Kdo vstopa z boljšo popotnico v ta slovensko-»slovenski« dvoboj, je težko reči. V uvodnem krogu sta tako enim kot drugim življenje zagrenila predvsem vratarja, Celjane je pokopal Arpad Šterbik, Francoze pa Niklas Landin. Celjani so po hudem boju z Vardarjem nesrečno in nespretno ostali praznih rok, Montpellier je v levjem brlogu dobil pravo lekcijo. »Na prvi pogled je poraz v Mannheimu resnično visok, a tisti, ki si je tekmo ogledal, je videl, da gre veliko zaslug fantastičnemu Landinu, vratar Rhein-Neckarja je bil na podobni, če ne celo višji ravni, kot je bil denimo Šterbik proti nam. Če tak mojster realizacije, kot je Dragan Gajić, zapravi pet metov s krila, sedemmetrovko, čiste protinapade, potem ... Hočem reči, da je rezultat varljiv, Montpellier je igral svojo igro, prihajal do priložnosti, a tako kot v našem primeru je bila tudi zanj zadnja ovira v podobi vratarja nemalokrat previsoka,« je dan pred odhodom na dvanajsturno odisejado trener celjskih rokometašev Branko Tamše zagotavljal, da tistih minus enajst nikakor ni realni pokazatelj razmerja moči.
SEDEM MILIJONOV IN NEKAJ DROBIŽA
Da so se varovanci Patricea Canayerja že pobrali po visokem porazu, so dokazali nekaj dni kasneje v Nantesu, pa čeprav so se tudi v četrtek zvečer dolgo sprehajali po robu. Še na začetku drugega dela so v dvoboju dveh v prvenstvu še neporaženih ekip zaostajali s sedmimi goli, v Landinovo vlogo pa je tokrat vskočil Gorazd Škof (19 obramb). A v zaključku so nato 14-kratni francoski prvaki na krilih Gajića (met 10/13) vendarle izvlekli točko, ni pa veliko manjkalo, da bi tudi obe, toda zadnji strel Mathieuja Grebilleja je namesto v mreži končal v vratnici. Ni sicer skrivnost, da Montpellier precej bolje igra na domačem igrišču kot v gosteh, ni jih malo, ki celo pravijo, da je Montpellier v domači Areni povsem druga ekipa.
Proračun kluba znaša debelih sedem milijonov, ob pogledu na seznam igralcev pa se je bržkone že marsikdo sam pri sebi vprašal, kam dejansko gredo vsi ti milijoni. Po slovesu Williama Accambrayja in Thierryja Omeyerja bi namreč zdaj, z izjemo do neke mere Gajića, ki je na jugu Francije postal eno najboljših desnih kril v Evropi, težko našli zvezdnika najvišjega evropskega razreda. Najenostavneje povedano, zelo solidna, nikakor pa ne vrhunska evropska zasedba, ki je lani, takrat še z velikim Titijem v vratih, osvojila »samo« tretje mesto v prvenstvu in mesto v LP dobila šele s posebnim ter v mnogih pogledih spornim povabilom gospode z Dunaja.
PODOBEN SLOG
Okostje moštva tvorijo že omenjeni Slovenci, v vratih je hrvaški veteran Venio Losert, organizacija pa je predvsem v rokah Argentinca Diega Simoneta, ki ob odsotnosti celjskega Mačka zdaj po potrebi krpa tudi na položaju levega zunanjega. Na levi strani napada sta še francoska reprezentanta Michael Guigou ter Grebille, že vrsto let je tu v številnih bitkah prekaljeni Tunizijec Issam Tej, v obrambi pa v igro vstopa še novinec, nekdanji član Cimosa Balusz Laluska, in to je bolj kot ne to. Če gre za ekipo težko sedem milijonov in še nekaj drobiža, presodite sami, je pa to ekipa, ki je na igrišču precej podobna celjski. Če bosta trenerja ostala zvesta sama sebi, potem gre jutri v Areni pričakovati dvoboj dveh podobnih slogov, tako eni kot drugi gojijo hitro igro s hitrimi prehodi iz obrambe v napad. »Če se bomo spustili v ta dir, in od svojih igralcev bom seveda zahteval, da igramo našo igro, bomo videli, kdo bo spretnejši in močnejši,« pravi Tamše, ki pot do uspeha vidi v ponovitvi sobotne predstave. Z eno bistveno razliko seveda, in sicer z neprimerno manj zapravljenimi »zicerji«. »Če bi mi nekdo ponudil, da ponovimo 90 odstotkov igre s tekme z Vardarjem, bi nemudoma sprejel, seveda pa bi si pri realizaciji čistih priložnosti želel vsaj še enkrat večjo učinkovitost. Če nam bo to uspelo, potem se lahko iz Montpelliera vrnemo zadovoljni.«
ŠE KAKŠNEGA ADUTA
Zaradi številnih Slovencev v domačih vrstah bo dvoboj še posebej zanimiv, Tamše pa do obisti pozna predvsem škofjeloško navezo, s katero se je dvakrat povzpel na rokometni Triglav in s katero se še danes pogosto sliši. »Res je, Jure in Matej dobro poznata moj način dela ter razmišljanja in verjamem, da bosta znala svetovati trenerju. Tako kot jaz poznam njiju tudi onadva poznata mene, seveda pa upam, da imam vendarle še kakšnega aduta v rokavu.«
Ob spremljanju tekem Montpelliera je v zadnjem času oči padla še ena stvar, pravzaprav še en Slovenec. Tisti, ki je tam najdlje, že šesto leto. Vid Kavtičnik. »Da, zanimivo, Vid je proti Rhein-Neckarju začel in skoraj ves polčas igral na srednjem zunanjem. Upam, da se ne bom potem ugriznil v jezik, a mogoče bo tudi to eden od naših adutov. Z vsem spoštovanjem do Vida, razigrava čisto korektno, a v tem primeru morajo menjati dva igralca pri prehodu iz napada v obrambo, kar bi lahko bila voda na naš mlin,« je pred odhodom v Montpellier, na katerega je v zadnjih dneh padlo nenavadno veliko padavin, še dejal Tamše. V nedeljo bo bojda posijalo sonce.