Kot pravi tudi sam, je Slovenija bila in vedno bo njegov drugi dom. Ko je na prelomu tisočletja kot golobradi in bolj kot ne neznani mladenič prispel na sončno stran Alp, v velenjsko osje gnezdo, si najbrž niti v sanjah ni predstavljal, da bo poldrugo desetletje kasneje naskakoval že svoj šesti evropski naslov. Njegova žetev se je začela pred natanko desetimi leti, ko je skupaj z Urošem Zormanom, Renatom Vugrincem, Dejanom Perićem in ostalo druščino Celje po dolgih letih čakanja in razočaranj le popeljal v finale ter potem na klubski Mont Blanc. Prvič in do danes zadnjič. In če se Celje v naslednjih letih evropskemu prestolu ni več približalo, pa je sam svoje ime še štirikrat zapisal med zmagovalce najprestižnejšega klubskega tekmovanja. Poleti 2005 je za 400.000 evrov prestopil v takrat mogočni Ciudad Real, v La Mancho, kjer je Domingo Díaz de Mera iz nič napravil rokometni imperij, se z njim veselil hat-tricka (2006, 2008 in 2009), ko pa je slednji počasi začel izgubljati boj z mlini na veter, se je eden najboljših rokometašev 21. stoletja preselil v Barcelono. In ji leta 2011 pomagal do njenega osmega naslova.
Petkrat je torej že dvignil najpomembnejšo lovoriko v svetu klubskega rokometa in je rekorder med še aktivnimi rokometaši, na večni lestvici pa so pred njim le še legendarni fantje iz še bolj legendarne Barcelonine generacije iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Andrej Šepkin (7 naslovov), David Baruffet, Thomas Svensson in današnji trener Veszprema Carlos Antonio Ortega (po 6). Zadnje tri lahko ujame že ta konec tedna, potem mu bo za poslednjih nekaj let kariere ostal le še lov na Šepkina, velikana na šestmetrski črti iz tistih zlatih časov katalonskega velikana. "Nisem se še upehal. Vsaka sezone je zgodba zase, in ker ne želim živeti v preteklosti, imam ves entuziazem tega sveta, da poskušam iti vedno znova do konca. Moj cilj, ko nosim dres Barce, je biti vedno na najvišji ravni in osvojiti vsako lovoriko, o rekordih in osebnih dosežkih pa ne razmišljam. Seveda bom vesel, če bom osvojil toliko naslovov kot našteti, a o tem res ne razmišljam. Morda po tem, ko končam kariero, takrat bo čas za pogovore o takšnih ali drugačnih rekordih," je za spletno stran EHF dejal danes 32-letni Rutenka.
VSE JE MOGOČE
Njegova Barca je v družbi Veszprema, Kiela in Flensburga bržkone prva favoritinja zaključnega turnirja, a v dveh dnevih se lahko zgodi marsikaj. Navsezadnje je že lani na zaključni turnir prišla v vlogi papirnate favoritinje, domov pa so se njeni rokometaši vrnili dolgih nosov, potem ko so po dramatičnem finalu in podaljšku morali priznati premoč presenetljivemu prvaku Hamburgu. Če lahko na zaključnem turnirju sploh govorimo o presenečenjih. "Ne bežimo od vloge favorita, a treba je biti previden. To je vendarle zaključni turnir, dve tekmi v vsega štiriindvajsetih urah, vsaka pa zgodba zase. Tanka je črta med uspehom in porazom, že ena sama žoga v vratnici namesto v mreži lahko vse spremeni. Vsakomur pa lahko spodrsne, saj nismo stroji, ampak le ljudje. Marsikaj se lahko zgodi, kar je za gledalce in navijače le še dodaten draž." Navsezadnje ni veliko manjkalo, pa jih sploh ne bi bilo v Kölnu, Rhein-Neckar je imel namreč še dobrih deset minut pred koncem povratnega četrtfinalnega srečanja vstopnico za Lanxess Areno trdno v svojih rokah. "Že dva dni pred tekmo nisem zatisnil oči od nestrpnosti, velike želje, da bi se tekma končno že začela, da operemo madež iz Mannheima. Na tekmi sem verjel od prve do zadnje minute, a ko sem si kasneje pogledal posnetek na televiziji, sem začel verjeti, da je bilo med gledalci precej skeptikov. Še deset minut pred koncem smo vodili le za tri gole, če bi bil jaz gledalec, bi si najbrž tudi mislil, da je nemogoče, da se vrnemo. A smo se." In so se. Morda celo eden ključnih trenutkov lova na leve v mitski Blaugrani je bil, ko je Xavi Pascual na šestmetrsko črto poslal Rutenko. Ni bilo prvič, da se je znašel v vlogi krožnega napadalca. "Če me trener pošlje na igralno mesto, ki ni ravno običajno zame, bom storil vse, kar lahko, da bi upravičil njegovo zaupanje. Rad sem na igrišču in ni mi pomembno, na katerem položaju." Zdaj so tu, v Kölnu, danes jih v polfinalu čaka Flensburg. Taisti Flensburg, ki je bil na nasprotni strani tudi tistega za slovenski rokomet in tudi Rutenko nepozabnega leta 2004.
ROKOMETNA TIKA-TAKA
Morda za nikogar drugega kot prav za Barcelono velja, da je od nastopov v ligi prvakov odvisno, ali bo sezona zanjo uspešna ali pa zgolj povprečna. V Španiji nima več prave konkurence, letos v prvenstvu denimo ni oddala niti točke. Trideset tekem, trideset zmag, v povprečju s skoraj petnajstimi goli razlike, kar dovolj zgovorno govori o njeni dominaciji. Medtem ko so številni nekdanji velikani in rivali, kot recimo Ciudad Real in San Antonio, končali na smetišču zgodovine, še nekateri pa so na poti tja, kot recimo Ademar Leon in Valladolid, ki je po 36 letih izpadel iz prve lige in za katerega se zdi likvidacija le še vprašanje časa, v Barceloni ne poznajo besede recesija. Barca je pač zgodba zase, institucija, Barca je Unicef, Barca je Messi, Neymar, Navarro, Rutenka, Karabatić, ona ne more propasti. Še več, že dolgo, vsaj kar zadeva rokomet, ni bila tako močna, že dolgo se ni na enem mestu zbrala zasedba s takšnimi velemojstri. Zvezdniški ansambel, rokometna tika-taka, namesto Xavija, Messija in Inieste pa Rutenka, Nikola Karabatić, Kiril Lazarov, Arpad Šterbik, Cedric Sorhaindo ... Številni so ji že prilepili tisto, ki se jo prilepi pravzaprav skoraj vsaki podobno megazvezdniški zasedi. Krilatica, ki je luč dneva ugledala zdaj že daljnega leta 1992, ko se je prav v Barceloni na enem mestu zbrala neponovljiva druščina košarkarskih velikanov. Dream team. Sam Rutenka pa klub vidi predvsem kot veliko - družino. "Barca je največji klub, povsem se strinjam z njenim sloganom. Més que un club, res je več kot le klub. Tu je veliko igralcev iz različnih športov, ki živijo kot neka velika družina, in to je tisto, kar me je navduševalo od vsega začetka. Imam res lepe spomine na vse klube, v katerih sem bil, a to so bili bolj kot ne le rokometni klubi. Nikakor ne želim podcenjevati teh klubov, a tu so nogomet, košarka, rokomet, futsal in vsi smo v pristnem stiku. Ko kakšno moštvo zmaga, proslavljamo skupaj, ko nastopijo težki časi, so vam v oporo. Smo kot velika družina različnih športov, in to je bistvena razlika z drugimi klubi."
Letos sta nogometna in košarkarska sekcija katalonske institucije v Evropi ostali praznih rok, tako da bi deveti naslov rokometašev predstavljaj vsaj majhen obliž na evropske rane.
Res je več kot le klub
Še peto leto zapored so konec maja vse rokometne poti vodile v Köln, še peto leto zapored se je v mestu na zahodu Nemčije zbrala elita elite. Za razliko od lani Slovenija tokrat, če izvzamemo kozinsko sodniško navezo, na spektaklu, imenovanem final four, ne bo imela svojega predstavnika. No, Sergej Rutenka, ki bo lovil že svoj šesti naslov, je bil in bo vedno ostal tudi malo naš.
7 - Andrej Šepkin
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke