Osebno, obsežno, šaljivo, izpovedno, zabavno, edinstveno in na splošno v vseh pogledih ekskluzivno. Na pot smo se odpravili z velikimi cilji in velikimi načrti, vračamo pa se s presežkom zastavljenega in odpiramo teden spoznavanja naših nogometašev na način, ki ga do zdaj še niste bili deležni. Sprehodite se z nami skozi potopis in se pripravite na reportaže, ki bodo vaš športni teden spremenile v odkrivanje novih vidikov, skrivnosti in do zdaj zastrtih zaves. Nekatere stvari ste želeli vprašati, a niste imeli priložnosti. Izvedeli pa boste tudi take, o katerih ste se do zdaj spraševali le podzavestno in sploh niste dojeli, kako zelo vas zanimajo.
NE ZAMUDITE!
V torkovi številki: Raziskovanje Cesene z Luko Krajncem
V sredini številki: Večerna izpoved Dejana Lazarevića
V četrtkovi številki: Josip Iličić, Jasmin Kurtić in skrivnosti Firenc
Vremenske popotnice nam niso najbolj naklonjene. Tako je bilo že na prehodu iz januarja v februar, ko smo se odpravili na severozahod Nemčije (saj veste, vključno s tistim nepozabnim skokom v Belgijo) in ko je bila napoved dogajanja na nebu taka, da je bila – če nekoliko pretiravamo – vprašljiva vrnitev domov. Celotnemu območju naše države na meji z Avstrijo so obljubljali meter snega, govorilo se je o neprevoznih cestah in zaprtih mejnih prehodih, tako da je bilo o vračanju v domovino bolje sploh ne razmišljati. Kako se je končalo? Morda se boste spomnili, da smo več snega videli v Dortmundu, Kölnu in okoliških krajih, pa čeprav tam po pravilu sploh ne sneži in tudi v tem primeru padavine niso bile posebno izrazite. V Slovenijo smo se po čudovitem nemškem tednu pripeljali po skorajda spomladanskih razmerah, ki naj bi bile (tako se je vsaj glasila uradna razlaga) posledica nenadnega zavijanja ciklona proti jugu in sneženja predvsem v tej polovici dežele na tedaj ne ravno sončni strani Alp.
Kakorkoli že, ciklon je težave povzročal tudi tokrat. Novo gmoto nizkega zračnega pritiska je ob koncu preteklega delovnega tedna odneslo še nižje proti jugu, kar je izrazito slabo vreme prineslo Srbiji na eni strani Jadranskega morja ter srednji Italiji na čelu z Rimom na drugi strani. Kar pa se nas sploh ne bi dotikalo, če se dežele severno od naše ne bi kopale v čudovitem vremenu izrazitega anticiklona in če se zaradi velikanske razlike med tlakoma vmesni kraji ne bi znašli na katastrofalnem prepihu.
Najbolj jo je skupilo hrvaško primorje, v poštenih škripcih pa se je znašla tudi naša načrtovana pot čez Primorsko in Benečijo do končnih ciljev v italijanskih pokrajinah Emilija-Romanja in Toskana. V noči na petek se je normalna prevoznost avtocest proti meji z našo zahodno sosedo postavila pod vprašaj, še večje težave pa je obljubljalo nadaljevanje poti. V neposredni bližini Firenc je veter na primer ruval drevesa in tudi zahteval nekaj življenj, na lastni koži pa sta ga zelo dobro občutila tudi naša nogometaša tamkajšnje Fiorentine Josip Iličić in Jasmin Kurtić, ki sta se v petek popoldne z letalom vračala iz Torina.
IDILA PO VIHARNEM PRISTANKU
"Ves čas so prižigali in ugašali rdeči alarm, prepoved letenja je večji del dneva predstavljala zelo resno grožnjo in želeli smo si, da bi imeli predvideno pot z vlakom ali celo z avtobusom," nam je razlagal Kurtić. "Nato alarma nekaj časa ni bilo, stvari so se malce umirile, a so ga ponovno prižgali, ravno ko smo bili v zraku. Res super občutek. Če si na tleh, v takih razmerah pač ne vzletiš. Kaj pa narediš, če si v zraku?" je dodal v svojem slogu in kljub zavedanju, da so jo le kak dan prej rokometašice Vardarja, o katerih je v šoku prebiral ravno v Torinu, odnesle še precej slabše, z zgroženostjo opisal pristanek na firenškem letališču, poimenovanem po Amerigu Vespucciju. "Morda navijačem, ki so se zbrali na letališču, nismo znali pokazati vsega veselja, saj smo bili kar pošteno pretreseni. Prisežem, da se je v nagnjenem letalu eno krilo skorajda dotikalo steze, drugo pa je bilo usmerjeno povsem navzgor. Pilot je nato za silo poravnal in uspešno pristal, a je bila kar mučna izkušnja," se je vživel ob Iličićevem prikimavanju in ob stalnih vzklikih mimoidočih navijačev, ki so ravno ob omenjenem pristanku pozdravili vrnitev junakov, vrnitev zmagovalcev prve tekme polfinala italijanskega pokala proti osovraženemu Juventusu. Pa ne le ob prikimavanju in vzklikih, tudi ob vetru, ki je tudi v tistem trenutku še kar pošteno žvižgal po renesančnih ulicah.
A če se vrnemo na izhodišče zgodbe, vsaj nam (kot rečeno, za manj srečne se je končalo neprimerno slabše) sunki niso povzročili omembe vrednih preglavic oziroma nam je bila kljub drugačnim napovedim boginja Fortuna ponovno izrazito naklonjena. In to tako na celotni poti, na kateri se nas je najmočnejši veter kar nekako izogibal, kot ob vseh postankih, ki so oblikovali čudovito reportažno deteljico. Tako čudovito, da pravzaprav komaj čakamo naslednje dni, v katerih vam bomo ponudili vsako od peresc posebej. Če štejemo postanke in posledično reportaže, bo to triperesna deteljica. Če štejemo slovenske nogometaše na delu v italijanskih klubih, ki so seveda v glavnih vlogah teh zgodb, pa bo deteljica še nekoliko bogatejša in bo za nameček v skladu z ljudskim izročilom prinašala srečo.
EDINSTVENO? PRAVZAPRAV ŽE VEČ KOT TO
Lahko ste že ugotovili, da sta nas soigralca ter najboljša prijatelja Iličić in Kurtić gostila skupaj, pri čemer vam že na tem mestu lahko napovemo veliki finale zapisov z italijanskega popotovanja, ki bo v tem žanru dobil zelo posebno mesto. Dobili ste nekaj malega tako besedne kot fotografske pokušine, obljubljamo vam še neprimerno več; reportaža iz Firenc je in bo v vseh pogledih unikat, kakršnakoli slabo zaigrana skromnost bi bila na tem mestu povsem neprimerna. V središču enega najlepših mest na svetu s slovenskima nogometašema neskončno priljubljene Fiorentine preživeti pet ur, doživeti vse, kar spada k potepanju med veličastno preteklostjo in nič manj veličastno sedanjostjo, ter obdelati široko paleto tem, ki se z nogometom šele dobro začne, je resnično nekaj edinstvenega. Pravzaprav še več kot to. Toda če končni postanek veličastnega konca tedna pustimo ob strani in se dotaknemo še prvih dveh, nikakor ne smete dobiti občutka, da na naši deteljici izstopata le firenški peresci. Po nekaj kriterijih sta drugačni, tega ne skrivamo.
Sončni konec tedna Firence kajpak odene v še lepše barve, kar smo znali izkoristiti, nogometaša pa sta si za nameček lahko (predvsem pa sta to želela) vzela ves čas tega sveta, saj ju nova ligaška preizkušnja z Laziem v Rimu čaka šele nocoj. Kot nekakšno nadaljevanje divjega niza resnično izjemnih tekem Fiorentine, ki vključuje tudi prvenstveni srečanji z Milanom in Napolijem in težko pričakovani dvojni obračun z Romo v osmini finala lige Europa. Ter seveda še težje pričakovano povratno srečanje z resnično najbolj osovraženim tekmecem Juventusom, ki bo na začetku aprila dalo finalista pokalnega tekmovanja.
VEČER V MODENI PO POTEH LEONARDA
Naključje je hotelo, da bo v poznejšem terminu (torej nocoj) tokratno ligaško srečanje odigral tudi Sassuolo, katerega član je od januarskega prestopnega roka naš hitronogi reprezentant Dejan Lazarević. Zeleno-beli iz predmestja avtomobilistične Modene v tem krogu gostujejo ravno pri torinski stari dami, ta je zaradi zanjo tako zelo nesrečnega četrtkovega večernega nastopa prav tako dobila pravico igranja v ponedeljek zvečer, in to nam je odprlo resnično izjemno priložnost za podobno edinstveno druženje na poti do Firenc. Lazarević že drugič v razmaku nekaj let biva v Modeni, eno sezono je odigral za istoimenski klub, ki je zdaj daleč od neprimerno bolje organiziranega provincialnega Sassuola. Lahko si torej predstavljate, da domovino Ferrarija zelo dobro pozna in da nikakor ni šlo za srečanje z nekom, ki se šele privaja na neko okolje. Kaj pa šele na slog življenja, ki ga je že pred časom vzel za svojega in v skladu s katerim nekoliko poznejši začetek druženja ni odigral nobene vloge. No, vsaj ne negativne, kajti v resnici je bil kot nalašč. Zaradi udarca na treningu smo snidenje prestavili za nekaj ur, s tem zapluli v modenski vikend večer, ko so cene v mestnih kavarnah z razlogom višje kot na katerikoli drug dan ob katerikoli drugi uri. Sprehod med osvetljenimi spomeniki pod zaščito Unesca je bil z drugega sveta, večerja v tipični emilijanski restavraciji s pogledom na romansko katedralo prav tako in dobili smo skorajda idealen kontrast dnevu, preživetem v drugačni, a nič manj markantni Ceseni.
Mladi srednji branilec Luka Krajnc resda nima ponedeljkove tekme, tri srečanja te vrste z ravno pravimi udeleženci bi bila celo za te srečne okoliščine kar nekoliko preveč. Toda Fortuna nam kljub temu ni obrnila hrbta oziroma smo resnično znali najti konec tedna, ko so se zložile vse kockice. Luka Krajnc je srečanje s Palermom Siniše Anđelkovića odigral včeraj opoldne (z za branilce všečnih 0:0), a je igral doma in nas je pred tem prav tako sprejel z odprtimi rokami. Pa ne samo to, tudi druženje z njim je bilo neprimerno daljše od običajnih te vrste, predvsem pa je imelo elemente in razsežnosti, ki jih po navadi ne dobimo in ne dobite. Vas zanima, kako je povsem nemoteno brskati po garderobi prvoligaša, raziskovati stadion, preizkušati drsenje po umetni travi? Ste že kdaj videli "ugrabitev", ki vključuje nalaganje nogometaša v služben avto z oznakami našega časnika in vožnjo ob Da Vincijevem kanalu do kavice ob morju? Prepričani smo, da tudi po tem ključu v pričakovanju naslednjih dni velja pozdrav 'se beremo!'.
