Obožujem svoje novinarsko poslanstvo, večino juter (občasno pa tudi popoldnevov, večerov in noči) se z za mnoge nerazumljivim veseljem odpeljem v službo, stvari se lotevam z nasmehom in zanosom. Pravzaprav živim svoje poklicne sanje in imam v odnosu do svojih delodajalcev obupno pogajalsko izhodišče, toda zastonj preprosto ne bi šlo.
Z nečim moram plačati položnice, z nečim moram kupiti pregovorni kruh, si privoščiti kakšen precej bolj konkreten priboljšek in pogreti svojo zmrzljivo rit s kakšno zimsko vozovnico za pot v vsaj približno tople kraje. Stvari so mi torej jasne, razmere na trgu pa prav tako, zato nimam niti najmanjših težav z dejstvom, da devetdesetminutno pisanje tega članka moje podjetje stane navzgor zaokroženih 22 evrov (plus dajatve), medtem ko enako dolg nastop Lionela Messija neko povsem drugo podjetje stane neprimerno več.
Argentincu ne zavidam in ne oporekam niti evra, tako kot niti evra ne zavidam in ne oporekam Tini Maze. Je blagovna znamka, je poslovni subjekt, dela za denar; nikoli nisem živel v nikakršnem mehurčku, nikoli si nisem delal utvar, nikoli nisem bil naklonjen srčnim (ali kakšnim drugačnim) orgazmom ob njenih zaigranih tržnih nasmeških in še bolj zaigranih tržnih solzah.
Jasno mi je bilo, da se je povsod pojavljala z natančnim finančnim izračunom, s še natančnejšim si je privoščila farso enoletnega odločanja o nadaljevanju kariere, denarne številke so ji bile jasne tudi pri potegovanju za startno številko na mariborski poslovilni tekmi in vse to je bilo v moji glavi zgolj del tega, kar pač počne in kar si s svojim statusom na trgu lahko privošči, verjetno pa tudi zasluži.
In ko je Smučarska zveza Slovenije v sredo zjutraj javnost obvestila o zdaj že slavnih 90 tisoč evrih, nisem bil ne presenečen, ne jezen, ne ogorčen. Ni me zabolelo slovensko srce, nisem se počutil moralno opeharjenega, nisem izgubil vere v plemenite namene, saj sta mi bili Tinini prepevani pot in odločitev ves čas jasni, razumljivi in sprejemljivi. Kdor me je torej v sredo želel imeti za sogovornika, od mene ni mogel dobiti obtožb, ni mogel dobiti kazanja s prstom, ni mogel dobiti moraliziranja, kaj šele me videti v podobi dežurnega dušebrižnika.
Lahko sem se pogovarjal o (ne)etičnosti dejanja zveze, ki je v javnost poslala očitno zasebno poslovno komunikacijo, in lahko sem se pogovarjal o načinu poslovanja z druge, tiste aMaze strani. Nisem bil ne na enem ne na drugem bregu, še najbolj sem v vsem skupaj videl nekaj, kar bi moralo ostati za zaprtimi vrati in kar ne bi smelo v tipično slovenskem slogu pokvariti praznika širokih, takih dogodkov potrebnih in željnih ljudskih množic.
Nisem bil ne na eni ne na drugi strani, dokler nisem videl televizijskih nastopov v večernih oddajah in dokler si nisem prebral Tininega intervjuja, ki ga je za podoben denar kot jaz pričujoči zapis na straneh tega časnika spisal moj kolega. Tu sem se opredelil, tu sem se prelomil, na tej točki nevtralnost ni več prišla v poštev. Ko me nekdo želi prepričati, da ni zahteval 90 tisočakov in da so take obtožbe škandalozne, temveč je predlagal šestkrat po petnajst tisoč, me izgubi na celi črti.
Andrea Massi mi je v enem od TV-nastopov celo pojasnil razliko med italijanskima glagoloma zahtevati in predlagati, ki sem jo kot spodoben govorec tega jezika sicer poznal že prej, a sem mu vseeno hvaležen. Ni pa me uspel prepričati, da je ta razlika v tem kontekstu pomembna, in še manj me je uspel prepričati, da obstaja kakršnakoli razlika med številko 90 in zmnožkom 6 krat 15. Matematika mi je sicer vedno šla slabše kot jeziki, toda skoraj prepričan sem, da sem izračunal prav.
Kdor nastopi na tak način, v mojih očeh postane nekdo, ki si rešuje kožo, ki ima iz tega ali onega razloga slabo vest in ki manipulira z željo zmanjšati nastalo škodo na področju javne podobe. Sploh pa to v mojih očeh postane nekdo, ki s solzami v očeh izjavi, da je zaslužek ob slovesu tako ali tako nameraval dati v dobrodelne namene. Torej da je v resnici ves čas šlo za to, da bi teh 90 jurjev ali v najslabšem primeru vsaj 6 krat 15 dobili predšolski bolniki z rakom, lačne družine in obubožani športni klubi.
Plemenito? Da, približno toliko, kot če bi me označili za avtorja prdca v polni trgovini, jaz pa bi se nato skliceval na veliko željo prispevati k reševanju težav z alternativnimi viri energije. Dobrodelne pobude v originalni ponudbi (pozor, ne zahtevi) namreč ni bilo mogoče zaslediti, njeno naknadno rojstvo pa v tej zgodbi pove več kot karkoli.
