Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
04.03.2015 09:00:00
Deli članek:

Kaj boš Olafur? Björn ali Michael?

Neki modri mož je nekoč zapisal, da lahko športne šampione podobno kot čas razdelimo na tri kategorije. Nekdanje, zdajšnje in prihodnje. V naravi športa oziroma življenje je, da se legende rojevajo in poslavljajo, nihče ni večen, pa čeprav se za marsikoga zdi, da traja, no, večno.

Krog življenja, kot je prepeval Elton John, oziroma naravni red, ki pa ga na glavo sem in tja postavijo povratniki. Tisti šampioni, ki so se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov vračali iz pokoja. Športni anali beležijo veliko vrnitev, nekatere so bile zgodbe o uspehu, spet druge malo manj, nekatere vrnitve so bile povsem zgrešene, da ne rečemo absolutno nepotrebne.

Nepotrebno in napol resno poglavje v sicer veličastnih karierah, ko so se igrali z lastno zapuščino in ko bi bilo neprimerno bolje, če bi še naprej uživali v zasluženem pokoju. Nekateri so se vračali ne le enkrat, ampak večkrat. Kot Lassie. Vrnitev v soje žarometov in svet adrenalina je bila pač mamljiva, a marsikomu je neuspešen povratek zmanjšal nekdanjo veličino. Postali so parodije samih sebe in morda ni lepšega primera v celotni zgodovini športa kot Šved Björn Borg.

Ko je v začetku osemdesetih pri rosnih 26 letih teniški lopar postavil v kot, je šokiral svet, odšel je namreč na vrhu, kot najboljši, desetletje kasneje pa je bil ob poskusu vrnitve, drugače kot poskus ji pač ne moremo reči, z lesenim loparjem v rokah le še karikatura samega sebe in prispodoba nekega že davno preteklega obdobja.

Potem je tu tisti, ki je sam sebe oklical na največjega, Muhammad Ali, ki se je po letu dni odsotnosti vrnil v ring, a s strani Larryja Holmsa prejel batine kot nikoli prej, te pa so le še poslabšale že tako načeto zdravje ene izmed ikon dvajsetega stoletja. "Kot bi gledal avtopsijo na še vedno živem človeku," je takrat bojda zgrožen dejal Sylvester Stallone, ki je tistega večera sedel ob ringu.

So seveda tudi takšni, ki so se vrnili v slogu, ki so nadaljevali tam, kjer so končali. Morda se niso vrnili boljši, a še vedno zelo dobri, kot denimo Alijev nasprotnik v Kinšasi, dedek George Foreman, ki je pri 45 letih postal svetovni prvak v težki kategoriji.

Ali pa seveda Michael Jordan, ki se je po očetovi smrti in dveletnem samoizgnanstvu v bejzbol vrnil domov, pod obroč. "I'm Back! (Vrnil sem se!)," kot se glasi še vedno eno najkrajših sporočil za javnost, s katerim pa je povedal vse in z vsega tremi besedami tekmecem nagnal strah v kosti. Še vedno je bil razred zase, morda celo še boljši, kot ko je odšel, nedvomno pa bogatejši za tisto vse prej kot uspešno izkušnjo sukanja bejzbolske palice. Sledili so še trije zaporedni naslovi prvaka v ligi NBA, še en trojček, pa nato vnovično slovo in še ena vrnitev, a tista druga vrnitev v dresu Washingtona je bila neka druga pesem.

Zdaj se z vrnitvijo spogleduje Olafur Stefansson, eden največjih, če ne kar največji sin islandskega rokometa. Pri 41. letih in po poldrugem letu dni premora. In to ne v neki amaterski ali veteranski ligi, ampak kar v najelitnejšem klubskem tekmovanju tam zunaj, v ligi prvakov.

Nekoč eden najboljših levičarjev in rokometašev sveta se je namreč pridružil treningom danskega KIF Koldinga. Pravijo, da ne bodo rinili z glavo skozi zid, ne Olafur, ki je nekoč že igral v Köbenhavnu, ne sam klub. Če ne bo šlo, pač ne bo šlo, razšli se bodo brez zamer, kot prijatelji. Če pa bo šlo, če Olafur še lahko sledi desetletje in več mlajšim kolegom, potem bo morda že čez deset dni v osmini finala LP, ko se bo Kolding pomeril z Zagrebom, znova na igrišču. Na desni strani Koldingovega napada, kjer je ob zdravstvenih težavah Kima Anderssona zazevala precejšnja luknja.