Sredi neke godlje, ki so si jo zakuhali sami, so na Camp Nouu prestopili etični rubikon in se pri tem podelali na 120-letno zapuščino kluba. No, rubikon je bil bržkone prestopljen že pred časom, toda zdaj so z brezsramno krajo Martina Braithwaita zakorakali tako daleč čezenj, da vrnitve ni več.
Za zavožen prestopni rok ali dva, za zgrešeno kadrovsko politiko Erica Abidala, Josepa Marie Bartomeua in preostale druščine, zaradi katere so na vrhuncu sezone ostali s 16 (kakšen gor ali dol) zdravimi nogometaši v kadru, je ceno na koncu plačal tudi ali predvsem Leganes. Klub iz predmestja Madrida je bil kolateralna žrtev. Ne kriv ne dolžen in brez pravice do glasu je na predvečer zaključka sezone, ko jih čaka ogorčen boj za obstanek, ostal brez prvega strelca.
Ne pet pred dvanajsto, temveč petnajst po dvanajsti, skoraj tri tedne po koncu prestopnega roka so ostali brez nogometaša, ki je dosegel tretjino od 18 golov Leganesa v letošnjem prvenstvu. Vse to pa dober mesec dni po tem, ko se je napadalec Youssef En-Nesyri preselil v Sevillo.
Braithwaitove odškodninske klavzule bržkone ne bi nihče aktiviral, v normalnih okoliščinah nekdanji član Esbjerga, Toulousa, Middlesbrougha in Bordeauxa ne bi niti povohal zelenice na Camp Nouu. Navsezadnje je bilo to več kot očitno tudi na četrtkovi predstavitvi najnovejše pridobitve, ki je potekala za zaprtimi vrati in tako pred praznimi tribunami te nogometne katedrale.
Ko je govora o Braithwaitu, seveda niso prav nič storili narobe, a po drugi strani so narobe storili prav vse. Ravnali so v skladu s pravili in ob zeleni luči lige, toda hkrati je bilo vse to zelo narobe iz ogromno razlogov. Sploh za klub, ki se ponaša s krilatico več kot le klub.
Dokončno bodo morali stopiti s piedestala; tista avra, ki je lebdela nad Camp Nouom, je s prihodom danskega napadalca izpuhtela v nebo. Pridigajo eno, počnejo pa nekaj povsem drugega. Od četrtka dalje ne morejo več govoriti, da so več kot le klub. So le še en povsem navaden, oportunističen klub, ki se mu rezultat zdi pomembnejši od moralnih vrednot in fair playa. Požvižgali so se na mnenje in želje Leganesa. Ker vse to je le posel, nič osebnega, kot je nekoč davno v Botru pripomnil Al Pacino alias Michael Corleone.
Leganes zdaj zahteva, da tudi njemu dovolijo izjemo in možnost nakupa novega napadalca. Klici iz obupa, ki pa bržkone ne bodo uslišani. V še eni zgodbi o velikih in malih. Pa čeprav se je v tem primeru tudi tisti veliki izkazal za zelo majhnega.
Psi bodo še nekaj časa lajali, karavana pa bo šla dalje. Tisti, ki prisegajo na moto »Mes que un club«, vam bodo natresli izgovore in opravičila, da ni kriva Barca, ampak da so kriva pravila. Tisti najbolj goreči privrženci katalonskega velikana bodo vse skupaj začinili z zgodbicami, da je bil Camp Nou nekoč zadnje oporišče in/ali zatočišče pred režimom generalissima Franca. A vse to je zgodovina, pradavnina. FC Barcelona je v četrtek dokončno postala povsem navaden klub, ki mu je glavno, edino vodilo rezultat. Krasni novi časi …
Več kot le klub? Ne, prav nič več kot zgolj in samo klub.
Miha Andolšek
24.02.2020
18:04:05
Prav nič več kot le klub
Et tu, Barca?
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke