popravni izpit ne bo potrebno dolgo čakati, v nedeljo bo namreč v Zlatorogu drugi del slovensko-švedskega obračuna.

Resnici na ljubo, tudi z vstopom kapetana Uroša Zormana in še manj zgoraj omenjenega Mačkovška se ni kaj bistveno spremenilo, ravno nasprotno, vrstili so se prekrški v napadu in izgubljene žoge, kar so Švedi v protinapadih znali kaznovati, obramba 3-2-1 je puščala veliko prostora na šestmetrski črti, svoj dan pa je imel tudi Jim Gottfridsson, 22-letni član nemškega Flensburga, ki naj bi Švedsko vrnil na pota stare slave.

Bil je to eden slabših, če ne kar najslabši polčas slovenske izbrane vrste, odkar na njeni klopi sedi Boris Denić. Slovenci so si imeli med odmorom kaj povedati, dolgo so ostali v slačilnici, celo tako dolgo, da je klop ob vrnitvi prejela rumen karton.

A besede vsaj uvodoma niso padle na plodna tla, tudi nadaljevanje namreč ni prineslo zasuka, kaj šele kakšne revolucije na igrišču, v 38. minuti je razlika znašala reci in piši deset golov (22:12) in vse skupaj se je kaj kmalu sprevrglo le še v mučno čakanje na zadnji zvok sirene. Tudi pozno prebujanje in posledično neprimerno boljši zaključek, v katerem se je razbranil vratar Matevž Skok, pač ni mogel sprati grenkega priokusa v ustih. Da je minus štiri celo dober rezultat glede na prikazano, je sam po sebi dovolj zgovoren podatek.

PS: Naj fantje tokrat nikar ne berejo zapisov na forumih...