Hamburg je pred dobrim letom v Velenju slavil s 36:29.
Ob letu osorej. Bilo je petega februarja lani, ko je Hamburg gostoval v Rdeči dvorani in vknjižil bolj kot ne zanesljivo, lahko bi zapisali rutinsko zmago.
A nad takrat še vedno aktualnim evropskim prvakom so se počasi že začeli zbirati črni oblaki, ki so se zelo kmalu spremenili v pravo pravcato nevihto. Klub se je po že večkrat videnem scenariju v rokometu znašel na robu obstoja, po dolgem vročem poletju nekako le ubežal najhujšemu, a ostal z dodobra spremenjeno ekipo, ki je neprimerno manj zvezdniška v primerjavi s predhodnico in ki v merjenju z Gorenjem nikakor ni več tako izrazit favorit, kot je bila predhodnica nekega podobnega sredinega večera pred 371 dnevi.
Ob vseh dogodkih in spremembah, ki so zajeli rokometni kolektiv iz Hamburga, bi kar težko verjeli, da je od takrat minilo zgolj leto dni. Za klubom iz tega pristaniškega mesta je namreč resnično pestro leto in nemirna plovba po razburkanih vodah. Bili so na robu bankrota, dolgoletni mecen Andreas Rudolph je nekajkrat dvignil roke, pa se na tak ali drugačen način kot neke vrste rešitelj vedno znova vračal, licenco za bundesligo so dobili šele pet pred dvanajsto, pravzaprav bi bilo celo bolj primerno reči pet po dvanajsti, zaradi česar v elitni rokometni ligi letos nastopa devetnajst ekip, vsi križi in težave pa so se simbolno morda še najbolj izrazili v srčni kapi, ki je v začetku julija »zadela« zdaj že nekdanjega trenerja Martina Schwalba.
Schwalb počasi okreva, počasi okreva tudi Hamburg, ki seveda ni in še nekaj časa ne bo več del nemške, še manj pa evropske elite. Poleti so resda ubežali najhujšemu, a ob tem dodobra zategnili pas in posledično so pomahali v slovo asi, kot so Domagoj Duvnjak, Joan Cañellas (oba Kiel), Žarko Marković (Katar), Blaženko Lacković (Vardar) in Andreas Nilsson (Veszprem).
Kot zadnja prišla bronasta medalja
Gorenje vse do ponedeljka ni bilo popolno, manjkal je namreč bronasti Michal Szyba, junak tekme za bron na SP v Katarju. »V Zalivu je pustil velik pečat, na kar smo seveda ponosni, če pa gledam z vidika današnje tekme, upam, da je ohranil formo in da ni s seboj prinesel kakšne poškodbe ali bolezni,« se nadeja Vajdl.
MLADI FRANCOZ JE NAJDRAGOCENEJŠI Prišleki so bili po drugi strani morda ne ravno anonimneži, vsekakor pa neprimerno manj zveneča imena (Kevin Schmidt, Alexandru Șimicu, Alexander Feld ...). Ob nekaterih staroselcih, ki so že prešli zenit kariere (Bitter, Hens, Jansen, Lindberg), je to sicer še vedno solidna zasedba, a prav nič več kot to, o čemer navsezadnje govori že bežen pogled na bundesligaško lestvico. Pred spomladanskim nadaljevanjem namreč ekipa iz Hamburga gnezdi nekje na sredini prvenstvene lestvice, ko ima dan, je sicer sposobna zagreniti življenje marsikomu, a po drugi strani tudi izgubiti z vsakomer. Po skromni jeseni, ko so igrali po sistemu toplo-hladno, je davek plačal trener Christian Gaudin, ki se je že vrnil v Francijo, kot gasilec je vskočil Jens Häusler, poleti naj bi vajeti prevzel bronasti s prvenstva v Katarju Michael Biegler. Na papirju sicer vse skupaj deluje bolje kot na terenu, v vratih je še vedno izkušeni Johannes Bitter, skrajno desno ubijalec Hans Lindberg, na nasprotni strani Matthias Flohr, na šestmetrski črti je danski reprezentant Henrik Toft Hansen, v zunanji liniji pa prekaljena asa Pascal Hens in Adrian Pfahl, medtem ko je bržkone celo najdragocenejši artikel v Hamburgovi izložbi trenutno Kentin Mahe. Triindvajsetletni član zlate francoske odprave, ki je v Katarju osvojila zlato in ki lahko po potrebi zaigra na levem krilu ali pa v vlogi organizatorja igre.
ZDAJ GRE ZARES Če torej potegnemo črto, Hamburg ni (več) nikakršen bavbav, vseeno pa zelo spodobna, predvsem v številnih bitkah prekaljena zasedba, ki v družbi Gorenja, norveškega Hasluma in švicarskega Pfadi Winterthurja še vedno odkrito meri na prvo mesto v skupini A. Na edino, ki v letošnji sezoni nenavadnem, da ne uporabimo kakšne sočnejše besede, tekmovalnem sistemu zanesljivo vodi dalje. Podobne načrte in želje ima seveda tudi Gorenje, za katerega se po nekaj mesecev trajajoči predigri, ko bi lahko prave, močne tekme prešteli na prste ene roke, zdaj sezona pravzaprav šele začenja. Naslednji štirje meseci, ko bodo resnično (za)igrali na treh frontah, bodo tisti, ki bodo podali oceno o uspešnosti neke sezone. »Čeprav smo v pripravljalnem obdobju odigrali precej prijateljskih tekem, se vseeno tako ekipa kot strokovni štab veselita nadaljevanja sezone. Zdaj gre zares, čakajo nas težke tekme, kar ekipa, kot je Gorenje, vsekakor potrebuje. Začne se s Hamburgom, ki je bil pred dvema sezonama evropski prvak, ne glede na vse spremembe pa še vedno ostaja kakovostna ekipa. Vemo, da je imel v svoji ligi precej težav s poškodbami, vendar bo po zadnjih informacijah, ki jih imamo, na prihajajoči tekmi v popolni postavi,« je pred včerajšnjo potjo na sever Nemčije razlagal trener Ivan Vajdl. Slednji je na pripravah pogrešal bosanska dvojčka Burić in Poljaka Michala Szybo, ki so bili na SP v Katarju, hrvaškemu krožnemu napadalcu Kristianu Bećiriju pa je težave še naprej povzročala rama, a pomembni obrambni adut bo nocoj v Hamburgovi »rezervni« dvorani Sporthalle stisnil zobe. Zdaj gre pač zares.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do Plus
vsebin. Več informacij
