Začel se je vaš šestnajsti mesec na klopi Rijeke. Kakšen je danes pogled nazaj?
V redu je. Delam v ambicioznem okolju z jasno začrtano linijo. Rezultati, pa ne zato, ker sem tukaj jaz, morda malce prehitevajo objektivno stanje, kar še zlasti velja za uvrstitve v skupinski del lige Europa. Pri meni gre tudi za iskanje lastne identitete po izkušnji v Savdski Arabiji. Kar zadeva vse to, sem zadovoljen, prav tako kot zaradi spoznanja, da sem del ambicioznega projekta, v katerega so ljudje krenili z zares ogromno zagnanosti. Navdušujoči sta silna energija in trma predsednika Damirja Miškovića. Da, za zdaj sem zadovoljen. Po vseh dozdajšnjih dosežkih so tudi v prihodnje pričakovanja razumljivo visoka. Zdaj bi že vsi radi videli, kdaj bo končno padel Dinamo, kdaj se bo to naposled zgodilo. A menim, da je Rijeka trenutno na položaju, kjer je tudi naša objektivna vrednost. Prav tako je nadvse pomembno, da se je začelo uresničevati nekaj, kar bi se moralo že zdavnaj. Klub se je lotil izboljševanja pogojev, infrastrukture. Vse, kar smo počeli do zdaj, je bila velika improvizacija, ki pa je navsezadnje morda prinesla neko drugo kvaliteto. To je vztrajanje, enotnost, poistovetenje z ljudmi. Morda po dveh letih res velja, kar so mi rekli prvi dan po prihodu. K meni je takrat prišel navijač in mi rekel, da se za Rijeko ne navija, za Rijeko se živi. Takrat sem ga malce čudno pogledal, ampak po dveh letih v tem okolju sem spoznal, da je zares tako. Ozračje je izjemno.
Rijeka je prišla v položaj, ko se bodo navijači, ljudje v klubu in igralci prej ali slej naveličali biti večno drugi. Sprejeti dejstvo, da prvi ne moreš biti, ostali pa so toliko za teboj, da boš vsako leto igral v Evropi, lahko s seboj prinese določen problem.
Vas je presenetilo, da je klub tako močno vpet v okolje, da je takšno stanje duha?
Zdi se mi dokaj logično. Zlata generacija Rijeke z Juričićem, Radinom, Kustudićem, Desnico, in še bi lahko našteval, je imela zares izjemne dosežke. Navsezadnje je premagala Real in osvojila takratni jugoslovanski pokal. Potem so bili Rečani dolgo časa med Zagrebom in Splitom, ubadali so se z zelo velikimi problemi. Ti ljudje imajo dejansko radi svojo Rijeko, daleč naokoli ni drugega kluba. Dolgo so čakali, da se bo znova kaj zgodilo. Miškovićev projekt so na srečo podprli rezultati, prav tako je res, da smo imeli ob prvi uvrstitvi v Evropo zgodovinsko srečo, ko nismo bili odvisni sami od sebe. Toda brez tega ne gre, potem pa smo na mednarodnem prizorišču igrali dobro, zgodila se je znamenita tekma s Stuttgartom. Z ogromno energije in pripadnosti do kluba, še posebej navijaške skupine Armada, se je ustvarila pozitivna zgodba. Nekaj povsem drugega od severa, torej Zagreba, ali problemov juga oziroma Hajduka. Potem ko je dolgo ni bilo v glavnih vlogah, je to za Rijeko kakopak nekaj izjemnega. Jasno je, da sta Dinamo in Hajduk zaznamovala hrvaški nogomet, in mogoče je bilo vse skupaj že malce dolgočasno. Rijeka ima svojo zgodbo, s Kantrido, s temi stenami. Z rezultatom, ki ni udaril le na Hrvaškem, ampak tudi v Evropi. Če igraš dobro proti Stuttgartu, Sevilli, Betisu, torej klubom, ki nekaj pomenijo, je logično, da je vse skupaj pritegnilo veliko pozornosti. Da je začelo ljudi zanimati. Sestavili smo simpatično in zelo ambiciozno ekipo, v kateri so nekateri fantje iskali potrditev svojih sposobnosti, ki je morda niso dočakali kje drugje. Vse skupaj se je združilo v zanimivo celoto, bistvo vsega pa je gotovo predsednik Damir Mišković s svojim ozkim krogom sodelavcev. V prvi vrsti mislim na podpredsednika Deana Ščulca, športnega direktorja Srečka Juričića, njegovega pomočnika Ivana Manceja. To je ekipa, ki rine naprej, ki ima svojo linijo, pozitivno energijo, ki zna potegniti, ko je težko, in ki zna ne nazadnje vse skupaj podpreti s finančnimi sredstvi, ki jih v največji meri zagotavlja Social Sport častnega predsednika kluba Gabrieleja Volpija. To zagotavlja zanesljivost, stabilnost, ki danes ogromno pomeni.
Osnova je bila vse tisto, kar me je v nekem trenutku začelo motiti. Najprej sem bil le pomočnik Bojana Prašnikarja, nato mi je vse rezultate naredil Milan Miklavič ... In rekel sem si, zdaj grem pa sam, svojo pot. Okrog sebe sem hotel imeti mlade, ambiciozne trenerje, ki bi imeli svoje poglede na nogomet, ki se želijo dokazovati.
Kako pa je sploh prišlo do sodelovanja z Rijeko? Kdo vas je privabil na Kantrido?
Bila je nedelja, ko me je poklical športni direktor Srečko Juričić in me vprašal, ali me zanima, da bi prevzel vodenje njihove ekipe. Z njim in s podpredsednikom Deanom Ščulacem sem se srečal v Ljubljani, pogovorili smo se in moram povedati, da sem se sam pri sebi dokaj hitro odločil, ali sprejeti izziv.
A slišati je bilo nekatera drugačna namigovanja. Da ste Rijeko menda nekajkrat zavrnili in da se je moral Srečko Juričić precej mučiti, preden ste privolili v sodelovanje.
Ne, to ne drži. Hotel sem le, da bi dobil neko zagotovilo, zanesljivost. Ne finančne, ampak zanesljivost pri delu, v projektu, ki bi se ga lotil. Iskal sem nekaj svojega, kar bi mi omogočilo, da v miru delam. Iskal sem sodelavce. Vsakega, ki so mi ga predlagali, nisem hotel sprejeti. Potem sem si ogledal še tekmo z Istro in nekje v sebi sem takrat že prepoznal zgodbo, ki bi bila lahko uspešna. Kolikor vem, je bil v kombinacijah tudi Bojan Prašnikar, ki je veliko trenersko ime, in odločanje vodilnih mož Rijeke je potem trajalo, kolikor časa pač je.
Vem, da so se nekateri ljudje blizu mene, iz strokovnega vodstva, malce preveč intenzivno pogovarjali s predsednikom in mu pojasnjevali svoje videnje problemov.
Izbira prvega pomočnika je bila zanimiva, Matjaž Florjančič je legenda Rijeke. Ste se na ta način želeli že na začetku vsaj malce prikupiti navijačem?
Ne, osnova je bila vse tisto, kar me je v nekem trenutku začelo motiti. Najprej sem bil le pomočnik Bojana Prašnikarja, nato mi je vse rezultate naredil Milan Miklavič ... In rekel sem si, zdaj grem pa sam, svojo pot. Okrog sebe sem hotel imeti mlade, ambiciozne trenerje, ki bi imeli svoje poglede na nogomet, ki se želijo dokazovati. Eden je iz reške mladinske šole, Matjaža Florjančiča so mi predlagali v klubu. Nisem niti vedel, da živi na Reki, in glede na to, da sva nekoč v mlajših selekcijah skupaj igrala, se niti za trenutek nisem obotavljal. Iz prejšnje garniture je ostal le kondicijski trener Ugo Maranza, ki je velik profesionalec, in ostal je zasluženo. Bistvo je bilo sestaviti nekaj svežega, brez kakršnihkoli repov iz preteklosti.
Lepo je bilo poslušati pohvale o Mariboru
Kako je pri južnih sosedih odmevala uvrstitev Maribora v ligo prvakov? "Zelo je odmevala, hkrati me je veselilo, da je bilo poročanje nadvse korektno, tekme si je bilo mogoče ogledati tudi v neposrednem prenosu. Predvsem pa je bila predstavljena zgodba, ki mislim, da je bistvena. S kupčkom denarja, ki ga imaš na voljo in si si ga ustvaril sam, igraš proti Chelseaju, Schalkeju, Sportingu. Prav tako je bila poudarjena zgodba nekega logičnega zaporedja. Najprej postavljanje temeljev, potem gradnja ekipe in nato skozi ligo Europa priti v dveh, treh letih do tistega, kar bi si vsi želeli," je odvrnil Matjaž Kek in pristavil: "Veliko je bilo primerjav z Dinamom. Tisti, ki so nevoščljivi Dinamu in ne marajo Zdravka Mamića, so mu metali na pladenj, češ poglej, kaj je Mariboru uspelo z malo denarja. Tisti, ki so na vse skupaj gledali bolj logično, so primerjali pot Dinama z nakupom dragih tujcev, in pot Maribora. Še enkrat pa moram poudariti, da je bilo poročanje zelo korektno, vijoličasti so bili pogosto tudi udarna vest. To se mi je zdelo lepo. Zelo lepo."
Morda se motim, toda po dveh letih uspešnega dela se mi zdi, da se je odnos hrvaških trenerjev do vas vsaj malce spremenil. Na začetku ste bili osvežitev, nato dodana vrednost hrvaški klubski sceni, zdaj vas nekateri kolegi že podijo drugam. Mislim na trenerja Lokomotive Tomislava Ivkovića, ki se vas je lotil, ko ste opozorili na sojenje.
Vsem gotovo ni lepo, da se najde uspešen tujec, ki še kdaj pa kdaj kaj reče. In jaz sem tak, da povem, kar mislim. Moj odziv po tekmi z Lokomotivo absolutno ni bil dober. Ni bilo prav, kar sem storil, je pa bila logična posledica tega, kar se nam je dogajalo v preteklih krogih, ko je bilo res precej odločitev v našo škodo. Razveljavljali so nam regularne gole. Če se ti to vztrajno ponavlja, nekaj preprosto moraš reči. Če samo kimaš, potem vsi mislijo, da nimaš hrbtenice. Naslednji dan sem se opravičil in zame je bila s tem zgodba končana. Da vsi nimajo radi, da jim "pametuje neki Slovenac", je verjetno posledica rezultatov in medijske pozornosti, ki jo ima Rijeka, s tem seveda tudi jaz. Ampak z vsemi trenerji sem v enakih odnosih, kot sem bil, in v takšnih nameravam ostati. Morda pa se me je po dveh letih kdo že malce naveličal.
Ste se ob prihodu kaj bali, kako vas bodo sprejeli mediji?
Mediji so bili najmanjši problem. Ubadal sem se predvsem z mislijo, da v hrvaškem nogometu še noben slovenski strokovnjak ni naredil ničesar odmevnega, po drugi strani po izkušnji v Savdski Arabiji tudi sam nisem natančno vedel, kje sem. Ali sem res tako brcnil v temo, čeprav je res, da je bila situacija specifična? Po drugi strani pa je bil strahovit izziv, začutil sem, da bi se dalo kaj narediti. Kar zadeva medije ... Vedel sem, da ko bo dobro, bodo najbrž tiho ali bodo mogoče kaj pohvalili, ko bo slabo, pa bodo takoj udarili. A tako bi bilo, tudi če bi bil denimo s Ferskih otokov. Vsaj do zdaj korektnost ostaja. Ko si zaslužim, me 'namočijo', znali pa so tudi kaj dobrega napisati. Toda verjemite mi, da se z mediji ne obremenjujem. Mogoče dosti manj, kot vsi ostali trenerji na Hrvaškem. Ne pomenijo mi veliko. Če je le mogoče, se izogibam televizijskih oddaj, do zdaj nisem gostoval še v niti eni. Z lokalnimi mediji je odnos nekoliko drugačen, specifičen.
Če se ne bi zgodil Al Ittihad, je vprašanje, ali bi se zgodila Rijeka. Mislim, da so to obdobja, ki jih ima vsak človek v življenju. Še zlasti mi, trenerji. Ko v določenem trenutku prideš v okolje, ki ti ne ustreza, v katerem se ne znajdeš, potem pa prideš nekam drugam, ko niti sam ne veš, zakaj kar naenkrat vse skupaj teče kot namazano.
Kje je naslednja stopnica Rijeke?
Dokler se ne bo uredila infrastruktura, je o tem nesmiselno govoriti. Sicer pa je Rijeka prišla v položaj, ko se bodo navijači, ljudje v klubu in igralci prej ali slej naveličali biti večno drugi. Sprejeti dejstvo, da prvi ne moreš biti, ostali pa so toliko za teboj, da boš vsako leto igral v Evropi, lahko s seboj prinese določen problem. Zdaj se vse skupaj skriva za gradnjo trening centra, nato še stadiona. To vleče vse skupaj naprej, ampak samoumevnost, da bi se Rijeka vsako leto uvrščala v skupinski del lige Europa, je zame malce neumna. To ti ne zagotavlja niti veliko višji proračun. Dovolj je, da ti zmanjka vsaj kanček sreče. Ni odveč razmišljanje o tem, kako dolgo bo ostalo takšno stanje duha. Ker je Dinamo v domačem prvenstvu z vso svojo organizacijo dejansko nedotakljiv. Pa da se takoj razumemo in za to tezo trdno stojim. Dinamo ni le Zdravko Mamić. Dinamo je postavljena organizacija, ki ima možnost financiranja in s tem možnost nakupa vrhunskih igralcev. Boljših, kot si jih lahko privoščimo ostali. Nepošteno je do trenerjev, igralcev in do vsega, kar se dela na igrišču, da se vse skupaj predstavlja skozi sliko Zdravka Mamića. Nekdo je moral to vendarle postaviti na noge in zagotoviti pogoje, da lahko govorimo o proračunu 25 ali 30 milijonov evrov. Je pa po drugi strani zanimivo, da je Rijeka na mednarodnem prizorišču enakovredna, če ne z nekaterimi rezultati celo bolj udarna.
To je fascinantno, mar ne?
Morda da vedeti kaj drugega, vendar o tem ne bom razpravljal. Pravim le, da je v 36. krogih Dinamo skoraj nemogoče prehiteti. Gre pa tudi meni že malce na živce, da bo osvojil že deseti zaporedni naslov, toda z drugimi se ne bom obremenjeval.
Pogodba se mi je iztekala in že veliko prej sem imel občutek, da sodelovanja ne bomo nadaljevali. Sicer so bili vseskozi korektni, toda dolgo sem v nogometu in to preprosto čutiš.
Po sobotnem prvenstvenem remiju z Dinamom, vas že v sredo vas na maksimirskem stadionu čaka tudi prvi polfinalni dvoboj pokalnega tekmovanja. Kaj se lahko zgodi na dveh tekmah?
Marsikaj, čeprav je dejstvo, da smo slabši, kot smo bili jeseni. Ekipa, ki je nosila vse skupaj in imela prepoznavnost v Evropi, se je razbila. Ne le zaradi imen igralcev, ki so odšli, ali imen tistih, ki so prišli. Jeseni nam je uspelo priti od odlične komunikacije tako na igrišču kot ob njem, prav tako smo imeli avtomatizme v igri, za kar je potreben čas. To je problem, aktualna zasedba še ni sestavljena, kot bi morala biti, jedra še ni, predvsem pa smo izgubili igralce, ki so dosegali gole. Ampak seveda se bomo še naprej trudili po najboljših močeh, da bi bili čim bolj uspešni.
Ko je Terje Hauge na tekmi z Rusijo v Ljudskem vrtu zapiskal konec, je bilo to zame največje zadoščenje za vse. Vem, kdo je takrat lahko gledal naravnost v oči in kdo jih je imel usmerjene malce bolj proti tlom.
Kar nekajkrat ste omenili izkušnjo iz Savdske Arabije na klopi Al Ittihada. Ste opravili analizo, v čem je bil osnovni greh?
To so primeri, ko opraviš diplomo na fakulteti, za katero nisi niti vedel, da si se nanjo vpisal. To je absolutno dobrodošla izkušnja. Jasno je, da oditi nekam popolnoma nepripravljen ne gre. Ne mislim samo na igrišče, nadvse pomembno je tudi vse okrog. Lepo je, da do tega spoznanja prideš sam. Resda dobiš okrog ušes, a je tako najboljše. Po drugi strani je Rijeka potrditev, da tako brez zveze tudi nisem. Če se ne bi zgodil Al Ittihad, je vprašanje, ali bi se zgodila Rijeka. Mislim, da so to obdobja, ki jih ima vsak človek v življenju. Še zlasti mi, trenerji. Ko v določenem trenutku prideš v okolje, ki ti ne ustreza, v katerem se ne znajdeš, potem pa prideš nekam drugam, ko niti sam ne veš, zakaj kar naenkrat vse skupaj teče kot namazano. Ker je dejstvo, da samo znanje ne zagotavlja, da boš nekaj naredil. Moraš biti v okolju, ki te sprejme, in se mu znati tudi prilagoditi, sprejeti določene navade in kakopak zbrati igralce, ki bodo sledili tvoji ideji.
Bodi dovolj o Rijeki. Rad bi, da se vrneva še na reprezentančno obdobje.
Jasno, zakaj pa ne. Saj ni nobenih skrivnosti.
Slovenska infrastruktura je veliko boljša
Kakšna je primerjava hrvaškega in slovenskega prvenstva? "Težko primerjam, ker slovenskega prvenstva ne spremljam podrobno, že zelo dolgo nisem bil na kakšni tekmi. Nobenega dvoma pa ni, da je infrastruktura slovenskih stadionov neprimerno boljša. Na tem področju je bil storjen velik korak naprej, pomembno je bilo ustvariti primerne pogoje za igranje. Kakovost pa niha, toda Maribor bi bil vsekakor v vrhu hrvaškega nogometa, o tem ni niti najmanjšega dvoma. V slovenskem prostoru je veliko mladih igralcev, ki imajo možnost, da ne igrajo pod pretirano velikim pritiskom, kar jim omogoča normalen razvoj, poleg tega se v mlajših selekcijah dela zelo dobro. In tudi zato menim, da je Slovenija na dobri poti. Hrvaška pa vseeno ima neko tradicijo. Reprezentanca je vrsto let med desetimi najboljšimi na svetu, dogajajo se zares odmevni prestopi. Glede tega je Hrvaška v določeni prednosti."
Začela bi na koncu. Nekdanji selektor ste postali 24. oktobra 2011. Vam novi predsednik Aleksdander Čeferin ni ponudil nadaljevanja sodelovanja, ste ga morda zavrnili ali sta se preprosto sporazumela, da je najboljše, da se razideta?
Konec je bil fantastičen. Premagati v Ljudskem vrtu Srbijo, ko ti ne gre za nič več, je bilo zame neprecenljivo. Pogodba se mi je iztekala in že veliko prej sem imel občutek, da sodelovanja ne bomo nadaljevali. Bili so korektni, toda dolgo sem v nogometu in to preprosto čutiš. Vsi so hoteli ostati pošteni, korektni, nič krivi, brez repov in na koncu sem to tudi sam sprejel. Prav tako sem pri sebi ugotovil, da bi mi vsakodnevno delo najbrž bolj ustrezalo. Mislim pa, da je bilo vse skupaj preveč napihnjeno z nekimi zgodbami in zgodbicami. Veliko ne vem, vem, da so se nekateri ljudje blizu mene, iz strokovnega vodstva, malce preveč intenzivno pogovarjali s predsednikom in mu pojasnjevali svoje videnje problemov. Ampak saj na koncu vedno vse pride na svoje. S tem nimam nobenih problemov, stojim pa za tem, da so okrog predsednika NZS ljudje, ki so tam že desetletje, pa ne vem, ali tudi sami vedo, zakaj so tam. Včasih sem jim rekel kravatarji, ampak zdaj o tem res ne bi več razpredal. Vem, da lahko pridem kamorkoli in da lahko vsakemu pogledam v oči. Denimo zelo me je veselilo, ko se je enkrat ali dvakrat po uspehih Rijeke oglasil nekdanji predsednik NZS Ivan Simić. Prav tako sem bil neizmerno zadovoljen in vesel, ko je Slovenija v Mariboru premagala Švico, za San Marino smo tako ali tako vedeli, kako se bo razpletlo.
Je torej do dogovora o tem, da sodelovanja ne boste nadaljevali, prišlo sporazumno?
Predsednik je rekel, da ne bodo podaljšali pogodbe, jaz sem rekel v redu. Trajalo je manj kot minuto. Pozneje mi je bilo žal le, da se nisva dogovorila kje drugje, ampak v njegovi pisarni. Ni mi bilo niti logično, da bi se zgodba nadaljevala. V tem primeru bi moral narediti totalni rez, tudi okrog sebe bi moral počistiti. Uh, to bi bilo tako čiščenje, da bi se kar kadilo. Ampak v določenem trenutku sem preprosto vedel, da tiste prepotrebne iskrice ni bilo več.
Ni mi bilo logično, da bi se zgodba nadaljevala. V tem primeru bi moral narediti totalni rez, tudi okrog sebe bi moral počistiti. Uh, to bi bilo tako čiščenje, da bi se kar kadilo. Ampak v določenem trenutku sem preprosto vedel, da tiste prepotrebne iskrice ni bilo več.
Ko ste že omenili rez, slišati je bilo, da vam je Aleksander Čeferin v prvem trenutku menda ponudil nadaljnje sodelovanje, ki pa ste ga pogojevali s tem, da nekaterih igralcev ne bo več zraven. Največ se je omenjal Samir Handanović.
Ne, to ni res. Slišal sem, kje vse se je predsednik sestajal z določenimi igralci, ampak nobeden med njimi v niti enem trenutku ni bil tisti, ki bi pozitivno ali negativno vplival na razplet. Zgodbe s fanti so bile tako pozitivne kot tudi negativne. Že takrat sem govoril, da vse skupaj ni takšna idila, kot se navzven morda zdi, ampak vse je bilo super korektno. In je tako ostalo. Kjerkoli se s kom srečam, lahko spijemo kavo. Ne, kakršnegakoli pogojevanja z moje strani ni bilo. Ne s Handanovićem, ne s Korenom, ne z Novakovićem ... Niti po naključju. Z nikomer. Edina resnica je, da je bilo v eni minuti med nama s predsednikom vse rešeno.
Zmotilo me je, da je vodstvo reprezentance podvomilo o moji iskrenosti
V zasedbi Matjaža Keka sta tudi dva slovenska igralca. Barve Rijeke branita Miral Samardžić in Goran Cvijanović. "Miral ima malce nesreče. Zdaj se šele počasi vrača po poškodbi, med pripravami in na začetku sezone pa je bil morda celo naš najboljši igralec. Poškodba adduktorja ni huda, je pa neprijetna, zato sem bil malce negativno presenečen nad odzivom vodstva slovenske reprezentance, ko ga je želel selektor naknadno vpoklicati za zadnjo akcijo. Ker sem dobil občutek, da nam ne verjame. In to me je zmotilo. Zmotilo me je, da mi nekdo ne verjame na besedo, da je igralec poškodovan in da so bila potrebna dodatna vprašanja. Da je nekdo nekje v podzavesti podvomil o moji iskrenosti. Saj gre vendar za slovensko reprezentanco. Če kdo misli, da nisem več del te reprezentance, je v hudi zmoti oziroma ne pozna mojega karakterja," je z grenkim priokusom povedal mariborski strokovnjak in se v nadaljevanju dotaknil še nekdanjega vezista vijoličastih. "Cvijanović je skupaj z Jajalom igral zelo dobro, medtem je dobil močno konkurenco v nekaterih mlajših igralcih. Toda zadnjih štirinajst dni je zelo dobro treniral in verjetno bo v prihodnje spet dobil priložnost. Najbolj me veseli, da sta tako Miral kot Goran izjemna karakterja in velika profesionalca na igrišču. Ko se kak igralec vlači po igrišču, česar res ne maram, se mi zdi lepo, da lahko kot primer vedno omenim denimo Cvijanovića, ki ne igra redno, pa na treningih vedno daje vse od sebe."
Kaj se je zgodilo z reprezentanco po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, da so bile naslednje kvalifikacije za Euro 2012 tako neuspešne?
Zgodilo se je, kar se zgodi v mnogih reprezentancah. Narediš uspeh, vrhunski rezultat, s katerim presenetiš celo samega sebe, in potem pride do praznjenja. Pride do stvari, ki so navzven logične, s kavča so logične, ko si v problemu, pa veš, da boš potreboval nekaj časa, da bi znova vzpostavil želeno ravnotežje. In če koga kaj veseli, mene vsekakor to, da se bo slovenska reprezentanca na naslednje evropsko prvenstvo uvrstila z večino tistih igralcev, ki so jih že po Južni Afriki odpisovali. Tu ni neke logike, mar ne? Je malce čudno. Nekaj se ne ujema s takratno slovensko filozofijo. Spet govorim o ekspertih, ki so okrog predsednika. Tisti so zlo. Predsednik opravlja svojo funkcijo, NZS stoji dobro, rezultati so dobri. Tudi mlajših selekcij. Čestitam Igorju Benedejčiču, ki se je z U-17 uvrstil na evropsko prvenstvo, kar je vrhunski dosežek. Da bi bil stalno uspešen, nenehno na vrhu, pa je nemogoče. S tem imajo probleme številne reprezentance, poleg tega je jasno, logično, da prerekanja s takratnim predsednikom Ivanom Simićem niso mogla miniti brez posledic. Nato se je na žalost zgodila še tekma z Estonijo, za katero smo si krivi sami z menoj na čelu. Da smo se potem razšli, je logično. Prišel je nov predsednik z novimi idejami, svojimi videnji. Ni bilo nobenega problema.
Veseli me, da se bo slovenska reprezentanca na naslednje evropsko prvenstvo uvrstila z večino tistih igralcev, ki so jih že po Južni Afriki odpisovali.
Spor igralcev z Ivanom Simićem je vsekakor zaznamoval takratno obdobje. Bi se danes odzvali drugače? Ste se držali preveč ob strani, bi se morali bolj vplesti v vse skupaj?
Po svoje sem se vpletel, vedno pa sem govoril samo resnico. Bil sem na sestanku predsednika in kapetana in točno vem, kaj je bilo. Če kaj slišim in vidim na svoje oči, ne morem govoriti nekaj drugega. Jasno je, da je vsaka stran imela svoje interese. Nekomu bi pljunil v oči, če ne bi povedal resnice. Da se moraš postaviti na eno stran, je najtežje za nekoga, ki lahko samo izgubi. To sem bil jaz, kamorkoli bi se postavil. Zato sem se odločil, da pri meni ne bo nobenih kompromisov. Je pa bila ta zgodba posledica nečesa.
Posledica česa?
Posledica zgodbe iz prejšnjega svetovnega prvenstva, posledica razprav o tem, kje so umeščene Trojane ... Posledica nekih nogometnih razmišljanj v Sloveniji, ki so na žalost v posameznih trenutkih še danes prisotne. Hvalabogu, da je Maribor tako superioren. Pa niti besede več o tem!
Kako odgovarjate na očitke, da ste morda preveč zaupali igralcem?
Komu pa naj zaupam? In še danes jim zaupam. In še danes mi potrjujejo, da so bili vredni zaupanja.
Vsem gotovo ni lepo, da se najde uspešen tujec, ki še kdaj pa kdaj kaj reče. In jaz sem tak, da povem, kar mislim. Moj odziv po tekmi z Lokomotivo absolutno ni bil dober. Ni bilo prav, kar sem storil, je pa bila logična posledica tega, kar se nam je dogajalo v preteklih krogih, ko je bilo res precej odločitev v našo škodo. Razveljavljali so nam regularne gole. Če se ti to vztrajno ponavlja, nekaj preprosto moraš reči. Če samo kimaš, potem vsi mislijo, da nimaš hrbtenice.
Ste kdaj dobili občutek, da so vam vendarle obrnili hrbet?
Mogoče v določenem trenutku. Mogoče ob kakšni izjavi katerega od igralcev, toda tudi oni so se razvijali. Šli so na svetovno prvenstvo in podpisovali dobre pogodbe. Ampak vem samo to, da sem ekipo sestavljal jaz, da nisem nikomur nosil kakršnihkoli seznamov in da jih nikoli v življenju niti ne bi. Še vedno trdno stojim za tem, da so si igralci takrat zaslužili, da nekdo stoji za njimi. Ker so oni naredili rezultat. Dokler mi dajejo trdnost v to moje razmišljanje. Zgodbe, ki nastajajo za točilnim pultom, pa me res ne zanimajo. Te so bile in vedno bodo. Zame je zares največji užitek, da se z vsakim, ki ga srečam, pozdravim in lahko z njim spijem pijačo. Lani smo se srečali tudi na dobrodelni tekmi v Piranu. Moje zadovoljstvo ob tem je večje, kot ga morda kažem navzven. Vem, da so bile storjene tudi napake, a je bilo veliko več dobrega. Naučil sem se, da se mi v življenju bolj splača, če se spomnim in verjamem v pozitivne zadeve. Da ne bi bilo napak, da ne bi kdo kaj proti komu rekel, v taki iluziji pa ne živim. Tako neumen pa nisem. A naj govori tisti, ki prevzame odgovornost.
Tudi prve kvalifikacije po vašem prihodu se niso razpletle na želeni način. Kmalu ste bili na odstrelu, predsednik Rudi Zavrl je že odkrito nagovarjal Srečka Katanca, da se vrne na selektorski stolček.
To ni bilo nič, ekipa še ni bila sestavljena. Da, takrat so me že zamenjali. Čakali so Katanca, da se odloči. Mislim, da je bil na Šmarni gori, to je čista resnica, jaz pa sem nato vrsto let čakal nanj. Ko je Terje Hauge na tekmi z Rusijo v Ljudskem vrtu zapiskal konec, je bilo to zame največje zadoščenje za vse. Vem, kdo je takrat lahko gledal naravnost v oči in kdo jih je imel usmerjene malce bolj proti tlom. Zgodba je bila logična. Po vsem, kar se je dogajalo okrog morebitne zamenjave, je bila moja odločitev, ali vztrajati naprej. Delo sem nadaljeval zato, ker sem vedel, da se bo zgodila pozitivna zgodba. Bil sem prepričan. Ker sem čutil, da se je reprezentanca začela sestavljati, določeni deli tekem so bili na primerni ravni, fantje so postajali ekipa, kolektiv. Verjeli so vase, imeli so izjemen karakter. V določenem trenutku jim je bilo vseeno, kdo jih trenira.
