A ob srečanju z Dejanom Lazarevićem smo zelo hitro nekako prišli do tega, kar vendarle ne more biti skrivnost in kar ob delu s slovensko reprezentanco ve že marsikdo. Prepričani smo, da bi bil naš hitronogi član Sassuola v vsakem primeru izredno zanimiv sogovornik. Toda prav tako smo prepričani, da smo v specifičnih okoliščinah zaradi bratske naveze dobili še nekoliko več. Morda celo precej več. Bila je izhodišče, ki je odprlo skrite kotičke nogometaševe duše in reportažo iz enega najlepših italijanskih mest spremenilo v edinstveno izpoved.
"To je nekaj fantastičnega. Skupaj potujeta, skupaj delata, ne morem si predstavljati ničesar boljšega," je priljubljeni Lazo s široko odprtimi očmi praktično padel v stol. Že do tistega trenutka je bil izjemen gostitelj, kakršnega si človek lahko le želi. Neskončno je obžaloval zaplet, zaradi katerega smo naš zmenek morali prestaviti na večer, pa čeprav za obžalovanje in opravičila ni bilo nobenega razloga. Na eni strani zato, ker Dejan pač ni mogel vedeti, da bo na popoldanskem treningu dobil udarec, ki bo zahteval pregled in terapije. Na drugi strani pa zato, ker je Modena, v kateri nogometaš živi in ki je v neposredni bližini majcenega Sassuola, popoldne lepa, zvečer pa čudovita.
V ČETRTKOVI ŠTEVILKI
Josip Iličić, Jasmin Kurtić in skrivnosti Firenc
V lokalih ob glavnem trgu po osmi uri z zelo dobrim razlogom dvignejo cene in tega mesta pod Unescovo zaščito, ki je po svetu znano tudi zaradi Ferrarija in balzamičnega kisa, ne bi mogli doživeti v boljši luči. Dobesedno.
Navdušujoča razsvetljava je sprehod spremenila v nekaj nepozabnega, fotografska polovica bratskega dvojca pa je sicer imela težje delo kot v sončni svetlobi, a je neskončno uživala pri skorajda umetniškem ovekovečenju nepozabnega večera. A naj je bil Lazarević še tako ustrežljiv tako pri raziskovanju njemu zelo dobro znanega mesta kot pri organiziranju večerje v tipični lokalni restavraciji, v kakršno bi se človek najrajši preselil, v njegovem pogledu se je nekaj spremenilo, ko smo sedli k mizi.
Prijaznost je postala več od tega in lahko bi prisegli, da se je odsev ene najlepših romanskih katedral na svetu občasno lesketal v solznih očeh. Njegova lastna brata mu pomenita zelo veliko, to smo vedeli že prej. Ob naročanju emilijanskih dobrot neopisljivega okusa pa smo spoznali, da je bratstvo njegova hkrati najšibkejša in najmočnejša točka.
"Nekaj je delati s sodelavcem, povsem nekaj drugega pa je delati z nekom, ki je hkrati tvoj brat. O tem sem prepričan in to v meni hkrati budi vse tisto, kar čutim do svojih bratov in kar sem doživel z njima." Vse od otroštva, ko so bili neločljivi, in predvsem prek obdobja, ko je Dejan zelo mlad odšel v Italijo ter mu je bilo najtežje. "Pri šestnajstih letih sem daleč od doma zdržal le zaradi njiju. Vzpodbujala sta me, mi znala prisluhniti. Bil sem nadarjen, toda brez njiju ne bi šlo. Nikoli se jima ne bom mogel dovolj zahvaliti. V življenju sem uspel tedaj, ne zdaj, in uspel sem z njuno veliko pomočjo."
VEDNO SEM IMEL TEŽAVE S SAMOTO
A tudi če se od Lazarevićevih začetkov v mladinskem pogonu Genoe sprehodimo vse do današnjih dni, je odnos z bratoma še vedno eden najpomembnejših elementov v njegovem življenju. "Še vedno mi dajeta veliko in mi še vedno ves čas pomagata. Čeprav sem zdaj odrasel, bi še vedno težko zdržal v tujini brez njiju in njune pozornosti. Verjetno me vidva razumeta lažje, kot če bi razlagal komu drugemu." Verjetno. Zagotovo pa vse to še toliko več pomeni tako čustvenemu človeku, ki priznava, da je v nekaterih pogledih precej specifičen in da med drugim zelo težko prenaša samoto.
Pri šestnajstih letih sem daleč od doma zdržal le zaradi njiju. Vzpodbujala sta me, mi znala prisluhniti. Bil sem nadarjen, toda brez njiju ne bi šlo. Nikoli se jima ne bom mogel dovolj zahvaliti. V življenju sem uspel tedaj, ne zdaj, in uspel sem z njuno veliko pomočjo.
"Dekle ima še nekaj izpitov in razumem jo, da bi rada te zadeve uredila, da bo potem mir. Sem pa zaradi tega tukaj sam, a bom že zdržal, čeprav sem sam izrazito nerad. Sem pač tak človek, vedno sem imel težave s samoto. Zato tudi izjemno težko jem doma, saj se ob sedenju za mizo in gledanju v prazno resnično počutim slabo. V restavracijo ne grem zato, ker bi želel biti nekaj posebnega ali ker ne bi znal poskrbeti zase. Grem preprosto zato, da sem med ljudmi, pa čeprav sedijo za sosednjimi mizami. Moram biti med ljudmi, doma lahko jem le, če se usedem tik pred televizijo in zrem neposredno vanjo," je nadaljeval z izpovedjo in dal že s tem slutiti, kako pomembno vlogo mora odigrati (in jo tudi dejansko igra) njegova družina.
"Zelo dobro me pozna, zato so me vedno pogosto obiskovali. Ko sem bil mlajši tako ali tako, pa tudi zdaj. Prideta mama in oče, še pogosteje prideta brata. Odpeljeta me na reprezentančne zbore, obiskujeta tekme v Italiji, vsaj eden od njiju je tak navdušenec, da bi šel na vsako. Sploh če bi vedel, da bom zagotovo igral, bi prišel tudi v Palermo. Bližje pa bi prišel in pride v vsakem primeru. Če je normalno dosegljivo z avtom, se pripelje. In zdaj ste verjetno že lahko ugotovili, koliko mi to pomeni." Lahko pa smo tudi sklepali, koliko mu pomenijo obratni premiki na osi med severno Italijo in Slovenijo. Torej koliko mu pomeni občasno vračanje domov.
"Res je. Rad vidim, da pridejo k meni, a še rajši grem domov. Dom je dom. V tujini lahko delam, ne bi pa mogel v njej zares živeti. V resnici ne živim tukaj, tu sem v službi. Nikoli se ne bi mogel povsem navaditi, vedno bi pogrešal dom. Po koncu kariere bom zagotovo živel v Sloveniji, kamor se vračam najrajši na svetu. Nič ni boljšega kot parkirati pred domačo hišo, se sprostiti na domačem balkonu, srečati prijatelje."
SOVRAŽIM LUKSUZ IN PRETVARJANJE
Torej ne le družina, tudi prijatelji. In če z novopečenim članom Sassuola preživite dovolj časa, bo beseda nanje nanesla prej ali slej. Oziroma na to, kaj mu pomenijo v življenju ter kako nanj gleda skozi njihovo prizmo.
"Imam nekaj pravih prijateljev, brez katerih ne bi mogel, zato ogromno dajem na to, da bi jih zadržal. Veste, morda mi bo v karieri uspelo še bolj, kot mi je, morda pa mi ne bo. V vsakem primeru želim priti do konca svojega nogometnega udejstvovanja in ohraniti prave prijatelje, ki jih bom pod črto kariere znal našteti. Prepričan sem, da si bom tedaj rekel 'Ubij se, Lazo, če jih ne znaš našteti'."
Lazarević se ob tem zaveda, da je njegovo življenje drugačno od življenja navadnih smrtnikov in da v marsikaterem pogledu ni preprosto. Prisotna je slava, prisoten je denar, prisotne so take ali drugačne priložnosti za luksuz in podobne reči. Kolikor se le da, se jim izogne, hkrati pa po svojih najboljših močeh želi ostati čim bolj podoben osebi, kakršna je bil pred kariero profesionalnega nogometaša na delu v Italiji.
"Morda tudi zaradi tega odhajam v restavracije, a iščem take, v kakršni sedimo trenutno. Običajne, ljudske, pristne. Sovražim luksuz in pretvarjanje. Želim se nasmejati, ne da bi me kdo čudno gledal in se spraševal, kakšen "Indijanec" sem. Zaslužil sem nekaj denarja, toda to me ni spremenilo in me nikoli ne bo. Kako naj se pretvarjam, da sem nekaj elitnega in visokega, če nisem? Ljudje, jaz sem iz Doba. To mi je všeč, na to sem ponosen in to želim biti."
Kajti Dejan se zelo dobro zaveda nečesa, kar je ob tem druženju poudaril večkrat in kar sam sebi poudarja vsak dan. "Teh dvanajst do petnajst let kariere mine hitro in pomembno je, kaj človeku tedaj ostane od življenja. Pravega življenja. In pomembno je ne glede na to, do katere točke prideš v karieri."
ČE NE NOGOMET, ME BODO NAGRADILI OTROCI
Tudi to je bil eden od tistih trenutkov, v katerih se solze niso zdele prav daleč. Če boste zelo dobro pogledali fotografije, ki so bile posnete za mizo in so pospremile nebeške testenine, jih boste morda opazili. So bile to solze žalosti? Nikakor. Sreče? Morda. Vsekakor pa so bile solze življenja, v katerem je vprašanje na temo, na kateri točki v karieri je Dejan zdaj in kam bo po lastnem mnenju prišel, še kako na mestu.
"Morda bom ostal na tej, na kateri sem, in v tem primeru nikakor ne bom nezadovoljen. Lahko počnem tisto, kar imam rad; treniram nogomet, igram tekme, živim življenje športnika. Ob tem bom tudi kar nekaj zaslužil, tako da se ne morem pritoževati. Seveda pa kljub 25 letom in nekaj zapravljenim priložnostim še vedno verjamem, da se bom uspel dvigniti še višje. Verjamem, da bo moja vztrajnost poplačana in da bom za pošteno delo nagrajen z nečim večjim."
Če se ne bo izšlo, pa to zanj ne pomeni, da bo ostal brez nagrade. Razmišlja tudi o tej možnosti in si jo razlaga na način, ki se vas bo zagotovo dotaknil. Verjetno se vas je v dozdajšnjem delu zapisa nekaj stvari že, nas so se vsekakor. In zagotovo se vas bo tudi ta, nas se je še kako. "Če ne bom nagrajen vse do konca nogometne kariere in če bom ostal na tej točki, bom nagrajen na kakem drugem področju. Dobro se prej ali slej vrne z dobrim. Bom pač nagrajen pri družini, otrocih, prijateljih. Tudi tako ne bi smel imeti razloga za slabo voljo."
Sami veste, ali vam je tako razmišljanje blizu in ničesar vam ne želimo polagati v glavo. Presodite sami in si mislite, karkoli si hočete. Morda se vam zdi, da je takih pogledov v profesionalnem športu premalo, morda o njih menite kaj povsem drugega.
Naj grem z bančnim računom na piknik? Ne gre. Ne morem na eno stran mize sesti jaz, na drugo pa moj bančni račun. Za to potrebuješ ljudi, prijatelje.
Nas pa je na to temo zanimalo le še nekaj. Sogovornik je namreč omenil otroke in vprašanje v zvezi z njimi se je postavljalo samo od sebe. Seveda vprašanje na temo morebitnih njegovih otrok, morebitnih Lazovih potomcev. "Otroke si želim imeti čim prej in verjamem, da se bova z dekletom hitro sporazumela na tem področju," nas odgovor nikakor ni presenetil. "Družina mi je, kot sem poudaril že nekajkrat, vedno pomenila ogromno in kmalu bi si rad ustvaril svojo. Obožujem otroke, pravzaprav jih komaj čakam. Dva, lahko tudi tri. Zakaj ne tri? Moja brata sta nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. To je to, nekaj takega bi želel tudi mojim otrokom."
NI BILO VIDETI KONCA, MORAL SEM STRAN
Zaključek tega dela izpovedi z vrnitvijo na bratsko tematiko prav tako ni presenetil. Smo pa nadaljevali bolj nogometno, potem ko smo testenine podkrepili z nekaj mesa in tega skupaj s cmoki, ki so v grlu nastali med najbolj čustvenim delom pogovora, poplaknili s slovito italijansko kapljico. Mineralne vode iz bližnjih term, da ne bo pomote; vino bi teknilo bolj, a iz različnih razlogov ni prišlo v poštev.
Na Lazarevićevi strani zato, ker se je treningov v novem klubu lotil še posebej resno, saj gre za novo priložnost na poti njegovega prizadevanja, da bi že omenjeno točko v karieri pustil za seboj in se povzpel na višjo. "Moral sem resno razmisliti o odhodu in na koncu sem se zanj tudi odločil," je 25-letnik pripovedoval o potezi, ki je dozorela v njegovi glavi, ter pojasnil nekaj razlogov. "Pogosto sem odlično treniral, nato pa so na tekmi prednost dobili igralci, ki jim je šlo slabo ali več dni celo niso vadili. In bile so tekme, na katerih sem dobil priložnost ter jo izkoristil z odlično predstavo, nato pričakoval nastop tudi na naslednjem srečanju, a ostal praznih rok. Temu ni bilo videti konca, zato sem moral stran."
Večina ga razume, in kot rad poudari, ga je zelo dobro razumel tudi kapetan slovenske reprezentance Boštjan Cesar, ki mu je zaželel veliko sreče. V poštev pa je prišla le selitev k Sassuolu, ki se je kot edini italijanski klub zanj resno zanimal, medtem ko bi rajši kot odhod v kako manj pomembno evropsko ligo (v igri je bila Grčija) izbral nadaljevanje pri Chievu. "Predvsem me je želel trener, kar je bilo v mojih očeh zelo pomembno. In takoj se je pokazalo, da sem naredil prav. Ves čas mi daje vedeti, da sem pomemben. Na treningih sem del shem, pogovarja se z mano in prepričan sem, da bom tudi dobil priložnosti."
Čeprav ni prišel kot nekdo, ki bi bil predviden za nastop v udarni enajsterici, verjame, da je položaj povsem drugačen kot pri Chievu in da lahko v predmestju Modene doseže več, kot bi v preostali polovici sezone lahko dosegel pri Chievu. "Zavedam se, da nisem prva izbira na ofenzivnih položajih. To sem vedel že pred prihodom v Sassuolo, toda hkrati sem dobil zagotovilo, da sem prva alternativa, če je iz tega ali onega razloga katerega od napadalcev treba zamenjati. Pri Chievu je strokovni štab pogosto rajši spreminjal taktično postavitev, kot da bi me poslal v igro, in zaradi tega sem imel velike težave."
Za nameček je Sassuolo izjemno dobro organiziran klub v rokah enega najvplivnejših Italijanov, zaradi česar je bila odločitev še lažja. "Mnogi italijanski klubi podobne velikosti so v škripcih, Sassuolo je njihovo popolno nasprotje. Temu primerno tudi dobimo redne plače, kot bi šlo za kak nemški klub, medtem ko je bila zadeva pri Chievu precej bolj stereotipno italijanska. Tam si vedel, da boš denar sčasoma dobil, vendar pa so izplačila prihajala z veliko zamudo."
A naj je Lazareviću organiziranost še tako všeč, verjetno ob do zdaj prebranem znate uganiti, da redna plačila niso odigrala vlogo jezička na tehtnici. "To povem le kot zanimivost. Moram biti iskren, moram biti pošten, naše plače so drugačne od običajnih in nihče nima težav, če mora na naslednje izplačilo nekoliko počakati. Bil bi nespoštljiv do ljudi, ki zaslužijo neprimerno manj, če bi se pritoževal in če bi te stvari postavljal na prvo mesto."
Tam je nekaj drugega, tam je tolikokrat izpostavljeno iskanje priložnosti. "Zame je bilo pomembno le, da se počutim pomembnejšega. Če bi bilo obratno in bi Chievo izplačeval redno, Sassuolo pa ne, bi se vseeno odločil za zamenjavo okolja."
Mu verjamete? Tokrat ne boste ostali brez naše opredelitve. Mi mu verjamemo, da mu bolj ne bi mogli. Tako kot mu verjamemo, da pogosto razmišlja o neposrednem obračunu s Chievom in o tem, kako bi utegnil vplivati na nadaljevanje njegove kariere. Sassuolo ga ima možnost odkupiti, lahko ga vrne v Chievo, veliko bo zagotovo odvisno od tega, katera ekipa bo obstala v ligi, medsebojni obračun pa bo v tej luči zagotovo zelo zanimiva zadeva.
"V pogodbi ni nobenih ovir, tako da na srečanju Sassuolo in Chieva lahko igram brez zadržkov. Vam pa že zdaj povem, kaj se lahko zgodi. Predstavljajte si, da dosežem zadetek za zmago Sassuola nad Chievom, da zaradi tega zadetka Sassuolo obstane v ligi in Chievo izpade ter da me nato Sassuolo ne odkupi. Včasih se mi zdi, da bom dosegel ravno ta zadetek." Ob tem si verjetno postavljate vprašanje, kdaj bo obračun na vrsti.
Sem se pozanimal in ne gre za nikakršno rivalstvo. Navijači Modene so me ohranili v zelo lepem spominu in me občasno še vedno ustavijo na ulici ter z menoj izmenjajo nekaj lepih besed. Pri tem jim je popolnoma vseeno, da zdaj igram za Sassuolo.
Ekipi se bosta v mestu Reggio Emilia, kjer Sassuolo igra svoje domače tekme, pomerili prvi konec tedna v aprilu, Dejan pa v pričakovanju tega dvoboja dodaja: "Tudi na tej tekmi bom odigral po svojih najboljših močeh, in če se zgodi kaj takega, se pač zgodi. Verjamem, da bodo vsi znali razumeti mojo profesionalnost oziroma jo celo ceniti."
VEN IZ ITALIJE? RESNO BOM RAZMISLIL
Kaj pa odnosi z Modeno? Ne z mestom, v katerem smo se srečali in ki ga je Lazarević zelo dobro spoznal pred dvema sezonama, ko ga je raziskoval skupaj s tedanjim soigralcem Sinišo Anđelkovićem in njegovim dekletom. Temveč z istoimenskim klubom, za katerega je tedaj igral in ki bi po neki logiki moral biti Sassuolov lokalni tekmec. "Sem se pozanimal in ne gre za nikakršno rivalstvo. Navijači Modene so me ohranili v zelo lepem spominu in me občasno še vedno ustavijo na ulici ter z menoj izmenjajo nekaj lepih besed. Pri tem jim je popolnoma vseeno, da zdaj igram za Sassuolo."
Zato se je tudi odločil za življenje v Modeni, ki je vsekakor precej boljša izbira kot majceni Sassuolo. "Živim celo v istem stanovanju kot pred dvema letoma. Poznal sem človeka, ki ga daje v najem, poklical sem ga in to je bila najbolj enostavna rešitev. Sicer mi ni najbolj všeč, da me sosedje pozdravljajo, kot da me ni bilo zgolj en teden, toda za zdaj bo v redu. Bom zamenjal, če tukaj ostanem dlje časa."
Kot rečeno, na eni strani je to odvisno od razpleta pogajanj med posojilodajalcem in posojilojemalcem. Se pa vsak dan resneje pojavlja možnost za odhod v kako drugo državo, v kako drugo ligo. "Italijo imam rad, navadil sem se na življenje tukaj, toda vedno pogosteje si tudi sam postavljam neko vprašanje. Kaj če bi mi bolj odgovarjala kakšna druga liga? Angleška, v kateri mnogi klubi igrajo precej bolj odprto in s precej višjim tempom? Morda nemška? O tem moram resno razmisliti. Sploh če se mi bo ponudila kakšna priložnost, bom razmislil skrajno resno. Mogoče pa mi manjka ravno to in mi taka odločitev lahko spremeni kariero."
Kariero, ob pogledu na katero se zdi, kot da stvari že nekaj časa stojijo na istem mestu in se nikakor ne premaknejo. "Pogosto se počutim kot v sanjah, ko ti do nečesa manjka en korak, a ga nekako ne moreš narediti. Ves čas čutim, da sem zelo blizu precej odmevnejšim dosežkom. Ves čas čutim, da sem zelo blizu tega, da bi resnično uspel še v precej večji meri." In kje se skrivajo razlogi za to? Ali, če hočete, krivda. "Če bi rekel, da nisem kriv, bi govoril neumnosti. Skušam ugotoviti, za kaj točno gre, in to odpraviti. Toda hkrati ne more biti nobenega dvoma, da mi je kar nekajkrat zmanjkalo nekaj sreče. Pa tudi nekateri ljudje mi v ključnih trenutkih niso zaupali, tako da nisem dobil priložnosti niti v trenutkih, ko sem se resnično izkazal."
Nazadnje pa je več priložnosti kot dotlej dobival v dresu z državnim grbom na prsih. Selektor Srečko Katanec da vsakemu nogometašu zelo hitro vedeti, ali nanj resneje računa, in v Lazarevićevem primeru ne more biti dvoma o pozitivnem odgovoru.
Reprezentanca bi torej lahko bila ena od večjih nogometašev priložnosti za tisti korak. "Prek reprezentance lahko pridem bodisi do boljšega statusa v Italiji bodisi do priložnosti v kaki drugi državi. S svojim položajem v izbrani vrsti sem zelo zadovoljen, selektor mi zaupa, imam dovolj prostora. Dve srečanji s San Marinom, prijateljsko v Katarju, Estonija in Litva doma, navsezadnje tudi domača tekma z Anglijo. Zdi se mi, da bi to res lahko bile moje priložnosti."
A ne le za dokazovanje in utrjevanje statusa v nogometnem svetu, seveda bo šlo tudi za tolikokrat omenjeno in tolikokrat izpostavljeno evropsko prvenstvo. "Tretje mesto je osnova," ob tem pravi hitro, še preden je vprašanje postavljeno do konca. "Dvakrat po tri točke proti San Marinu, domači zmagi nad Litvo ter Estonijo, in to je to. Dodatne kvalifikacije so v veliki meri naša dolžnost, potem pa se odpre vprašanje drugega mesta, torej boja z Anglijo in predvsem Švico. Če bomo pravi, se zagotovo lahko vmešamo tudi v ta boj in verjamem, da se bomo."
Veselja ob skorajšnjem obisku doma pri tem kajpak ne skriva. Pa tudi ne veselja ob skorajšnjem snidenju z reprezentančnimi soigralci. Pri Chievu je imel v tem pogledu boljšo družbo, v Sassuolu pa ga spremlja zgolj duh enega od kolegov iz izbrane vrste. "Najprej sem bil presenečen. Pridem v Sassuolo in fantje poznajo kletvice s področja nekdanje Jugoslavije. Nekateri so me z zelo sočnimi celo pozdravili. Nato pa sem kmalu ugotovil, kako je s to stvarjo. Jasno, tukaj je igral Jasmin Kurtić in tisti igralci, ki so bili že tedaj v ekipi, so se resnično naučili marsikaj."
Marsikatero močno začinjeno besedo in domislico, ki bodo ponovno zaznamovale tudi reprezentančni tabor in s katerimi bo ponovno imel nekaj preglavic trenutno prvi zvezdnik slovenskega nogometa. "Kevin Kampl je super fant, odlično se razumemo, toda on ima kar precejšnje težave z našimi šalami. Predstavljajte si, da se šaliva Kurtić in jaz. Kako za vraga naj to razume dečko, ki je odrasel v Nemčiji?" Mi smo se zelo dobro razumeli. In lahko si predstavljate, da smeh ni več potihnil in da so se tisti cmoki kar precej oddaljili.
