Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
15.06.2014 22:00:00
Deli članek:

Voda se je razlila po igrišču

Arsen Perić

Čeprav je kot po navadi energično vodil svoje moštvo, Boris Denić pravi, da je bil povsem miren, saj je vseskozi verjel, da bo nastopilo slovenskih pet minut. Prej ali slej. Ko Madžari ne bodo več mogli slediti slovenski hitrosti in se bodo razlili kot liter vode po igrišču.

Se vam je odvalil kamen od srca?
Breme je bilo veliko, sploh za fante. Vseskozi kot papagaj ponavljam, da je ta termin nehuman. Sam pri sebi sem si želel le, da se vse skupaj konča, tako ali drugače, saj fantje nimajo več manevrskega prostora, da so s psiho pri in v rokometu. Tudi Madžari so ekipa, ki si po kakovosti zasluži mesto na SP, a žal gre tja lahko samo eden. In tokrat smo to mi, prejšnjo tekmo pa so bili to Madžari.

Ob minuti odmora ste fantom dejali, da gre vse po načrtih, pa čeprav ste takrat vodili le za gol.
Zaradi tega, ker sem vedel, da če bomo uspeli povesti, da se bodo oni, če se izrazim slikovito, razlili kot liter vode po igrišču. In to se je zgodilo. Čakali smo nekaj obramb vratarja v nizu, to dočakali in ušli na šest razlike. Lahko bi se ta »break« zgodil že v prvih desetih minutah, a še bolj mi je všeč, da se je zgodil v zadnjih desetih. Ko tekmec nima več možnosti, da se vrne. Bila je to ravno nasprotna tekma kot tista pred letom dni z Belorusijo, ko smo že sredi prvega dela vodili s plus pet, pa nato strmo padli. No, tokrat smo se skozi tekmo dvigali, lomili, lomili in na koncu zlomili tekmeca. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bomo Madžare poteptali z ducat razlike, da se bomo vzpenjali od prve minute dalje. Oni so vendarle top reprezentanca, ki spada v svetovni vrh. Kar smo naredili danes, ni mala stvar. Fantom lahko le čestitam, da so se držali dogovora in sistema. Zahvalil bi se navijačem za podporo, brez njih ne le da ne bi šlo, ampak bi bilo nemogoče.

Katar 2015?
Primaren cilj so kvalifikacije za Rio, drugo pa naj ostane med nami, neke vrste interni cilj.

Dolgo smo čakali na tako opevano hitrost, v drugem polčasu smo jo le dočakali.
Ko smo gledali analizo iz Veszprema, smo videli, da smo ob 25. prejetih golih le trikrat potegnili hitrega centra. Avtomatizem ob koncu sezone ni več pravi. Ne bom rekel, da so težke glave, a enostavno se potegne ročna zavora in ekipa ne gre tako, kot bi morala. V prvem delu smo igrali toplo-hladno, obramba je bila dokaj solidna, a vseeno smo prejemali gole, saj za razliko od prve tekme nismo uspeli razbraniti vratarja. V slačilnici smo se nato dogovorili, da nimamo več kaj. Tudi danes smo imeli v prvem delu potegnjeno ročno, ko pa enkrat začneš verjeti, se zgodi, kar se je. Tri gole za našo igro ni veliko, ni bilo straha, da tega ne bi uspeli nadoknaditi, a vseeno moramo svoje trenutke, tisti »break«, ki bo zagotovo prišel, pričakati v neodločenem rezultatu. In uspelo nam je teh naših pet minut pričakati celo na plus ena. Z bojem, željo, v obrambi je bilo srce na pravem mestu, fantje so dali vse od sebe, še zadnje atome moči in za to so nagrajeni.

Olajšanje je bilo očitno, na kaj ste ob zadnjem zvoku sirene najprej pomislili?
Težko povem, premlevaš tekmo tedne in tedne, več različnih scenarijev. Poskušaš se vživeti v tekmo in igralcem v psiho vcepiti stvari, ki naj bi se zgodile na tekmi. Da začnejo verjeti. Decembra, januarja to ni težko, ko so v polnem pogonu, junija, na koncu sezone, pa je to druga pesem. Takrat moraš dati igralcem informacijo, kaj se bo zgodilo na igrišču, da bodo rekli 'to je to' in glede tega lahko danes rečem, da sem vse zadel. Bil sem povsem miren, ker sem vedel, da bo »break« prišel.

Hipotetično vprašanje, bi ob porazu Slovenija še imela selektorja?
Kaj bi, če bi, je težko govoriti, a zagotovo bi sledil sestanek, po katerem ne verjamem, da bi nadaljeval reprezentančno zgodbo.