EPSKO! Legenda hrvaškega rokometa si je po enem izmed dvobojev ZAGREBA IN CELJA na copate zapisala domači naslov, razlog pa …

Bili so časi, ko na derbijih Celja in Zagreba ni šlo za ‘preživetje’ v Evropi, temveč za veliko več. Pred dvema desetletjema sta se večna rivala v epskih, nepozabnih bitkah merila za največje stvari v evropskem rokometu. Bili so to neki drugi časi, ki se jih ena od legend celjskega rokometa Roman Pungartnik spominja z nostalgijo, pa tudi obžalovanjem, da nič ni več tako, kot je bilo.

Imeli ste privilegij biti del celjsko-zagrebškega rivalstva, ko je bilo to na vrhuncu. V drugi polovici prejšnjega stoletja so bili obračuni Celja in Zagreba spektakli, kakršnih si lahko danes samo želimo. Kako se jih spominjate?
Ko danes odprem časopise in preostale medije, tu in tam zaslediš kaj o tem dvoboju. V naših časih se je o tem govorilo teden dni prej. S hrvaške in slovenske strani so letele iskre, naelektrena je bila celotna država. Takrat je bil to res derbi v pravem pomenu besede.

Kaj pa na igrišču, kako je bilo?
Srečevali smo se z istimi igralci, kot na reprezentančnih tekmah Slovenije in Hrvaške, kjer je prav tako vladalo veliko rivalstvo. Na igrišču ni bilo prijateljstva. Vsi smo šli na nož. Mi smo vedeli, kaj lahko pričakujemo od njih, oni, kaj lahko pričakujejo od nas. Takrat so bili korak pred nami, vemo, da je bila tista ekipa Zagreba čudo. Vsi so bili člani reprezentance, ki je osvajala olimpijske zlate kolajne, kolajne na svetovnih prvenstvih, po tekmi pa smo z veseljem pokramljali o tem in onem. Pozitiven čar derbija je bil predvsem v tem, kar se je dogajalo pred začetkom. Zdaj to pogrešam. Je pa dejstvo, da sta tudi ekipi zdaj bistveno drugačni in temu primerna je atmosfera.

Je kakšen obračun z Zagrebom ostal v posebnem spominu? Lepih je bilo najbrž manj, glede na razplete …
Oni so bili takrat, roko na srce, boljši. Vedno je bilo tako, da je bila prva tekma pri nas, povratna v gosteh. Stremelo se je k temu, da na prvi tekmo zmagaš, čeprav smo na koncu vedno potegnili krajšo. So bili pa tudi veseli trenutki, predvsem ob zmagah na domačih tekmah.

Kakšna anekdota?
Spomnim se dogodka po enem od naših dvobojev, ko smo izgubili, oni pa napredovali. Takrat legendarni Zlatko Saračević je enega od kolegov potegnil za rokav in mu rekel: 'Daj mi, prosim, na copat napiši moj domači naslov.' Vprašal ga je, zakaj, Saračević pa mu je odgovoril: 'Ker bom tako pijan, da bom padel na hrbet in bodo vsaj lahko videli, kam naj me odpeljejo.' To kaže, koliko so mu zmage nad Celjem pomenile. Tudi on, ki je v bivši Jugi in reprezentanci osvojil vse, kar je mogoče, je na to gledal enako kot mi.

Koliko je danes ostalo od tega rivalstva? Dobro, povedali ste, da to ni več to, ampak po drugi strani je to še vedno obračun večnih rivalov.
Mislim, da je vse razvodenelo. Današnje generacije drugače razmišljajo, drugače gledajo na to. Takrat je celotna Slovenija dihala s teboj, in si že zato čutil veliko rivalstvo. Je pa dejstvo, da so bili tisto začetki samostojne Slovenije in Hrvaške. Verjetno so ljudje čisto drugače čutili. Mi smo bili mlada država, oni velesila. Vsi smo skakali in bili nori na vse skupaj. Danes tega ni, tudi igralci niso več taki. Zagreb je recimo od vseh najslabša ekipa v tej skupini. Tudi za Celje ne moremo govoriti o presežkih. Ljudje pridejo in začutijo evforijo, ko so uspehi, torej ob zmagah. Nekoč je bil Zagreb evropska velesila, večkratni finalist lige prvakov, tudi mi smo bili v vrhu, ob tem pa Zagreb doma ni imel resnega rivala, zato so imeli naši obračuni še toliko večjo težo. Zdaj je čisto drugače.