Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
muk
muk
27.12.2014 12:17:33
Deli članek:

Božič? Kakšen božič! Lenin in partija.

vszi

Na enega najboljših rokometašev dvajsetega stoletja Talanta Dušebajeva je klubska božična zabava pustila velik vtis.

Za Kirgizijca islamske veroizpovedi je bilo praznovanje božiča v eni najbolj katoliških držav na stari celini nedvomno nekaj novega, posebnega. "Lepo, svečano, čustveno, duhovno," so bile besede s katerimi je trener poljskih Kielc opisal božično slovesnost, ob tem pa so mu misli ušle tudi na otroštvo v Sovjetski zvezi.

Za železno zaveso, kjer božič in podobni cerkveni praktično niso obstajali. "Kakšen božič neki!? Pri nas je bila religija prepovedana. Zame kot otroka sta bila bogova Lenin in pa Komunistična partija Sovjetske zveze. Od trenutka, ko si sedel v šolske klopi, so ti učitelji vbijali v glavo, da je Lenin najpomembnejša stvar na svetu. Vodja revolucije, ki nas je popeljala v svobodo. Vse kar imamo, da imamo zahvaljujoč njemu in revoluciji. Prazniki? Da, bil je 23. februar, dan Rdeče armade, pa osmi marec, dan žena, prvega maja smo se morali udeležiti parade. Nositi smo morali transparente, zastavo ali portret revolucionarja, nihče te ni vprašal, ali si želiš sodelovati, enostavno si moral in pika. Konec debate. Morda še najbolj zabaven je bil Dan zmage, ko si si lahko nadel pravo čelado in igral vojake, medtem ko je bila obletnica oktobrske revolucije namenjena vzdrževanju in ohranjanju mita o komunizmu ter revoluciji. Učili smo se rime, pesmi in plese, potem so bile tu akademije in srečanja z veterani vojne in revolucije, ko smo z rdečico na obrazu recitirali pesmi. To so bili naši prazniki. Črno-bela realnost."

"Vseprisotno je bilo odpor, sovraštvo do komunizma in njegovega nauka. V Biškeku je bila večina cerkva zaprtih, ljudje so se bali moliti v javnosti, to so počeli na skrivaj. V hišah ni bilo božičnih dreves, slavnostnih večerji, da o darilih niti ne govorim. Mi muslimani smo se po drugi strani veselili prihoda hidžretskega novega leta, to je bil naš edini religiozni praznik. Tradicionalno smo se zbrali pod milim nebom, prižgali kres in to je bilo bolj kot ne vse. Oblast je prepovedala vse druge običaje in nacionalne plese. Dobil sem kakšno darilce iz papirja in lesa in to je bilo to. Če smo peli pesmi? Se šalite? Čeprav so nam starši pripovedovali o Kudaju (kirgiška beseda za Alaha, op.p.), pa ni bil nihče dovolj pogumen, da bi nas naučil kaj več. Krožile so pesmi o nekem Nikolaju, ki bojda živi daleč stran, Tako daleč, da nas ni nikoli obiskal," se je na otroštvo v Sovjetski zvezi v pogovoru za poljske medije ozrl danes 46-letni Kirgiz.