Kaj vam osebno in kot nogometašu pomeni prvi pravi vpoklic v slovensko reprezentanco? Kakšna pričakovanja imate?
Klic Matjaža Keka v reprezentanco je zagotovo eden vrhuncev moje nogometne poti. Izpolnjuje dolgoletne sanje in pričakovanja. Reprezentanci se pridružujem v pravem času, ko doživljam najboljše trenutke v karieri. Igram za veliki argentinski klub San Lorenzo. In kar je za napadalca najbolj pomembno, zabijam gole. Zelo sem vesel in ponosen. Toda moja družina je zelo srečna. Čeprav sem vedel za prijateljski tekmi proti Romuniji in Črni gori, poziva letos nisem pričakoval. Ob nadaljevanju zdajšnje forme sem računal na naslednje leto. Hvaležen sem za to priložnost. Odhajam v Slovenijo z najboljšimi občutki. Moj prvi cilj je seveda debi v državnem dresu in nabiranje igralnih minut. Srečanji pričakujem z velikim navdušenjem in zvrhano mero optimizma.
Poznate člane slovenske izbrane vrste? Ste imeli katerega kot soigralca oziroma nasprotnika?
Najbolje poznam Timija Maxa Elšnika, nekdanjega soigralca pri Olimpiji. Z Miho Mevljo in Jako Bijolom smo si stali nasproti v Rusiji. V Marbelli so bili Gregor Sikošek, Adam Gnezda Čerin in Luka Zahović. Gnezdo Čerina sem redno srečeval tudi na tekmah proti Domžalam, Zahovića na derbijih z Mariborom, Davida Brekala na dvobojih proti Bravu. Prihajam med zelo usklajeno skupino fantov. Skušal bom prispevati najboljši možni delež. Vem, da je konkurenca v napadu huda, a se bom po najboljši močeh trudil, da bom kos izzivu.
Pričakujete proti Črni gori v Stožicah podporo večjega števila tukaj živečih Slovencev iz Argentine?
Že 17. novembra me bo v Cluju spremljalo nekaj prijateljev, nogometnih »norcev«. Prinčičevi in bratranec Matias Rezelj že imajo letalske karte za Romunijo. Na tekmi proti Črni gori v Stožicah jih bo še veliko več. Prišli bodo tete, strici, bratranci. Pridružili se jim bodo prijatelji, ki so se iz Argentine preselili v deželo svojih staršev in dedkov. Zbrala se bo zelo lepa skupina.
V nedeljo, 20. novembra, boste praznovali 28. rojstni dan. Bi ga bilo lepo proslaviti med tretjo in peto uro popoldne z golom proti Črni gori?
Seveda. Gol bi bil najboljše darilo za osebni praznik.
Kje ste trenirali po končanem argentinskem prvenstvu? Kdaj se boste pridružili pripravam slovenske reprezentance?
Ves november treniram s San Lorenzom v klubskem središču, imenovanem Ciudad Deportiva. Čeprav nimamo uradnih nastopov, igramo prijateljska srečanja oziroma tekme z ekipo B. Decembra bomo imeli dopust. S pripravami za naslednje leto začnemo 2. januarja. Od 9. do 21. januarja bomo trenirali v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja. Tam naš čaka tekmovanje za pokal Rio de la Plata. Argentinska liga se začne 27. januarja. Del novembrskih treningov bom zaradi reprezentančnih obveznosti zamudil. V Ljubljano bom prispel v soboto popoldne, v ponedeljek pa se bomo z ostalimi reprezentanti zbrali na Brdu pri Kranju.
Selektor Kek vas je že vodil leta 2019 v B-reprezentanci. V Marbelli ste zabili gol proti Kitajski. Kako se ga spominjate? Ste ga proslavili tako čustveno, ker je bil prvi za deželo vaših dedkov? Zakaj ste morali tako dolgo čakati na poziv v člansko izbrano vrsto?
Čeprav je bila tekma proti Kitajski prijateljska in neuradna, sem jo vzel nadvse resno in odgovorno. Zelo sem bil ganjen, ko sem prvič na zelenici slišal slovensko himno. Gol sem zabil z glavo po natančni podaji Amirja Derviševića iz kota. Res sem ga čustveno proslavil. S kazalcem navzgor sem ga posvetil prednikom. Čustva se bodo zagotovo ponovila na srečanjih proti Romuniji in Črni gori. Po nastopu na španskih tleh sem si obetal mesto v državni ekipi. Okoliščine niso pomagale. Po odhodu k Ufi v Rusijo sem preživel poldrugi mesec brez tekem in treningov. In vsi vemo, da če ne igraš v klubu, težko dobiš priložnost v reprezentanci. Pri ruskem prvoligašu sem imel malo priložnosti in tudi forma ni bila najboljša. Zdaj, ko brcam v zelo tekmovalni ligi, kot je argentinska in zabijam gole, sem postal spet zanimiv.
Pri San Lorenzu ste igrali pretežno na matičnem položaju v konici napada, a nekajkrat tudi kot desni vezist. Proti Racingu ste bili veliko v stiku z žogo in izvedli nekaj natančnih globokih podaj. Lahko tudi slovenski reprezentanci pomagate na tem igralnem mestu?
Ta vloga na desni strani je bila zame povsem nova. Trener Insua je igral s petimi branilci. Oba bočna sta se vključevala v napad. Ko smo imeli žogo, je zahteval, da se pridružim Ezequielu Ceruttiju in da kot lažna oziroma dvojna devetka na sredini pomagam klasičnemu napadalcu Adamu Bareiru. Ob napadih nasprotnika pa sem se povlekel in sodeloval v obrambnih nalogah. Na tem položaju sem »oddelal« nekaj srečanj. Vseeno menim, da je moje mesto v bližini nasprotnikovih vrat. Kaj bom počel v reprezentanci, bo seveda odločil selektor.
Kako gledate na obdobji pri ljubljanski Olimpiji, s katero ste osvojili ligaški in dva pokalna naslova? Je bil tisti gol z glavo, ki je 19. maja 2018 proti Mariboru v Ljudskem vrtu v 90. minuti odločil naslov prvaka, vaš vrhunec na slovenski sceni? Se veselite vnovičnega snidenja z navijači, ki so vam vedno izražali naklonjenost?
Olimpija mi je nudila zelo bogate nogometne izkušnje. Res je, da sem imel na začetku nekaj težav s privajanjem na drugačne pogoje. A sem se kmalu vklopil v delo moštva. Gol proti Mariboru in državni naslov sta bila s športnega vidika vrhunska v dresu zmajev. Toda najboljšo formo sem dosegel v naslednjem polletju, ko sem zabil 10 golov. Prav to mi je omogočilo prestop v Rusijo. Zelo se veselim vrnitve v Stožice. Stadion dobro poznam, nanj me vežejo najlepši spomini. Zagotovo bodo prišli navijači Olimpije, s katerimi sem imel odlične odnose. Ker bom branil barve Slovenije, pa pričakujem tudi spodbudo in navijanje privržencev ostalih slovenskih klubov.
Spremljate letos izvrstno Olimpijo?
Zmaje vedno spremljam, še posebej v tem času, ko igrajo tako dobro in z naskokom vodijo. Predvsem me veselijo uspehi nekdanjih soigralcev, Elšnika, Svita Sešlarja in Matevža Vidovška. Svit in Matevž sta že takrat, ko sem bil član kluba, kazala velik potencial. Elšnika in vratarja bom srečal v reprezentanci. Svitu pa želim, da se nam kmalu pridruži.
Kdaj ste zvedeli za zanimanje San Lorenza? Vas je presenetil medijski odmev ob vrnitvi k argentinskemu nogometu in poudarek vaših slovenskih korenin? Kako so vas sprejeli novi soigralci? Kakšne vzdevke so vam namenili?
V Mehiki sem pri San Luisu malo igral, zato smo se sporazumno odločili za prekinitev pogodbe. Da bi se srečal z babicama, ki sta bili na obisku, strici, ki so se ravnokar preselili iz Argentine, in drugimi sorodniki, sem odpotoval v Slovenijo. Na letališču v Ciudad de Mexicu me je tik pred vzletom poklical Fabian Garcia, pomočnik trenerja San Lorenza, in mi sporočil, da se klub zanima zame. Teden, ki sem ga preživel v Sloveniji v pričakovanju prestopa k argentinskemu velikanu, je bil zelo napet in živčen. Ko je bilo jasno, da bom postal krokar, sem vzel deset kovčkov, ki so me spremljali iz Mehike, in se z njimi odpravil nazaj čez veliko lužo v Buenos Aires. Bilo je noro. Pristal sem v sredo, opravil dva treninga in v soboto debitiral. V rojstni domovini me niso poznali, ker sem ob selitvi v Slovenijo pred šestimi leti igral v drugi ligi za Los Andes. Prej pa za tretjeligaša Fenix in četrtoligaša Ituzaingo. Prihod k San Lorenzu je vzbudil veliko pozornost. Eden od novinarjev mi je nadel vzdevek El bomba, ki ga pogosto uporabljajo soigralci. Kličejo me tudi Vomba – la bomba, Vomber, Andres, Andi, Vombi.
Kaj sta vam pustili ruska in mehiška izkušnja?
Tako v ruski Ufi kot v mehiškem San Luisu sem pričakoval večjo minutažo. Prvo obdobje v Mehiki je bilo obetavno, saj me je urugvajski trener Marcelo Mendez upošteval. Potem je prišel Brazilec Andre Jardine, ki pa ni računal name. Vseeno ocenjujem, da se lahko, tudi ko ne gre vse po načrtih, veliko naučiš. Vse, česar nisem našel tam, mi nudi San Lorenzo, ki me ceni in podpira.
Debi pri San Lorenzu je bil sanjski. Prvo žogo ste štiri minute po vstopu pospravili v mrežo. Je bil gol nekaj posebnega tudi zato, ker ste ga dosegli na stadionu Diego Armando Maradona? Koliko je vplival na nadaljevanje uspešne zgodbe?
Proti Argentinos Juniorsu sem vstopil zadnjih pet minut in po odličnem predložku Ivana Leguizamona zabil gol za zmago z 1:0. In to na stadionu, ki se imenuje po Diegu. Zadetek sem s posebno gesto pred kamero posvetil malemu bratrancu Valentinu Selanu, ki z družino že nekaj časa živi v Sloveniji. Od tedaj je bilo vse lažje. Cenil sem zaupanje trenerja, ki me je tako rekoč z letala poslal v igro. Po tekmi sem imel veliko intervjujev za vse mogoče medije. Odmev je bil ogromen. Hoteli so vedeti, kdo sem. Zanimala jih je življenjska zgodba. Veliko so spraševali o mojih slovenskih koreninah, slovenski skupnosti v Argentini, jeziku, prednikih, šegah, navadah, sobotni šoli. To me je še posebej razveselilo.
Ko ste prišli, je bil San Lorenzo izven vsega. Vaši goli so bili odločilni za uvrstitev v Copo Sudamericana. Se veselite igranja v južnoameriški različici lige Europa? Govorilo se je, da se za vas zanimajo klubi iz italijanske Serie A. Kaj veste o tem?
Po Argentinos Juniorsu je prišel na vrsto Patronato. Čeprav smo izgubili, sem spet zadel v gosteh. Sledila je tekma proti Racingu, najboljša v karieri. Na mojem prvem argentinskem derbiju proti ekipi, ki je pred dnevi osvojila argentinski pokal prvakov, sem za zmago z 2:1 prispeval zadetek in asistenco. Sledilo je nekaj spodrsljajev, remiji, porazi. Nazadovali smo na lestvici. Prvenstvo se je prelomilo z zmago nad večnim tekmecem Huracanom. V nadaljevanju smo s zelo dobro končnico in šestim mestom na lestvici ujeli južnoameriški vlak. Zelo se veselim prvega nastopa v celinskem tekmovanju. Tekma zadnjega kroga proti Aldosiviju je bila posebna, ne samo zato, ker sem dvakrat zatresel mrežo, prvič na našem stadionu Nuevo Gasometro, temveč tudi zaradi nogometnega slovesa dveh klubskih legend, 42-letnega vratarja Sebastiana Torrica in paragvajskega vezista, 38-letnega Nestorja Ortigoza. Tribune so pokale po šivih. Prišlo je več kot 50 tisoč navijačev. S San Lorenzom imam pogodbo do decembra 2023. Zelo dobro se počutim tukaj. Napovedi o prestopih ne spremljam. Slišal sem govorice o zanimanju italijanskega prvoligaša, a z menoj ni nihče stopil v stik. Osredotočen sem na svoj zdajšnji klub.
Kako doživljate udeležbo v argentinskem nogometu, derbije pred velikimi množicami proti Racingu, Riverju? Igrali ste v štirih ligah. Lahko primerjate argentinsko z ostalimi?
Tudi igranje v argentinski ligi je uresničilo mojo srčno željo. Seveda sem kot član San Lorenza medijsko zelo izpostavljen. Klasiki proti velikim so posebno doživetje. Od malega sem spremljal takšne tekme po televiziji. Prvenstvo je po intenzivnosti in tehničnih sposobnostih zelo podobno mehiškemu.
Argentinski reprezentant Guido Rodriguez je bil vaš soigralcev pri mladincih Riverja. Nastopil bo v Katarju. Ohranjata stik?
Guido je bil kapetan pri peti in šesti kategoriji mladincev. Zelo dobro sva sodelovala. Vesel sem, da je tako uspešen pri španskem Betisu in da zasluženo odhaja na mundial v Katar. Občasno komunicirava prek Instagrama.
Kakšno je ozračje v Argentini pred mundialom?
Prevladuje optimizem. V času svetovnega prvenstva se bo v Argentini vse ustavilo. Upam, da za ves mesec, saj bo to pomenilo, da bodo modro-beli v finalu. Vsi nestrpno čakajo nastope Lionela Messija in ostalih reprezentantov. Več kot šestdeset tisoč Argentincev bo navijalo v Katarju. Toliko vstopnic so si zagotovili v predprodaji. Prvi so že na prizorišču.