Popolna tekma v športu seveda ne obstaja, vedno je pač lahko bolje, vedno so tu malenkosti, ki bi se jih dalo še nadgraditi, a Celjani so bili v nedeljskem popoldnevu hudičevo blizu popolnosti oziroma svojemu trenutnemu maksimumu. Povedano drugače, iskanje oziroma izpostavljanje napak po zmagi nad tako vrhunsko ekipo bi bilo iskanje dlake v jajcu in povsem neprimerno za večer, ko so pivovarji po nekaj bolečih porazih, ko so bili hkrati blizu in daleč, končno šli tudi do konca.
VELIK SKALP
In to na kakšen način! Bila je to zrela, kolektivna predstava skozi vseh šestdeset minut, ko so po začetnem otipavanju prevzeli pobudo in se niso več ozrli nazaj. In to proti enemu najbolje selekcioniranih moštev tam zunaj, ki so ga za nameček premagali z njegovim lastnim receptom. Impresivna predstava in velik skalp, s katerim so si znova odprli na videz že pošteno priprta vrata v osmino finala. In to v eni težjih, če ne kar najtežji skupini, v kateri je denimo trenutno vodilno moštvo bundeslige šele na tretjem, najboljše francosko moštvo zadnjega desetletja pa na četrtem mestu, kar samo po sebi še najbolj zgovorno govori o kakovosti druščine, ki se je zbrala v skupini C.
TRIJE MAČKI IN KOPICA MUCKOV
Krog je zdaj sklenjen, po Hamburgu, Flensburgu in Kielu so za svoj pas dodali skalp še zadnjega izmed velike četverice nemškega rokometa. Dolgo se jim je izmikal, potrebnih je bilo osem poskusov, uganke Rhein-Neckar pa pred tem niso znale razrešiti tudi na papirju neprimerno močnejše celjske zasedbe, kot je trenutna, ki je ena najmlajših v vsej celjski zgodovini in za katero denimo njen idejni vodja Branko Tamše pravi, da je sestavljena iz treh izkušenih mačkov in kopico neizkušenih muckov. A ti mucki imajo nabrušene kremplje, pa so na kolena spravili največjo mačko v svetu rokometa, leva iz Mannheima. Pa čeprav imajo nekateri celjski fantje za razliko oziroma bolje rečeno v popolnem nasprotju s tekmecem za pasom le pet, šest "evroligaških" tekem.
DA BI OSTALI SKUPAJ
Dobre predstave, skalpi velikih pa so na neki način največje prekletstvo te celjske ekipe, pa če se to še tako čudno sliši. "Najbrž se ponavljam kot papagaj, a moja srčna želja je, da bi ta ekipa, devetdeset odstotkov nje, ostala še nekaj časa skupaj. Seveda se zavedam, da bo to izjemno težko, a verjemite, težko je tudi iz leta v leto menjati po šest, sedem igralcev. Nismo čarovniki, čeprav moram pohvaliti slovensko stroko in na neki način slovensko ligo, ki proizvaja vedno nove in nove igralce. A tudi ta bazen se počasi prazni, mislim, da je v tujini že prek trideset zelo kakovostnih slovenskih igralcev, kar je v državi z dvema milijonoma prebivalcev težko nadomestiti. Zato še enkrat, želim si, da bi ekipa ostala čim dlje skupaj, da bi naredila še kakšen korak naprej," je po morda celo svoji največji zmagi na celjski klopi pravil Branko Tamše.
BRŽČAS OBSOJEN NA SIZIFOVO DELO
Sam sicer ni dodal, a v primeru, da bi bil uslišan, bi podobni velikani, kot je Rhein-Neckar, bolj pogosto položili orožje. Ali gre le za pobožne želje ali pa se bo celjskemu strategu želja uresničila, bo seveda pokazal čas, danes pa se zdi vsekakor bolj realno tisto prvo, da bo Tamše tudi v prihodnje obsojen in primoran na sizifovo delo.
IMENA ŽE DEBELO PODČRTANA
V dobro celjskega kluba upamo, da se motimo, a predstave motorja ekipe Mihe Zarabca, razbijača Ivana Sliškovića, robustnega Blaža Blagotinška in hitronogega Blaža Janca, če naštejemo le najvidnejše artikle v izložbi Zlatoroga, pač niso in ne morejo uiti neopažene. Številni menedžerji in mešetarji imajo njihova imena v svojih beležnicah že debelo podčrtana, celjski klub pa se že nekaj let ne more finančno kosati s klubi s severa, zahoda in zdaj tudi juga ter vzhoda stare celine.
BO MALCE LAŽJE, VENDAR
Pesimisti pravijo, da je le vprašanje časa, optimisti upajo, da bodo predstave, kot je bila nedeljska, pomagale napolniti bolj kot ne kronično prazno blagajno. Povedano drugače, bila je to predstava in kulisa, ki bi lahko prepričala še koga, da bi postal del te zgodbe. Tudi ali pa vsaj na tribunah, fantje si zaslužijo več kot le tri tisoč in še nekaj ljudi v dvorani. "Kaj pa vem, če je bila to najboljša predstava, odkar sem trener Celja, vse te velike so sladke, vsaka je na svoj način posebna. Tudi s Flensburgom je bila lepa tekma, pa ukrajinski Motor, vsi dvoboji z Gorenjem ... Je pa to nedvomno velik skalp, ki sem si ga res srčno želel, tako jaz kot klub, je nagrada za ves trud, ki ga vlagamo. Ni nam lahko vsem skupaj, tudi tistim, ki bedijo nad nami in skrbijo za nas. Vem, da bo s takšnimi rezultati malce lažje, po drugi strani pa meni težje, ker vsi prežijo na moje fante," je svoje bojazni še enkrat strnil Tamše.
