Za njo je v dolino pod Vitrancem prišlo navijat več kot tisoč hrvaških ljubiteljev smučanja, poleg tega pa so v njeno čast vihrale tudi slovaške in slovenske zastave. "Če ni zmagala ena od naših, pa naj soseda," je malce netipično izjavil gledalec srednjih let v ciljni areni, ki je ob 'zelenem' prihodu Zrinke v cilj mahal s slovensko zastavo.
Zakaj je Zrinka boljša od vseh Slovenk? Na to vprašanje je malce težje odgovoriti kot na vprašanje – v kolikšni meri smo Slovenci ljubosumni na Zrinkine uspehe. Odgovor na slednje vprašanje je dokaj preprost in v veliki meri enoznačen – na Zrinkine uspehe so ljubosumni vsi, ki se vsaj malce poistovetijo s slovenskim smučanjem – od trenerjev, funkcionarjev, navijačev, gledalcev, novinarjev … Morda so še najmanj ljubosumne slovenske smučarke, ki si z Zrinko večkrat delijo proge za trening in se na splošno zelo pogosto srečujejo ob takšnih ali drugačnih priložnostih.
Mnogi površni ljubitelji smučanja, ki so sicer bolj televizijski in potem še gostilniški, pa ne morejo razumeti, kako Hrvati lahko vsakih 15 let naredijo izjemno družinsko ekipo, ki izvrže enega ali dva tekmovalca/tekmovalko svetovnega formata, Slovenci, ki imamo smučanje za nacionalni šport, pa tega niti približno ne zmoremo. Morda vse skupaj zveni podcenjujoče do slovenskega smučanja v celoti, o družinskih ekip (Dvornik, Slokar) do bolj sistemskega dela (Štuhec, Kranjec), a vendarle je resnica takšna, kot je – ko se neka hrvaška družina loti smučarskega projekta, ta skoraj po pravilu uspe. Pa Hrvati nimajo niti približno takega podmladka, kot ga ima Slovenija, čeprav ga ima že naša država bistveno premalo za kvalitetno podrast.
Bistvena razlika med pristopom hrvaške in slovenske družine do tekmovalnega smučanja je – hrvaška v to vloži vse in potem ji v nekem trenutku (pri 16 letih tekmovalke) finančno priskoči na pomoč zveza, slovenska družina pa skoraj do članske selekcije večinoma tekmovalca financira sama, hkrati pa se ji ne zdi nič strašnega, če smučar postane malce boljši rekreativec.
No, na Hrvaškem taki družinski projekti (ali Kostelić ali Ljutić) postanejo tudi življenjski projekti teh ljudi in tem je vse podrejeno. Ves čas, denar, volja, prosti čas, fokus, delo … Za smučanje v takih projektih živi in dela cela družina – oče, mama, teta, stric, dedek, babica, otroci in ko potem zveza prepozna potencial, osredotočenost ter voljo družine, ji ob pravem času nameni finančno pomoč, ki vse skupaj dvigne na profesionalno raven. Recept za uspeh, ki je dokazano uspešen.
Zrinka je nadarjena smučarka, o čemer ni nobenega dvoma. Toda nadarjene smučarke imamo tudi v Sloveniji, pa niti približno ne dosegajo takih uspehov v teh letih. Ker slovenska dekleta (in tudi fante) preveč zavijamo v vato in jim ne predstavimo njihovega treninga kot odgovornost do sebe, družine, zveze, države …? Ali pa slovenski smučarski nadebudneži svojega dela ne jemljejo dovolj resno in je to zanje le igra oziroma postranska stvar drugotnega pomena? Da, športna mentaliteta in odgovornost mladih je očitno pri hrvaških družinskih projektih drugačna kot pri slovenskih. Razlika v odnosu do športa na nacionalni ravni? Tudi.
Še enkrat – zakaj je Zrinka Ljutić boljša od vseh slovenskih deklet? Zaradi vsega zgoraj napisanega in zaradi privzgojene zmagovalne miselnosti (tako kot pri Američanih). Nekaj imamo pri tem tudi slovenski mediji – ni vsako sedmo mesto dobro in uvrstitev med 30 ni vrhunska. Na Hrvaškem – v medijih te ni, v resnici ne obstajaš, dokler ne zmaguješ, potem pa si najboljši na svetu – ker si res.
