Dnevnik iz Dohe: Kako je Fredi znova postal človek

Žametni suknjič, ki je bil videti, kot da je ukrojil hotelsko zaveso, pa kravata, najbrž ena redkih, če ne kar edina, ki jo premore. Obul je zašiljene čevlje v slogu Leningrad Cowboysov, s katerih je zloščil prah mestnih ulic, pika na i svečani opravi pa so bila sončna očala, kakršna je nosil Tom Cruise alias Maverick v mega hitu osemdesetih Top Gunu. Bil je videti čudovito pisan, smešen, a sam sebi se je zdel naravnost imeniten, enkraten. Navsezadnje je bilo prvič v štirih letih, odkar je v Katarju, da so ga ogovarjali z »mister« in da so se mu na vsakem koraku zahvaljevali s »thank you sir«. Da je bil izgubljen, je milo rečeno. Po eni strani je bil videti kot slon v trgovini s porcelanom, po drugi strani kot otrok v trgovini s čokolado. Široko razprte oči ter pazljivo odmerjen vsak korak, da ne bi bil komu v napoto in da mu ne bi posledično morda prehitro pokazali vrat, pa čeprav je bila bojazen povsem odveč. Fredi taksist, ki sta mu slovenska novinarja, ki želita ostati neimenovana, v zahvalo za vse vožnje in ustrežljivost omogočila ogled rokometne tekme.
»Bil sem že tu, ko sem pred kakšnim letom  s taksijem pripeljal inženirja. A notri seveda nisem stopil, nisem smel,« je hitel razlagati, ko je vendarle stopil v preddverje dvorane Duhail. Pojma nima o rokometu, bilo je sploh prvič, da je videl to igro, na jugovzhodu črne celine, v Keniji, od koder je v Zaliv kot še marsikdo prišel po priložnost za boljše življenje, rokometa pač ne poznajo. Pojma nima, kdo je denimo Karabatić, Duvnjak, Zorman ali Gajić, pa vseeno je kot pribit sedel na stolu in odprtih oči požiral vse okoli sebe, tudi oziroma predvsem to, kako so se Slovenci mučili z Brazilci in kako so pozneje Hrvati na realna tla postavili Makedonce. Že drugo jutro je za tistih nekaj rialov, ki se jih na koncu meseca nabere za dobrih tristo evrov, spet krožil po ulicah in uličicah Dohe, a bil je eden od zmagovalcev tistega sredinega večera in z njim vred tudi omenjena slovenska novinarja. Morda je vse skupaj še najbolje ubesedil prav eden izmed obeh. »Mislim, da se je vsaj en dan znova počutil kot človek.« Kako malo je včasih treba.