Ne kaže mu dobro, težko si ga obetamo v naslednjih letih, hkrati pa se vsak dan kaže, kaj to pomeni za ustvarjalce kakovostne, originalne medijske vsebine. Eno od področij je tudi navajanje in povzemanje, ki je v naši državi prosto razumljeno kot brezsramno prepisovanje brez navajanja česarkoli, kaj šele kakršnekoli pravne ali ekonomske odgovornosti.
V urejenih državah to deluje radikalno drugače in ne morejo se dogajati stvari, katerih nov neverjeten pokazatelj je bila objava Ekipe o novem trenerju nogometašev Olimpije Victorju Sanchezu del Amu. Povsem ekskluzivno smo ga razkrili v torek zvečer, potem ko smo kot edini pridobili vse potrebne informacije (in potrditve) iz Španije. Nato pa se je začel ples omenjene brezsramnosti, sprenevedanja in prozornih puhlic, ki povsem neposredno uničujejo medijsko ustvarjalnost in medije kot take. Da, veliko vprašanje je, kako in koliko časa bodo še lahko preživeli resni mediji, če bo vsaka pridobljena informacija in vsako razkritje prosto na voljo vsem – od popolnih amaterskih diletantov z dostopom do interneta in malo drugimi znanji do javnih servisov v službi (in za plačilo) vseh nas.
Precej hitro sta se že v torek zvečer odzvala medija, ki dogajanje pri Olimpiji spremljata najtesneje in ju na tem mestu resnično ne mislimo imenovati. Oba sta kot vir navedla, da je ime novega trenerja – pomislite – zaokrožilo v javnosti. Pri obeh smo posredovali, a sta se sklicevala drug na drugega in se celo zapletala v četverne zanke. V eni je recimo eden od teh medijev informacijo, ki jo je videl pri nas, preveril pri drugem mediju, slednji mu jo je potrdil – ker jo je prav tako videl pri nas, sicer bi jo seveda že objavil sam -, nato sta jo oba nekako s cmokom v grlu objavila in drug drugemu patetično krila hrbet.
Kar pa ima tudi dodatne posledice. Zaradi takega delovanja namreč v povezavi z brezbrižnostjo in linijo najmanjšega odpora nato pride do tega, Slovenska tiskovna agencija novico zjutraj objavi 'po poročanju slovenskih medijev', kar je približno tako, kot da se z majicami in donacijami ne bi borili za obSTAnek (saj se spomnite, kajneda?), temveč nedefinirano za slovenske medije. Ali pa za kroženje v javnosti. In ko potem od STA novico odkupi – torej se naš in samo naš denar obrne že drugič – še javni servis RTV Slovenija, za katerega svobodo in normalno delovanje smo se prav tako borili, je krog sklenjen. Oziroma bo sklenjen, ko se bodo ti ljudje zdaj klicali in gledali med seboj ter kazali na ta zapis ter se – verjetno ponesrečeno hudomušno – spraševali, kaj nam je.
Da bi se pogledali v ogledalo, pokazali na svojo podobo in se o njej zamislili, pa verjetno ni prave možnosti. Če bi bila, bi bilo marsikaj drugače.
