Urška Žolnir je zaznamovala slovenski judo in tlakovala pot vsem preostalim slovenskim uspehom v panogi, ki je bila pri nas do osamosvojitve v celoti v domeni moških. Ko je kot šestnajstletnica leta 1997 zmagala na mladinskem evropskem prvenstvu, ki ga je takrat gostil ljubljanski Tivoli, je to odjeknilo skoraj kot senzacija, ko ga je prihodnje leto obranila, je bilo jasno, da dobivamo tekmovalko velikega potenciala. Tudi pri njej prehod iz mladink med članice ni bil preprost, čeprav je že leta 2001 pri nepolnih dvajsetih s petim mestom na članskem SP v Münchnu dosegla najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnih prvenstvih.
Vedno skromna in nevpadljiva deklica iz Pernovega pri Žalcu se je znašla prvič v središču pozornosti slovenske javnosti leta 2004. Takrat je dolgo kazalo, da si bo OI v Atenah morala ogledati od doma, saj je imela v svoji kategoriji zgolj status prve rezerve. Na igre je odpotovala dobesedno z zadnjim letalom, potem ko je posebno vabilo prejela dva dni pred začetkom iger. Z njih se je vrnila z bronom okoli vratu. Takrat je dokončno postalo jasno, da je Urška dekle za velike tekme, čeprav je bila v igri tudi zlata kolajna. Odločitev sodnika, ki ji je že po koncu borbe proti že pokojni Avstrijki Claudii Heill prisodil kazensko točko zaradi neaktivnosti, je burila duhove, a jo je trener Marjan Fabjan uspel psihološko pripraviti do tega, da se je zbrala in osvojila bron.
Prav Fabi, ki je tvorec vseh uspehov slovenskega juda, je bil tisti, ki je Žalčanko ves čas držal na nivoju, na katerem je vztrajala vsa ta leta. V številnih pogovorih tako s podpisanim kot drugimi kolegi ni nikoli pozabila izpostaviti njegovega deleža. "Brez Fabijevih metod in stimulacije nikoli ne bi dosegla tega, kar sem," je rada povedala in na vprašanje, v čem je skrivnost njenih uspehov, vselej odgovarjala, da v trdem delu. Fabjanove metode treninga so pač takšne, ki niso za vsakogar, in po njih lahko trenirajo le tisti, ki so tega sposobni; ne le fizično, ampak tudi psihično.
Urška je ne nazadnje tudi prva Slovenka, ki se lahko pohvali z naslovom olimpijske zmagovalke v posamičnih športih, sploh prve »olimpionice« za samostojno Slovenijo in še vedno edine na poletnih OI. Kakšna borka je, je pokazala tudi s tem, da se je uspela vrniti po dveh operacijah kolena.
Športnice, kot je Urška Žolnir, se v slovenskem športu rojevajo enkrat na deset ali celo dvajset let. Čeprav ne prihaja iz kraljice športov ali slovenskega nacionalnega športa, jo brez pretiravanja lahko uvrstimo v kategorijo Mateje Svet, Tine Maze, Brigite Bukovec ali Jolande Čeplak. Ne bo pa presenečenje, če bo tudi naslednja slovenska športnica tega ranga prišla iz judoističnih krogov.
