Vsak model vsake znamke mora imeti ne glede na stopnjo opremljenosti obvezno funkcijo avtomatskega zaklepanja vseh vrat in prtljažnika ob vžigu motorja, kar je glede na stanje na tukajšnjih ulicah nekaj razumljivega in še kako dobrodošlega. Nadalje vozniki večine tako imenovanih bencinskih avtomobilov v rezervoarje svojih jeklenih konjičkov smejo točiti tudi cenejši in nekoliko manj zmogljiv etilni alkohol, ki je posebno med revnejšim prebivalstvom zelo priljubljen. Ob običajnem rezervoarju pa imajo skoraj vsi modeli tudi miniaturen rezervoar neposredno pri motorju, ki ga je mogoče napolniti posebej in ki ima menda dve funkciji. V tropski klimi motorju pomaga pri uvodnih kilometrih v primeru nekoliko hladnejših dni, seveda pa služi tudi kot rezerva na zelo dolgih poteh prek brazilskih prostranstev. Čeprav je v največjih mestih in na cestah med njimi ogromno bencinskih (ter hkrati alkoholnih) črpalk, so nekateri deli države tako zelo odmaknjeni, da postavitev točilnih točk ne bi imela nobenega smisla. In kadar na takih območjih voznik napačno oceni svojo zalogo goriva, ga dodatni rezervoar (ali, bolje rečeno, rezervoarček) lahko reši. Toda če ste mislili, da se avtomobili razlikujejo tudi na področju delovanja akumulatorja, ste se pošteno ušteli. Šalim se, seveda. Tudi sam sem zelo dobro vedel, da je akumulator pač akumulator in da je brazilski povsem enak evropskemu, kar pa ne pomeni, da tega nisem preveril na lastni koži. Povsem empirično, povsem znanstveno, povsem brez možnosti, da bi moje izsledke kdorkoli ovrgel. Jasno, tega nisem storil nalašč, temveč po veliki neumnosti. A se je pač zgodilo, in ko na zadevo zdaj pogledam z varne oddaljenosti, je bila ob vsej svoji stresnosti tudi strašno zabavna. Sploh zato, ker sva s kolegom težavo odkrila, ko sva imela več kot dovolj časa za ukrepanje.
Bilo je v nedeljo pozno popoldne, in ker je bilo pri vas že pozno zvečer, sem svoje delo za tisti dan opravil in se odpravil na večerjo. Za zgodnje jutro naslednjega dne je bila predvidena naporna pot v Recife in moj naslednji stik z najetim avtomobilom bi se zgodil tedaj, če ne bi na veliko srečo dan poprej nečesa pozabil na zadnjem sedežu in če taiste zadeve pred odhodom na večerjo ne bi potreboval. Z vročini primernimi počasnimi koraki sem odšel na parkirišče, se sprehodil do srebrnega francoza in zaman pritiskal na tipko za daljinsko odklepanje vrat. "Je že crknila," sem pomislil sam pri sebi, odklenil ročno, vzel zadevo z zadnjega sedeža in želel oditi, ko se mi je v glavi odvrtel film prejšnjega večera. Kar naenkrat je bilo vse bolj jasno. Nedelujočo daljinsko stvar sem hitro povezal z lučmi, ki sem jih pustil prižgane, in oboje z izpraznjenim akumulatorjem. Preverjanje z vžigom ni bilo potrebno, a sem ga vseeno opravil, nato pa sem svojo energijo rajši osredotočil drugam, in sicer sem po hitrem postopku poiskal direktorja hotela. Francoz počasi postaja eden od glavnih zvezdnikov mojega bivanja v Braziliji in tudi tokrat se je obnašal temu primerno. V majici francoske bejzbolske reprezentance, za katero je igral v mladih letih, se je ponudil za voznika, ki bo skušal vžgati avto, medtem ko ga bomo z zaposlenimi na recepciji potiskali po hribu od hotela proti glavni cesti. Potiskali smo kot nori, tudi začasni voznik se je zelo potrudil, toda potrebovali smo drugačno rešitev. Jasno, kable in delujoči motor drugega avtomobila. "Šef, grem lahko domov? Tam imam kable. V službo sem prišel s kolesom, toda vrnil se bom z avtomobilom in s kabli, tako da bomo zadevo rešili," se je ponudil eden od prej omenjenih zaposlenih ter seveda dobil dovoljenje. Njegova pot je sicer trajala celoten drugi polčas obračuna med Južno Korejo in Alžirijo (pravzaprav je bilo tako kar prav, ob gledanju tekme smo se vsi ostali dodatno zabavali), toda ob rešiteljevi vrnitvi smo potrebovali le dodatne tri minute, preden je zadeva z dvema rezervoarjema, etanolom v večjem od njiju in avtomatskim zaklepanjem med vožnjo, a s starim dobrim akumulatorjem ponovno brnela.
