Leto 2014 je bilo za nekdanjega selektorja slovenske izbrane vrste Slavišo Stojanovića kot vožnja z vlakom smrti. Užival je, a hkrati trepetal. Trpel je in se veselil. Preteklih dvanajst mesecev je bilo za Ljubljančana neverjetno razgibanih in v marsikaterem pogledu tudi zgodovinskih. Pozabil pa jih zagotovo ne bo nikdar.
SLAVIŠA STOJANOVIĆ
45 let
Lierse (Bel)
Ko ti uspe nekaj, kar so neuspešno naskakovali trenerski asi in znane nogometne osebe, kot so Milovan Rajevac, Zdenek Zeman, Siniša Gogić, Robert Prosinečki, Ricardo Sa Pinto, Čedomir Janevski in še kdo bi se našel, potem veš, da ti je uspelo nekaj velikega.
• NOGOMETAŠ LETA 2014
V Stojanovićevem primeru dovolj velikega, da bo za vedno ostal zapisan v zgodovino Crvene zvezde. Letos je z nekdanjim evropskim klubskim prvakom osvojil naslov srbskega prvaka. O tem, da to ni majhna stvar, govori podatek, da je bil za Crveno zvezdo prvi po dolgih sedmih letih. Uspeh je bil še toliko večji, ker so leta 1969 rojenega Ljubljančana v dvanajstih mesecih, kolikor jih je preživel v Beogradu, »rušili« na skoraj vsakem koraku.
Po vsakem malce slabšem rezultatu je trepetal za svojo službo, toda na koncu mu je vseeno uspelo. Toda niti naslov prvaka ni bil dovolj, da bi ga zadržali na Marakani. Sile iz ozadja so uspele, pregnale so ga, čeprav je delal res dobro. In to v klubu z gromozansko luknjo na računu. V klubu, ki zdaj brez njega spet gleda v hrbet Partizanu.
Po koncu srbske pustolovščine ni dolgo miroval. Pot ga je dokaj nepričakovano odpeljala v Belgijo, s tem mu je uspel eden odmevnejših »prestopov« slovenske trenerske srenje. Toda prišel je v klub v težavah, v klub na avtocesti proti drugi ligi. Ne glede na vse mu je uspelo doseči nekaj odmevnih rezultatov, med drugim je ostal neporažen na tekmi z velikanom Anderlechtom. Hkrati je Lierse pod njegovim vodstvom počasi začel igrati z repom in glavo, dokler se ni zgodil nerazumljivi potop. A ne glede na vse se Stojanović nad letom 2014 res ne sme pritoževati.
