Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
23.01.2015 10:43:39
Deli članek:

Škoda, lahko bi osmešil prevaranta

Reuters

Če je bilo po tekmi na stadionu Santiago Bernabeu mogoče govoriti o nekaj slabši predstavi in srečnem koncu, je po srečanju na enako eminentnem objektu z imenom Camp Nou ravno obratno.

Slovenski vratar madridskega Atletica Jan Oblak je po porazu 0:1 požel aplavze in hvalo, ob tem pa mu je treba priznati, da je imel večplastno smolo, ki je preprečila nadgradnjo odličnega nastopa s pozitivnim rezultatom.


Če ste predstavo slovenskega reprezentanta na prvi tekmi četrtfinala španskega kraljevega pokala spremljali zelo pozorno, ste v prvem polčasu morda opazili akcijo, ki bi jo zlahka spregledali, a je vendarle bila tako zelo pomembna. Sama po sebi ni bila nič posebnega, eden od nogometašev Barcelone je slabo podal v kazenski prostor Atletica in jasno je bilo, da bo žoga pripadla gostujoči ekipi.

Še več, bolj kot ne je bilo mogoče pričakovati tudi, da bo vratar z glasnim sporočilom branilcem prevzel odgovornost za okroglo usnje in da se bo nato akcija Atletica začela od njega. Bi pa v položaju, ko je bilo v kazenskem prostoru kar nekaj gneče in ko zadeve nikakor niso bile enostavne, ogromna večina čuvajev mreže na žogo legla, počakala na umiritev razmer, nato počasi vstala in še počasneje začela nov napad.

Zares malo samozavestnih vratarjev ne bi niti počepnilo, temveč bi žogo pobralo v teku in takoj poslalo v ogenj enega od soigralcev. Težko pa si predstavljamo nekoga, ki bi tako pobiranje izvedel z eno roko in bil še hitreje pripravljen za met žoge, tako kot je bil Oblak. Morda je bila poteza preveč pogumna, celo nonšalantna, in prav mogoče je, da jih je Jan zaradi nje slišal od trenerja Diega Simeoneja, pri katerem zagotovo ni ostala neopažena. Če jih je, je bilo upravičeno.

Reuters

Toda vseeno je s to potezo že v prvem polčasu povedal več kot s čimerkoli. Če je nekaj minut prej ob mojstrsko obranjenem strelu Neymarja še enkrat več potrdil svoj nesporen vratarski supertalent, je z enoročnim pobiranjem celotnemu svetu sporočil, kako zelo samozavesten, neobremenjen in miren je. Pokazal je, da se ga prvo gostovanje na največjem evropskem stadionu, mogočen nasprotnik in globalni oder v tem pogledu komajda dotakneta. In pokazal je, da je tisto napako s podobno velikega odra hitro pustil za seboj in ji ni dovolil, da bi postala kaj več; kaj šele da bi ga obremenjevala.

Čeprav se nonšalantnosti velja odvaditi, so paradoksalno ravno z njo stvari postale kristalno jasne. Ravno z njo je vsakdo, ki si je želel dobrega Janovega nastopa, tekmo začel spremljati bolj mirno in z globljim prepričanjem, da bo vse tako, kot mora biti. Verjetno tudi Simeone. In res je bilo. Namreč tako, kot mora biti. Pri tem pa poraz Atletica ni spremenil ničesar.

Pravzaprav je bilo v še enem močnem paradoksu ravno nasprotno; Barcelona je do zmage prišla na način, s katerim je Oblak fantastično izkoriščeno veliko priložnost celo kronal. In to brez kančka dvoma.

Seveda bi v primeru, da nekaj minut pred koncem enajstmetrovka Lionela Messija ne bi vodila do zadetka, Janova obramba Argentinčevega strela z bele točke odmevala še precej bolj. Toda če odmislimo povsem rezultatski vidik, po katerem Atletico v sredo čaka lov na Barcino prednost, razpleta, ki je pod črto vodil do zadetka enega najboljših nogometašev vseh časov in do katalonske zmage, ne gre pretirano obžalovati.

Brez skrbi, Oblakova obramba na svetovnem nogometnem nebu odmeva vseeno, tako kot odmeva njegova celotna predstava. Predvsem pa so to obrambo zelo dobro videli tisti, ki so za prihodnost našega čuvaja mreže najpomembnejši. Začenši s Simeonejem, a nikakor ne le on. Ob tem pa prav tako nikakor ni šlo za kakršnokoli obrambo. Messi je namreč močno streljal skoraj po sredini, medtem ko je Oblak med padanjem na levo zmogel dovolj ravnotežja, občutka in moči, da je desno roko pustil za seboj in udarec vseeno ustavil.

A vseeno ne moremo mimo tega, da nam je zaradi dejstva, da se je žoga po tem posredovanju odbila nazaj do Argentinca in mu omogočila zadetek, žal na neki drugi ravni. Na taki, na katero ne bi pomislili na prvo žogo. Nikakor namreč ne smemo zanemariti podatka, da sodniki sredinega obračuna najstrožje kazni sploh ne bi smeli dosoditi.

Reuters

V navidez povsem nenevarni akciji je vezist Barcelone Sergio Busquets padel kot pokošen in televizijski posnetki so razkrili, da je še enkrat potrdil (celo zapečatil) svoj status enega največjih prevarantov te vrste v nogometnem svetu. Kot takega ga označuje celo resnicoljuben del navijačev ponosa Katalonije, ki mu je igralčevo obnašanje vse prej kot v ponos.

V tem zelo očitnem primeru pa lahko stran pogledajo le najbolj zaslepljeni posamezniki v drugi skupini Barcinih privržencev. Velik del evropskih medijev je Busquetsovo dejanje označil za sramotno in temu je treba odločno prikimati. Ob tem pa je zares škoda, da Oblaku ni uspelo preprečiti zadetka, kar bi prevaranta osmešilo še bolj, kot ga je njegovo dejanje že samo po sebi.