Solze dvoličnežev

Meni osebno je bila domača izbrana vrsta prav simpatična. Navdušen sem bil nad tem, kako so rokometaši na ves glas prepevali himno. Večina sploh ni poznala besedila? Ah, pa kaj. Večina je to počela le, ker je bila za to plačana? Ah, pa kaj.

Meni so bili vseeno všeč in priznam, da sem si v finalu želel njihove zmage. Meni, nevtralnemu rokometnemu opazovalcu, ki nad to igro ni preveč navdušen, hkrati pa je ne ignorira povsem, so Katarci in "Katarci" prirasli k srcu. Morda za to, ker so me spomnili na otroška leta. Ko domišljija še ni poznala ovir, ki nato pridejo z leti. Celotno prvenstvo v Katarju se mi je zdelo kot nekakšna igra z lego kockami. Če jih imaš v škatli dovolj, lahko zgradiš vse, kar si zaželiš. In katarski šejki so se v tem primeru obnašali podobno. Sredi puščave so zgradili rokometno dvorano, kakršne ni. Potem so se spomnili, da bi bilo dobro, če bi imeli tudi gledalce. Pa so jih kupili. In so razmišljali dalje. Kaj še potrebujemo? Aha, nekdo bo moral ponesti glas o nas v svet. Pa so pripeljali še novinarje. Letalske vozovnice in hotelske nastanitve za vse. Koliko vaših pride? 120? Ni problema! Torej, dvorano, gledalce in novinarje že imamo. Kaj še? Aha, navijače! Nekdo mora navijati za nas. Pa so prišli Španci. In so prepevali za denar. Kaj sledi? Joj, skoraj bi pozabili: kaj pa močna reprezentanca?! Zakaj bi samo organizirali prvenstvo, zakaj ga ne bi še osvojili? In so skoraj ga. V dvorani, ki nikdar več ne bo polna, pred gledalci in navijači, ki jih nikdar več ne bo, so novinarji, ki so zadnje pike v Katarju že naredili, poročali o zmagah reprezentance, ki nikdar več ne bo takšna. Svoje so dodali še sodniki, ki so tako ali tako največja anomalija rokometa, in skoraj bi uspelo. Malo je zmanjkalo. Denar vendarle ne more kupiti vsega. Nič hudega, so šejki verjetno skomignili z rameni. Bomo pa kupili kaj drugega, so zagotovo dodali. Nekaj se bo že dalo kupiti.

Če bi bil bogat kot katarski šejki, bi morda storil podobno. Izbral bi državo – kolebam med Nepalom in Vatikanom –, kupil rokometaše, jih tri leta treniral in spreminjal v rokometni uničevalni stroj ter na koncu postal svetovni prvak. Zagotovo. Kupil bi še Uroša Zormana, da bi se mi postavil v bran, ko bi moral poslušati očitke o tem in onem. Potem bi se ulegel na kavč in užival. Ljudje bi me preklinjali, jaz pa bi se muzal. In bilo bi mi vseeno. Saj ne bi storil nič takšnega. "Vse v skladu s pravili," bi ponavljal kot papiga, ko bi me novinarji cukali za rokav in spraševali, zakaj.

Ne, res ni kriv Katar. Slednji je zgolj izkoristil to, kar mu je dovoljeno. V rokometu so meje tako odprte, da je skoraj kupil naslov svetovnega prvaka. V nogometu so malce bolj zaprte in je (za zdaj) kupil le organizacijo svetovnega prvenstva. Na njegovo nesrečo so v nogometu vendarle bolj premeteni ljudje, ki vsega pač ne želijo prodati. Ker jim niti ni treba. Rokomet pa …

Hja, v tem športu je pač nekatere premamil vonj denarja. Prodali so rokomet, ampak prodali so ga za to, ker so razmišljali tudi o svojih trebuščkih. Zato zdaj niti nimajo pravice, da se pritožujejo. Ko bodo torej užaljeni poraženci naslednjič zaploskali nekomu sredi igrišča, naj se raje vprašajo, kdo je zares tisti, ki si zasluži ciničen aplavz. Sicer pa: mar je Katar res prvi, ki je kupoval igralce? Še zdaleč ne. Le tistim, ki so bili zdaj najbolj glasni, se tedaj to ni zdelo nič takšnega. Dokler tem dvoličnežem v zelje ni skočil nekdo s preveč denarja. Potem pa v jok in na drevo.