Dnevnik iz Dohe: Vsi psi gredo v nebesa

Obljubim, da za nekaj časa zadnja, a tale mi ne gre v glavo oziroma iz glave. V slabem tednu dni v Dohi nisem videl še niti enega samega psa in niti ene same mačke. Nobenega, brez pretiravanja. Ne da bi jih sicer kaj prida pogrešal, a ne vem, ali so vsi psi šli v nebesa, kot je namigoval animirani muzikal s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ali so se samo zavlekli kam v senco ali pa so skriti za visokimi zidovi vil in palač.

Kolega sicer sveto prisega, da je videl muco, a tisto je neka povsem druga zgodba in tudi povsem neprimerna za te strani. Kam so skrili vse pse in mačke, mi ni jasno, spomin pa se mi denimo vrne tri leta v preteklost, na evropsko prvenstvo v Srbiji, na Novi Sad, ko si že ob kratkem sprehodu naletel najmanj na en trop prosto tavajočih psov, ko je kakšen pogosto končal tudi pod kolesi, pa ni voznik niti trenil z očesom. Tukaj pa nič.

Ni ne lajanja ne zavijanja in ne mijavkanja, v nekaterih predelih, tako kot denimo v tistem, kjer so začasen dom našli slovenski rokometaši, pa so psi in mačke z zakonom prepovedani. Poštarji bi rekli nebesa, konjederci pa bodo tu zaman iskali službo. Na moje poizvedovanje, kam so skrili vse štirinožce, me je katarski kolega le začudeno pogledal. "Zakaj pa potrebuješ psa?" Vprašanje je dejansko umestno, še danes, po resnično tehtnem razmisleku bi mu težko podal resnično tehten odgovor.

Na ulicah Dohe boste težko opazili tudi neko ljudsko pasmo, ki je sicer drugod po svetu kar mrgoli, pravzaprav je vse bolj razširjena. Poleg psov in mačk bi namreč tudi kolesarje tu lahko prešteli na prste ene roke, in to tiste zelo nespretnega mizarja. Potencialni kolesar mora biti pač precej spreten in pogumen ali pa mora biti pošteno naveličan življenja.

V državi, kjer je avtomobilov najbrž več kot prebivalcev, se ni pametno podati s kolesom na cesto. Ko Katie Melua prepeva svojo Nine Million Bicycles (Devet milijonov koles), v mislih zagotovo nima Dohe in njenih pločnikov, če jim lahko tako rečemo, kolesarska steza pa, kot vse kaže, do zdaj še ni bila prav pogosto v načrtih urbanih načrtovalcev.

In ker ima vsaka medalja dve plati oziroma v vsaki stvari je nekaj dobrega – tu ti kolesa ne bodo ukradli.