Moč je relativna

Slovenci so v dvoboju, ki na neki način pomeni ločnico med zelo dobrimi in elitnimi reprezentancami, znova pogrnili na celi črti. Padli so brez izstreljenega naboja, ne prvič in ne zadnjič. Zgovoren je že hiter prelet izidov Slovenije na velikih tekmovanjih, v dvoboju za biti ali ne biti z nekom iz kroga velike četverice, v katerem se delijo medalje in ki ga zadnjih nekaj let sestavljajo Francija, Danska, Španija ter Hrvaška, navsezadnje nismo zmagali že debelo desetletje, že vse od evropskega prvenstva na domačih tleh leta 2004.

Takrat so tako imenovani srebrni vitezi na svojem pohodu proti finalu premagali tako Hrvate kot Francoze, slednje, kako pomenljivo, na včerajšnji dan pred enajstimi leti. V ljubljanskem Tivoliju, ko je eksplodiral takrat komaj 19-letni Vid Kavtičnik in prav Omeyerju zabil osem golov, njegov pozneje najboljši prijatelj Nikola Karabatić pa je ob skromnem metu in večeru zabil le en gol. Za prvo in dolgo časa tudi zadnje slovensko polfinale na velikih tekmovanjih.

PONI
Selektor je v tednih pred prvenstvom iz rokava potegnil številne bolj ali manj posrečene prispodobe, ena izmed njih se je glasila, da Slovenija ima konja za dirko, konja, ki lahko galopira z vsemi tam zunaj. Ta konj je bil v sredo zvečer videti kot poni ob fizično superiornih in v številnih bitkah preizkušenih francoskih žrebetih. Čeprav bi nekateri oziroma številni razloge za tovrstne spodrsljaje v urah resnice iskali in vehementno pripisali predvsem psihi, zmagovalni mentaliteti oziroma njenemu pomanjkanju, rekoč, da je tipično slovensko poklekniti v odločilnem trenutku, pa razlog bržkone prej tiči drugod.

V telesni moči oziroma njenemu pomanjkanju v primerjavi z zgoraj omenjenimi, na čelu seveda z galskimi petelini, ki so že na prvi pogled neprimerno bolj plečati kot Janezki. Kar na turnirju, ko si tekme sledijo vsak drug dan, pride še toliko bolj do izraza. Povedano drugače, Slovenija lahko denimo v kvalifikacijah premaga vsakogar tam zunaj, na velikem tekmovanju, ko je treba odigrati deset tekem v dobrih dveh tednih, ko fizika posledično iz dneva v dan igra vse večjo vlogo, pa je to neka povsem druga pesem, kar priznava tudi selektor Boris Denić.

"Kakšna je realna moč Slovenije? Težko je reči, razložiti. Eno je moč na velikem tekmovanju, nekaj povsem drugega pa moč na eni ali dveh posameznih tekmah. To je pravzaprav neprimerljivo. Tu smo v štirinajstih dneh odigrali osem tekem, ko pa imaš dve kvalifikacijski tekmi v tednu dni, gre za čisto drugačne okoliščine. Na osmi tekmi s Francijo fizično ne moremo nič in smo pometeni z igrišča. Na eni tekmi, denimo v kvalifikacijah, pa ji bomo parirali precej bolj kakovostno, kot smo ji v sredo. V tem sistemu, na velikem tekmovanju pa proti njej – žal ne. Moč je torej relativna." Kako pomembna je fizična moč še posebno v drugem tednu tekmovanja, je lepo razvidno tudi na primeru Poljske, ki je brez organizatorja igre, a s številnimi junci, ki tehtajo sto in še nekaj kilogramov, na kolena spravila Hrvaško.

ŽAL NE
V Dohi se je vnovič potrdila teza, da so slovenska realnost, pa če je to še tako težko prebaviti, mesta od pet do osem, z občasnimi odkloni v plus, kot je bila tista lesena medalja v Barceloni, ter občasnimi odkloni v minus, kot je bil brodolom v kvalifikacijah za prvenstvo stare celine na Danskem. Uvrstitev v Katarju, kakršnakoli že bo, je realnost, lahko bi rekli tudi uspeh. Dobili so vse, kar so morali dobiti, in izgubili vse, kar so morali izgubiti, z izjemo do neke mere tekme s Katarjem, a Katar je tako ali tako zgodba zase. Žal pa je prav poraz z domačini Slovence poslal v francoski del žreba, namesto proti Avstriji in Nemčiji sta Zorman in druščina pot v boj za medalje iskala proti Makedoniji in Franciji. Proti Franciji pa ...

Žal ne, kot je najenostavneje povedal selektor.