Kot najboljši slovenski nogometaš leta 2014 (še drugo leto zapored je prepričljivo slavil v zdaj že tradicionalnem izboru Ekipe24) bo prvič stopil v garderobo enega najbolj kultnih klubov na svetu.
Prvič se bo pozdravil z novimi soigralci, prvič si bo segel v roke s karizmatičnim trenerjem Jürgenom Kloppom. Prvič si bo nadel opremo kluba, za katerega je goreče navijal, ko je še sanjal, da bo nekoč vrhunski nogometaš.
ŠPANSKI DEBI NA TEKMI S ŠVICARJI?
Nogometaši Borussie se bodo do konca tedna pripravljali v domačem okolju, nato bodo za sedem dni odpotovali v tople kraje. Pot jih bo odpeljala v Španijo, tam bodo odigrali tudi dve prijateljski tekmi. Prvo 13. januarja v La Mangi, nasprotnik bo švicarski prvoligaš Sion. Štiri dni pozneje bo prizorišče Pinatar, tekmec pa ukrajinski velikan Šahtar. Pred začetkom drugega dela sezone (31. januarja BVB čaka gostovanje v Leverkusnu) bodo Dortmundčani odpotovali tudi v Düsseldorf, kjer se bodo 24. januarja pomerili s Fortuno.
Danes je. Danes so njegove noge vredne 12 milijonov evrov. A ne glede na vse v marsikaterem pogledu ostaja takšen, kakršen je bil, ko ga ni poznal še praktično nihče. Tik pred začetkom novega poglavja v življenjski knjigi si je vzel tudi nekaj časa za bralce Ekipe24 in bil kot vedno zgovoren, na trenutke komičen in v vseh pogledih zelo zanimiv sogovornik.
Še drugič zapored ste bili izbrani za slovenskega nogometaša leta. Ampak letos je bila to za vas bržčas bolj nepomembna novica, saj se v zadnjem času vse v vašem življenju vrti okoli sanjskega prestopa v Borussio.
Kje pa! Nepomembna novica? Dajte, no! Neizmerno sem vesel, to je ena največjih časti, ki te lahko doleti kot nogometaša. Ko me je stric poklical iz Slovenije in mi sporočil, da sem slavil v vašem izboru, sem se tega resnično razveselil. Z družino smo se celo malce poveselili. Neverjetno je, da sem slavil dvakrat zapored, in to v takšni konkurenci. Če danes pomislim na to, kje sem bil pred tremi leti … Res neverjetno. Upam pa, da me ta čast ni doletela zadnjič. Ne skrivam, še nekajkrat bi bil nogometaš leta (smeh).
Ostal sem preprost fant. Kot človek sem se sicer dosti spremenil, predvsem v smislu, da zdaj v nobenem pogledu nisem več otrok. Zresnil sem se, postal sem bolj odgovoren. Poskušam se obnašati temu primerno, poskušam prevzemati odgovornost nase.
Krivulja vašega zadovoljstva še kar raste, kajne? Bi leto 2014 sploh lahko bilo lepše?
Že za leto 2013 sem rekel, da je bilo najlepše v mojem življenju. Lansko pa je bilo resnično še lepše. Toliko se mi je zgodilo, da sploh ne vem, kje se me drži glava. Kot nogometaš sem naredil še korak naprej, pa ne zgolj zaradi prestopa v Borussio. Napredoval sem v vseh pogledih, vsaj tako se mi zdi, tak občutek imam. S Salzburgom sem osvojil prvenstvo in pokal, vi ste me izbrali za igralca leta. Sicer je prisotno obžalovanje zaradi dveh evropskih spodrsljajev z mojim nekdanjim klubom, ampak v celoti gledano se ne smem pritoževati. Leto 2014 je bilo zame res noro leto.
Ste že strnili vtise po selitvi v Dortmund, ste se že vsaj malce pomirili po prestopu k enemu največjih evropskih klubov?
Ah, kje pa. Nisem še dojel, kaj se mi je zgodilo. Ne vem, kdaj sploh bom. Verjetno mi bo bolj jasno na prvem treningu, po nekaj dneh se bodo občutki verjetno le umirili. Ampak zdaj sem še ves evforičen, prekipevam od veselja, zadovoljstva, sreče in dobre volje. Nikdar si nisem mislil, da bo nekdo plačal toliko denarja zame. Tudi zdaj ko mi je šlo sicer dobro v dresu Salzburga. Vendarle sem igral v avstrijskem prvenstvu. Ne, res še nisem stopil z oblakov. Včasih se mi zdi, kot da sanjam. Ampak vem, da me tokrat nihče ne bo na silo prebudil in mi povedal, naj preneham sanjariti, naj stopim nazaj na realna tla. Borussia je zdaj moja realnost.
Glede na to, da prihajate iz Dortmundu bližnjega Solingena, kjer ste tudi preživeli praznike – ste že imeli kakšne stike z navijači Borussie? Vas je na ulici že kdo pocukal za rokav?
Da bi imel neposredne stike z njimi, to ne. Sem pa marsikaj prebral na svetovnem spletu in veseli me, da pristaši mojega novega kluba niso rekli nič slabega o meni. Jasno pa mi je, da bi se to lahko hipoma spremenilo. Zato je prisoten tudi pritisk, po takšnem prestopu bi ga čutil vsak. Velikih obljub ne bom dajal, le to, da bom dal vse od sebe. Zagotovo pa me ni strah, nikogar in ničesar se ne bojim. Malce sem na trnih, to priznam, zanima me, kako me bodo soigralci sprejeli v garderobi, ali me bo kdo postrani gledal.
Čeprav ste zamenjali klub, pa okolja na neki način niste. Dejansko ste se vrnili domov. Težav s prilagajanjem res ne bi smeli imeti, kajne?
To je dobra stvar. Tudi ko sem šel v Avstrijo, nisem imel takšnih težav. Če bi šel kam drugam, kjer se govori drugače, kjer je hrana drugačna, bi bilo vse skupaj zagotovo precej težje. Tako pa sem – kot ste že dejali – spet doma. Prišel sem v znano okolje, med znane ljudi. Edina neznanka je tako le klub. A seveda največja.
No, pa vendarle ni tako velika. Vsaj kar zadeva slog igre. Salzburg in Borussia gojita dokaj podobnega.
Se strinjam. V Salzburgu smo zares igrali precej podobno kot Borussia pod vodstvom Jürgena Kloppa. To, da me ne čaka nekaj povsem novega, vsaj kar zadeva sistem igre, je vsekakor še ena dobra stvar. Upam si trditi, da mi je igra Borussie pisana na kožo, bral sem, da tudi številni znani strokovnjaki menijo tako. Ampak brez skrbi, to me ne bo zavedlo. To je morda plus zame, a nič več kot zgolj to.
Vedno sem rasel z uspehom in sprejemal vse, kar pride z njim. In to seveda nista zgolj slava in denar, ampak tudi odgovornost in pritisk. V reprezentanci si bom v letu 2015 na pleča dvignil še večje breme.
S prestopom v vrste osemkratnega nemškega prvaka ste končali zanimivo popotovanje, na katerem se vam je zgodilo marsikaj. Je bilo kot vožnja z vlakom smrti?
Odšel sem kot neznani fant, na katerega so vsi pozabili, vračam se kot dvanajst milijonov evrov vreden nogometaš, ki ne izstopa le zaradi svoje pričeske (smeh). Lepo je biti spet doma, predvsem pa se ne morem načuditi poti, ki sem jo v tem času prehodil. Kje vse sem bil … Precej sem se moral oddaljiti od vrha, moral sem na zelenice, ki jih kamere in mediji "ne povohajo", ampak nisem se dal. Bili so trenutki, ko je bilo res težko, marsikaj sem moral pretrpeti. Tudi marsikaj neprijetnega se je zgodilo, toda tudi to mi je pomagalo, da sem odrasel. V vseh pogledih. Zdaj imam precej bolj trdo kožo.
So v vaši družini skakali od veselja, ko je postalo jasno, da se vračate domov?
Ah, kaj bi izgubljal besede o tem … Družina je presrečna! Pet let sem bil na poti, pet let sem se zgolj občasno vrnil domov, ostajal bolj za kratko. Ni jim bilo lahko, pogrešali so me. Zdaj sem spet doma, to med drugim pomeni, da bodo precej lažje hodili na moje tekme. Zato želim še toliko bolj izkoristiti ponujeno priložnost.
Vam je mama že postlala nekdanjo posteljo?
Ne, ne, zagotovo ne bom zasedel svoje stare sobe (smeh). Ne bom stanoval v Solingenu, z dekletom se bova nastanila kar v Dortmundu, ona bo tam obiskovala tudi šolo. Dortmund ni preveč daleč od doma, a hkrati ni niti preblizu, če veste, kaj mislim ...
Dilema sploh ni bila tako zelo velika. Za Borussio sem se odločil, ker se je najbolj potrudila zame. Pokazala je največ zanimanja, bila je najbolj konkretna, najbolj odločna. Zdaj ne razmišljam več o drugih možnostih.
Čeprav ste z nogometom že precej zaslužili, pa vaša mama še vedno hodi v službo. Si bo zdaj, ko ste postali bogataš v pravem pomenu besede, končno premislila?
Mama me nič ne posluša. Že nekaj časa ji govorim, naj neha delati, gnjavim jo, naj gre v pokoj, pa brez uspeha. Noče in noče, še kar naprej hodi v službo, čeprav ji ne bi bilo treba. Dejal sem ji, da zdaj jaz služim za vse nas, da ji lahko povrnem za vse, kar je naredila zame. Ampak preprosto noče. Mislim, da tudi zaradi tega, ker je oče zdaj bolan in je ves čas doma (smeh).
Tudi če bi odšli v Leverkusen, bi bili blizu doma. Kako realna je bila selitev k Bayerju? Ste bili precej v precepu?
Dilema sploh ni bila tako zelo velika. Za Borussio sem se odločil, ker se je najbolj potrudila zame. Pokazala je največ zanimanja, bila je najbolj konkretna, najbolj odločna. Zdaj ne razmišljam več o drugih možnostih. Tudi Bayer bi bila v redu odločitev zame, ne nazadnje je tam trener Roger Schmidt, s katerim sem sodeloval pri Salzburgu. Tudi brez mene bo dosegal dobre rezultate, prepričan sem, da je njegova prihodnost svetla. In kdo ve, morda pa bova kdaj spet sodelovala.
Usoda včasih ubira nenavadne poti. V vašem primeru je poskrbela, da bo Borussia prvo tekmo z vami v kadru odigrala prav v Leverkusnu.
Neverjetno, kajne? Naj bo to lepa tekma, to si najbolj želim. In da bi že takoj pokazal, kaj znam, če bom seveda dobil priložnost. Mi pa ne bo nič težko. Bayer je moj nekdanji klub, zdaj sem pri Borussii, za katero sem navijal kot otrok, in to je to. Kar je bilo, je bilo, kar šteje, je sedanjost.
Ne, ne, zagotovo ne bom zasedel svoje stare sobe (smeh). Ne bom stanoval v Solingenu, z dekletom se bova nastanila kar v Dortmundu, ona bo tam obiskovala tudi šolo. Dortmund ni preveč daleč od doma, a hkrati ni niti preblizu, če veste, kaj mislim …
V letu 2015 si boste poskušali poiskati prostor pod dortmundskim soncem, prihajajoči meseci pa bodo pomembni tudi za slovensko reprezentanco. Si boste s soigralci zagotovili nastop na evropskem prvenstvu v Franciji?
Čeprav so bili prazniki zame tokrat prav nori, čeprav se je dogajalo "sto na uro", sem velikokrat pomislil tudi na reprezentanco. Naredil bom vse za to, da si bomo zagotovili nastop na Euru 2016, vedno sem sanjal tudi o igranju na velikem tekmovanju. Ključnega pomena bo dober start v nadaljevanje kvalifikacij. Škoda, ker smo se iz Anglije vrnili praznih rok. Povedli smo, a nismo znali zadržati prednosti. Potem pa so Angleži hitro pokazali, česa so sposobni. Kar šteje, je to, da imamo ne glede na vse usodo še naprej v svojih rokah. S Švico se bomo bržčas borili za drugo mesto, če bomo tam kaj vzeli, bomo blizu uspeha. Na tekmah s preostalimi reprezentancami, če seveda odmislim Anglijo, pa ne bi smeli imeti pretiranih težav. Osvojiti moramo maksimalno število točk. Tega smo sposobni, dovolj smo dobri.
Verjetno ni treba poudarjati, da bodo zdaj, ko ste postali član velike Borussie, tudi navijači slovenske izbrane vrste od vas pričakovali še več.
Tega se še kako zavedam. Moram živeti s tem, da dobre igre s seboj prinašajo še dodatno breme. Iz Salzburga sem prestopil v Borussio, in to za zajetno odškodnino. Povsem logično in normalno je, da se od mene pričakuje še več. Navijači Borussie pričakujejo veliko, enako velja za tiste, ki držijo pesti za slovensko reprezentanco. Ampak ni mi hudega, se ne pritožujem. Vedno sem rasel z uspehom in sprejemal vse, kar pride z njim. In to seveda nista zgolj slava in denar, ampak tudi odgovornost in pritisk. V reprezentanci si bom v letu 2015 na pleča dvignil še večje breme.
Ah, kje pa. Nisem še dojel, kaj se mi je zgodilo. Ne vem, kdaj sploh bom. Verjetno mi bo bolj jasno na prvem treningu, po nekaj dneh se bodo občutki verjetno le umirili. Ampak zdaj sem še ves evforičen, prekipevam od veselja, zadovoljstva, sreče in dobre volje.
Pravijo, da slava hitro spremeni človeka. Je vas spremenila?
Ostal sem preprost fant. Kot človek sem se sicer dosti spremenil, predvsem v smislu, da zdaj v nobenem pogledu nisem več otrok. Zresnil sem se, postal sem bolj odgovoren. Poskušam se obnašati temu primerno, poskušam prevzemati odgovornost nase. Toda kot nogometaš še nisem končal razvoja. Verjamem, da imam še dovolj prostora za napredek.
Kaj pa pravi dekle? Ste še Kevin, v katerega se je pred časom zaljubila?
Ah, dekle je zadovoljno z mano (smeh). Pravi, da sem zanjo še vedno tak, kot sem bil, ko me je spoznala. No, pravi, da sem malce bolj resen, ampak je to ne moti. Vrline pa so ostale (smeh). Če je ona zadovoljna, potem je vse super.
