Torej s takšnimi, kot se jih spomnimo iz osnovne šole, da je vse skupaj bolj enostavno in pregledno. Štirih zmag in petih porazov kljub nastopu v četrtfinalu, kar je sam po sebi soliden dosežek, pač ne moremo ovrednotiti kot uspeh. V povprečju smo Slovencem prisodili malo manj kot trojko.
Dragan Gajić 4.5
Najboljši strelec in najboljše desno krilo prvenstva. Ekipa je igrala zanj ter nanj, Gajo pa je ni pustil na cedilu. Na terenu je prebil največ, skoraj sedem ur, in zabil v povprečju skoraj osem golov na tekmo. Manjši je kot, bolje je, ne hladi cevi, Katar pa je bil le še ena potrditev, da gre za enega najboljših realizatorjev z desnega krila.
Uroš Zorman 3.5
S svojimi predstavami ni bil zadovoljen, razloge pozna, a jih ni želel razkriti. Še vedno idejni mož, gonilna sila oziroma "capo di banda" te reprezentance, pa če to nekateri želijo slišati ali ne. Koliko pomeni, je bilo navsezadnje lepo razvidno na zadnjih dveh tekmah, ko je z načeto mišico obsedel na klopi.
Luka Žvižej 3.5
Zanimivo, proti Katarcem in Francozom, ko je Slovenija izgubila, je bil strelsko najbolj razpoložen. V obrambi je prispeval svoj standardni delež, v napadu pa je bilo znova vse preveč zgrešenih "zicerjev". Še vedno naše najboljše levo krilo, navkljub vsem realizatorskim omejitvam.
Marko Bezjak 3.5
Še eden tistih, pri katerih je težko podati oceno. Junak tekme z Brazilijo je bil močan adut s klopi, a ko je v zaključku turnirja ostal sam, brez pomoči Zormana in Bombača, ga je počasi zmanjkalo. Generalno gledano vseeno med boljšimi v slovenski zasedbi.
Miladin Kozlina 3.5
Igral je le v obrambi in igral je dobro, ob vseh težavah v centralnem bloku se je nedvomno pokazal in izkazal kot dodana vrednost. Konkretno je oddelal svoje, bil je z naskokom najboljši slovenski bloker in ena od ne ravno številnih pridobitev operacije Katar.
Gorazd Škof 3.0
Boljši del vratarskega dvojca, ki predvsem v zaključku ni bil na primerni ravni. Če sta imela v predtekmovanju tam nekje okoli 15 obramb, jih je bilo v nadaljevanju bistveno manj, Dancem sta denimo zaustavila vsega štiri strele. Malo, premalo, Škof pa lahko opravičilo do neke mere najde v bolezni.
Jure Dolenec 3.0
Morda celo največje razočaranje v naši vrsti, pa čeprav še zdaleč ni bil najslabši. A od fanta, ki je bil bržkone celo naš najboljši mož v Španiji, smo pričakovali več. Tudi on lahko opravičilo išče v poškodbi, ki ga je v pozni jeseni z igrišč oddaljila za debel mesec dni, a tistih 0-11 z devetmetrske črte bode v oči.
Sebastian Skube 3.0
V doktorjevo korist vsekakor govori statistika, a številke ne povedo celotne zgodbe. Nekajkrat je imel odprto avtocesto proti golu, pa tokrat za razliko od prejšnjih let, prvenstev ni šel na glavo. Če je še pred leti slepo sledil vodjem izbrane vrste, zdaj ni več tako, kar pa je dvorezen meč, vsaj kar zadeva ekipo.
Miha Žvižej 3.0
Omeyer ga je najenostavneje povedano ubil, ostal bo v spominu po tistih štirih strelih, ki so na neki način simbolizirali vso nemoč slovenske reprezentance v dvoboju s Francozi. Na drugih tekmah precej bolj natančen, v oči pa bode veliko število izključitev. Deset, daleč največ v slovenski vrsti.
Jure Natek 3.0
Najbrž ga ni bilo v naši vrsti, ki bi bolj igral po sistemu toplo-hladno, ob tem, da je bilo tistih hladnih predstav neprimerno več. Izkazal se je proti Makedoniji in v še večji meri proti "njegovi" Nemčiji, za višjo oceno pa bi bila potrebna večja konstantnost.
Matej Gaber 3.0
Pomanjkanja želje in volje mu ne gre očitati, ravno nasprotno, na prvenstvo je namreč prišel, ne da bi vedel, ali sploh še ima klub, Montpellier mu je namreč zaradi načetega kolena grozil s "knjižico". Ni pa bil pravi oziroma tak, kot smo ga vajeni, zaradi česar seveda ni bila prava niti slovenska obramba.
Primož Prošt 2.5
Na tekmi s Katarjem ga je selektor ob polčasu kljub solidni predstavi posadil na klop, soliden je bil še proti Španiji, vse ostalo je bolj kot ne za pozabo, res pa je, da ga je nemalokrat na prepihu pustila tudi obramba. V najboljšem primeru povprečen, o čemer zgovorno govori že odstotek ubranjenih strelov (29).
David Špiler 2.5
Zanj velja na las podoben zapis kot za Kavtičnika. Žrtev sistema, saj v klubu ne igra na levem krilu, pa najbrž ni ravno enostavno presedlati v tednu, dveh. Za nameček se je kmalu poškodoval, presedel izločilne boje, skupaj z že omenjenim Kavtičnikom pa je tisti, ki se zdi najbolj pogrešljiv oziroma med prvimi na izhodnih vratih.
Klemen Cehte 2.5
Na turnir je prišel po dveh tednih terapij, tako da od njega čudežev nismo mogli pričakovati. Soliden, a prav nič več kot to, uradna statistika pravi ducat golov iz 31 strelov. O njem se je ob pomanjkanju strela z razdalje govorilo kot o slovenskem rokometnem mesiji, kar pa starejši od bratov Cehte seveda ni in ne bo.
Uroš Bundalo 2.5
Še en, ki je bil bitko s časom, da bi bil pravočasno nared. Dinozaver, ki opravi veliko laičnemu očesu nevidnega dela, je izpustil prve štiri tekme. Z Gabrom tvorita elitni slovenski centralni blok, tokrat nista sestavila prav veliko treningov skupaj, tako da je slabša predstava do neke mere razumljiva oziroma opravičljiva.
Blaž Blagotinšek 2.5
Talentirani krožni napadalec je debitiral na velikem tekmovanju. Sedemnajst minut in pol je premalo za konkretnejšo oceno, a zagotovo je Blagi adut za prihodnost, nekateri celo pravijo, da takšnega še nismo imeli. Kakorkoli že, njegov čas šele prihaja.
Vid Kavtičnik 2.0
Minutaža je bila skopo odmerjena, ni skrival, da bi si želel kakšne minute več na igrišču, a ima to nesrečo, da ščiti hrbet najboljšemu desnemu krilu prvenstva, ob tem, da je sam že dolgo vse prej kot desno krilo. Vsemu spodbujanju s klopi navkljub nedorečen oziroma neizkoriščen.
Dean Bombač 2.0
V opravičilo mu vsekakor gre zapisati, da ni igral na svojem naravnem položaju srednjega zunanjega, ampak je bil prekvalificiran v levega zunanjega. Pa vendar, pričakovali smo več, sploh po takšne pol sezone v dresu Pick Szegeda. Morda mu kakšen obisk fitnesa več ne bi škodoval.
Boris Denić 3.0
Kilava trojka, pa čeprav pravi, da je osmo mesto velik uspeh. Številne, menda še nikoli videne zdravstvene težave mu seveda nikakor niso olajšale dela, a tudi sam ni bil v najboljši formi, daleč od tega. Vztrajanje pri rotaciji, prepozne vratarske menjave in še bi se našlo, Valero Rivera pa je bil tisti, ki mu je odčital lekcijo, ki jo bo še dolgo pomnil, vsaj moral bi jo.
