Ni vse srebro, kar se sveti

Podatek, ki bi moral tekmicam nagnati strah v kosti ter hkrati govoriti o moči in kakovosti srbske reprezentance, a vsaka medalja ima dve plati, pa tako tudi srebrna in lesena.

Osvojeni sta bili namreč na domačem terenu, v beograjski Areni, Srbija je priredila tako EP 2012 kot SP 2013 in bila za organizacijo nagrajena z najboljšima rezultatoma, ki pa sta do neke mere tudi zameglila realnost. Srbska reprezentanca je namreč zunaj meja svoje domovine neka povsem druga ekipa, v najboljšem primeru povprečna, kar smo lahko videli te dni v Osijeku in v kar smo se lahko navsezadnje na lastne oči prepričali tudi pred dobrim letom dni v Ljubljani, ko sta Andrea Lekić in druščina brez izstreljenega naboja padli v Tivoliju. Kot da bi Srbkinje ušle iz zgodbe o doktor Jekyllu in gospodu Hydu.

Povedano drugače, če so bile pred domačimi gledalci obakrat do zadnjega dne v igri za medalje, so zdaj svoj izkupiček na EP zunaj Srbije dvignile na 0-12. Da, zunaj meja domovine niso zabeležile še niti ene zmage, vedno so kovčke pospravljale že po uvodnem delu. Tokrat so jim mero vzele Črna gora, Francija in za konec, kot pika na i razpadu sistema, še Slovaška, ki je vse prej kot rokometni bavbav.

"Sram me je. Moramo se vprašati, po kaj smo sploh prišli sem, zakaj smo sploh izgubljali čas. Da nas premaga neka Slovaška ..." pravi Dragana Cvijić, še ena nekdanja krimovka Sanja Damnjanović, ki je sicer zaradi poškodbe izpustila zadnji dvoboj, pa opozarja, da si je končno treba nastaviti ogledalo. "Treba je narediti globoko analizo, najti prave razloge poloma, pogledati resnici v oči, ne pa da igralke in strokovni štab vztrajno iščejo alibije." Selektor Saša Bošković jih je našel v zdravstvenih težavah, neigranju Sanje, pomanjkanju sreče, ob tem pa se začuden sprašuje, zakaj neki bi moral odstopiti. Res, le zakaj.

In še ena kratka iz hrvaškega tabora, Andrea Penezić je zanikala, da naj bi reprezentančni dres pospravila v omaro. Bojda so bile njene besede napačno tolmačene oziroma vzete iz konteksta.