Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
12.10.2015 11:23:08
Deli članek:

Kdo se boji arogantnega moža

Ste vedeli, da je litovski nogometaš, ki je v petek med stožiškim električnim mrkom dosegel zadetek iz enajstmetrovke, čakal, da mu sodniki vrnejo žogo?

Želel je namreč streljati še enkrat, navajen je pač na to, da sta pri košarki prosta meta dva. Je to šala? Seveda, bolj ali manj posrečena. Toda v njej je, če znate brati med vrsticami, vsaj pol pregovorne resnice. Zato pa je še precej več resnice v tem, da si kljub (drznem si trditi) podrobnemu spremljanju tako tekme kot nogometnega dogajanja na splošno imena tega nogometaša nisem zapomnil.

In vsaj toliko jo je v tem, da ga celo po dolgotrajnih pripravah na srečanje z Litvo in po odigrani tekmi ne pozna niti selektor Srečko Katanec. Staviti grem, da ne zna našteti treh petkovih nasprotnikov naše izbrane vrste in da med enim ali največ dvema, ki bi ju s kombiniranjem -auskasov in -vičiusov nekako vsaj približno zadel, ne bi bilo strelca gola za sramotnih 1:1. 

Stavo pa še nekajkrat povišam pri izzivu, naj šef slovenskega strokovnega štaba tri imena in tri priimke litovskih igralcev poveže s pripadajočimi klubi, pri čemer poskusi v slogu »enajstka igra nekje v Rusiji« (govorim na pamet, ker, priznam, ne vem) seveda ne veljajo.

Če pri naštevanju po kakem norem naključju pride do številke pet, sem si celo pripravljen trajno vtetovirati veliki začetnici S. K. na zelo vidno mesto. Toliko o Litvi, toliko o izbrani vrsti nogometnih nihčetov, ki jih v domovini nikoli niso postavljali na vidno mesto, kaj šele slavili, temveč so morali med odraščanjem poslušati zbadljivke na temo nezmožnosti ukvarjanja z (zanje) edinim pravim ekipnim športom.

Proti njim je Slovenija na domačem igrišču odigrala neodločeno. Proti tem ubogim param, ki sanjajo nerealne sanje o tem, da bi nekoč bili Samir Handanović, Josip Iličić, Valter Birsa ali Boštjan Cesar. Njih naša, za njihove razmere superzvezdniška izbrana vrsta ni uspela premagati, potem ko so mesec dni prej komaj izvlekli celo kožo proti rekreacijskemu San Marinu.

Oni so sredi Ljubljane prišli do točke. Po sodniški napaki in posledično z veliko sreče? Ljudje božji, mar je to v tej realnosti dveh povsem nepovezanih nogometnih svetov, ki sta si nasproti stala brez možnosti meta za tri točke ali tehnične napake, sploh pomembno?

Če selektor tudi zvečer, ko zapre oči in poskuša mirno zaspati, sam pri sebi resnično verjame, da je pomembno, potem mu nihče ne more pomagati. Seveda ima vso pravico do takšnega mnenja, a pomoči mu preprosto ni. Tako kot je ni vsakomur, ki na katerikoli točki in na katerikoli višini slovenskega nogometnega ustroja verjame enako.

Kaj šele če začne hoditi po poti razmišljanja o tem, da je bila litovska enajstmetrovka v Stožicah dosojena z nekim namenom. Kakšnim, za vraga? Pomagati švicarski izbrani vrsti? Ni ji pomagala. Pomagati litovski? Ni ji pomagala. Pomagati estonski? Ni ji pomagala. Škodovati slovenski? Ni ji škodovala.

Ostane torej le možnost globokega osebnega sovraštva do Slovenije, ki bi utegnila izhajati iz kake nesrečne ljubezni med nizozemskim letovanjem v Strunjanu leta 1994. Lepo vas prosim! Traparija vseh traparij, sramota (kot so pravilno poudarjali že nekateri moji novinarski kolegi) vseh sramot.

A vendar selektorju, ki se že nekaj časa vrti v krogu nadrealizma in se lovi na limanice lastnih nesmislov, nekaj zamerim še bolj od zavijanja poloma svoje ekipe v groteskno prozoren sodniški celofan. Menda ga je še močneje kot škandalozno (kot ga je označil on) sojenje zmotila aroganca sodnikov do njega, ubogega trenerja.

Menda je želel le nekaj opozoriti, le poudariti svoj prav, pa je, revček, naletel na aroganten odnos. Kaj? Kako, prosim? Nisem mogel verjeti, podvomil sem o čistosti svojih ušes in ves konec tedna sem ob dodatnem umivanju čutila za sluh zadevo poslušal spet in spet. Srečka Katanca moti aroganten odnos?

Zdaj čakam le še to, da bosta Cristiana Ronalda motila izklesano telo in urejanje pričeske. Morda ima selektor prav, morda so bili strunjanski Nizozemci resnično arogantni. Toda pritoževanje neuradnega kralja arogance nad arogantnostjo nekoga drugega je mati (ali oče, ali oba, ali kar celotno bližnje sorodstvo) vseh absurdov.

Morda bi bilo v zvezi s slovensko izbrano vrsto marsikaj drugače, če vsako opozorilo ali vsako še tako bežno poudarjanje drugačnega pogleda ne bi naletelo ravno na velikanske pošiljke tistega, kar je Katanca z nizozemskega naslova prizadelo v petek. Kako ironično, skrajna arogantnost do navijačev, nogometašev (posredno in, to odgovorno trdim, tudi neposredno) in kajpak tudi nas novinarjev je že dobro leto del slovenskega reprezentančnega vsakdana.

In za popolnost ironije taista skrajna arogantnost brez kančka dvoma predstavlja velik del razloga za to, da je v pričakovanju dodatnih kvalifikacij ta vsakdan še najbolj podoben izrazu na obrazu gospoda Užaljenega.