Tonči Žlogar je obraz, ki je dobro poznan vsem, ki vsaj z enim očesom sem in tja pogledajo na slovensko nogometno sceno. Je eden najbolj hvaležnih sogovornikov, kar si jih novinar lahko zamisli, hkrati pa v tem trenutku najbolj prepoznaven obraz slovenskega zamejskega kluba Kras Repen.
Čeprav bo novembra praznoval že 37. rojstni dan, kopačk še ne namerava obesiti na klin. Ker je bil priden tudi v šoli in je diplomiral na pravni fakulteti, bi se lahko že zdavnaj lotil kakšnega drugega poklica. Toda nogomet ga je nekoč davno tega preprosto zasvojil. In zdaj čez mejo pomaga pisati novo zanimivo zgodbo.
Nogometaš v četrti ligi je od sveta pozabljen, kajne? Toda tokrat, pred prvim tržaškim derbijem v zgodovini, ste se verjetno le počutili kot čisto pravi zvezdniki?
To je bilo posebno doživetje. Za določene mlade fante je bil ves rompompom sicer dodaten pritisk, ki ga niso vajeni. Ves teden se je govorilo le o derbiju, novinarji so nas spremljali na vsakem koraku, bili so, kamorkoli smo šli. Italijanska televizijska postaja Sky je bila celo z nami na avtobusu, s katerim smo odpotovali v Trst. Skratka, vsaka razprava se je začela in končala s tem. No, in dejansko je bil to čisto pravi derbi. Za to ligo se je zbralo zelo veliko gledalcev, vsi smo se počutili kot pravi nogometaši. Škoda le, ker nisem mogel igrati. Pred dnevi mi je ponagajala mišica. Nič hudega, bom pa nared za povratni derbi.
Kako kvalitetna je četrta liga?
Rekel bi, da se tukaj igra nogomet, ki je nekje na ravni druge slovenske lige. S slovenskimi tretjeligaši smo se na prijateljskih tekmah pred sezono bolj ali manj enakovredno kosali. So pa v serie D seveda tudi ekipe, ki izstopajo. Recimo Padova, ki bi se verjetno v Sloveniji borila za napredovanje v prvo ligo.
Kako uspešna bi bila v četrti italijanski ligi zasedba, ki bi jo sestavljali najboljši nogometaši iz slovenske prve lige?
Bila bi prvak. Z naskokom? Uh, težko rečem. Veste, v Italiji se igra precej taktičen nogomet, veliko je destrukcije v igri. Tudi igrišča so bolj tako tako. Tukaj v Trstu je zelenica dobra, a ni povsod tako. Večinoma igramo na neravnih, razritih površinah, tako da je veliko dejavnikov, ki vplivajo na končni rezultat. Bi bila pa ekipa z najboljšimi slovenskimi prvoligaškimi igralci vseeno prvak. Prva liga je le prva liga, razlika v kvaliteti je takšna, da je ne gre zanemariti.
Kakšen klub je Kras?
Predvsem družinski klub. V prvi vrsti zaradi tega, ker vse vajeti v svojih rokah drži družina Kocman. Imajo radi nogomet, predvsem pa svoj klub, so pravzaprav na vsaki tekmi, ne samo na tistih pomembnejših. Kaj na vsaki tekmi, so pravzaprav na vsakem treningu! Čeprav ima Kras še ogromno rezerv, je dejstvo, da napreduje iz leta v leto. Letos smo s prebojem v serie D naredili velik in pomemben korak naprej. Izboljšalo se je medijsko pokrivanje klubskega dogajanja, tudi v Sloveniji se vse več poroča o Krasu, navijačem so na voljo dresi, šali, zastave, kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo. Kot rečeno, klub zori, ampak bo še potreben čas, čez noč pač ne gre. Kras je šele v zadnjem času postal resno organiziran klub.
Še zdaleč niste edini Slovenec v Krasu. Ste z rojaki dvignili kvaliteto nogometa v tem klubu?
Da, zagotovo, za Kras je bilo vsekakor dobra odločitev, da imajo lahko tudi amaterski klubi več tujcev. Do predlanske sezone je lahko imel vsak le enega tujega nogometaša, vsi ostali so morali imeti italijansko državljanstvo. To je Slovencem zapiralo vrata Krasa, ampak to se je spremenilo in zdaj nas je res veliko tukaj. V Kras je poleti prišlo kar nekaj kvalitetnih okrepitev, tukaj so celo igralci, ki so nastopali v prvi slovenski ligi, kar je dober obet za naprej. A po svoje to s seboj prinaša dodaten pritisk, zdaj je pač obstanek v tej ligi nujno potreben za razvoj Krasa. Vse ostalo bi bilo velik neuspeh in tudi neprijeten udarec za slovenski zamejski nogomet.
Se da preživeti z igranjem za Kras?
V tej ligi so tudi polprofesionalni klubi, ampak za Kras to ne velja. Kras je amaterski klub, temu primerna so tudi izplačila nogometašem.
Marsikdo v vaših letih se je že naveličal nogometa. Vi pa še kar vztrajate. Do kdaj boste?
Res sem že dolgo v nogometu, ampak nisem se še naveličal. Tukaj sem našel svoj mir in dejansko maksimalno uživam v tem, kar mi predstavlja nekaj najlepšega v življenju. Čeprav nisem več rosno mlad, še vedno čutim enako strast do nogometa kot nekoč. Lepše službe si ne bi mogel želeti, igral pa bom, dokler bom užival. Čeprav se hkrati zavedam, da mi leta ne prizanašajo. Jasno mi je, da v nedogled ne bo šlo, konec je bližje, kot je bil, ampak moja želja je, da bi igral še vsaj nekaj časa. Ko bom ugotovil, da sem nekomu v napoto, ko bom spoznal, da sem slabši od ostalih, pa se bom seveda poslovil. Bi pa rad tudi pozneje ostal v nogometu, čeprav še ne vem, v kakšni obliki oziroma vlogi.
Vas ni nikdar mikalo, da bi kariero končali v Sloveniji?
Imel sem ponudbe, lahko bi se vrnil domov, predvsem tedaj, ko sem zapuščal Ciper. In tudi po tem, ko sem igral za Pordenone. Ampak nisem čutil potrebe po tem, nekako sem se odločil, da sem svoj maksimum v tem okolju že dosegel. Odločil sem se, da ne bom odžiral mesta mlajšim, javnost naj me pač sodi po tem, kar sem pokazal, preden sem odšel na Ciper. In po tem, kar sem pokazal v reprezentančnem dresu.
Veljate za intelektualca v kopačkah, saj ste kljub nogometnim obveznostim dokončali študij prava. Vam je bilo kdaj žal, da ste odšli po tej poti? Da se niste recimo prej preselili na tuje?
Ne bi rekel, da mi je žal. Dejansko mi ni, nihče pa ne more vedeti, kaj bi bilo, če bi se v nekem trenutku odločil drugače. Sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel v svoji karieri, tudi s tem, da sem po slovesu od Slovenije odšel na Ciper, sem zadel v polno. Tam sem se imel dobro, igral sem, osvojil tudi nekaj lovorik. Kljub nogometnim obveznostim pa nikdar nisem odstopil od cilja, ki sem si ga prav tako zastavil: da končam fakulteto. Vesel sem, da sem diplomiral, to je bil zadetek v polno. Ne, ničesar ne bi spremenil.
Torej mladim, ki jim dandanes slava prehitro stopi v glavo, svetujete, naj se odločilo enako kot vi?
Seveda. Šola je pametna odločitev. To svetujem vsakomur, predvsem tedaj, ko me povabijo na kakšen nogometni kamp za mlade igralce. Vesel sem, da sem lahko vzor tistim, ki se ne strinjajo, da se ne da biti uspešen na dveh področjih. Vse je odvisno le od tega, ali si dovolj motiviran za to. In kakšne cilje si pač zastaviš v življenju. Več, kot jih uresničiš, bolje je.
Jure Bohorič
01.10.2014
11:47:02
Tonči Žlogar: V Krasu sem našel svoj mir
Nogometaša, ki je za reprezentanco svoje države odigral kar 37 tekem, ni treba podrobno predstavljati.
Privoščite si neomejeno branje
Prijavljeni uporabniki Trafike24 z izpolnjenimi podatki profila berejo stran brez oglasov in imajo brezplačen promocijski dostop do
Plus
vsebin.
Več informacij
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Prijavljeni uporabniki z izpolnjenimi podatki profila berejo vsebine brez oglasov.
- preverjen e-naslov
- preverjena tel. številka
- popolni osebni podatki
- prijava na e-novice
Ste pravkar uredili podatke? Osveži podatke