Približno deset minut je potrebovala povratna tekma v Stožicah, da je po čisto vseh kriterijih z izjemo časovnega presegla 90 minut in dva sodniška podaljška prvega obračuna v Bratislavi. Med drugim po lepih akcijah, po nevarnih strelih, po priložnostih, po individualnih napadalnih presežkih. Na ravni celotnega prvega polčasa smo vsega naštetga videli za kak desetkratnik prve tekme - tako da dobite občutek za primerjavo in za kontekst res precej drugačne nogometne izkušnje.
V tem pogledu absolutno velja omeniti, da se je slovenski reprezentanci najprej uspelo spraviti v težave - in sicer že po nekaj sekundah tekme. Zgolj zbranemu zapiranju kapetana Jana Oblaka in še bolj neogretim slovaškim mehanizmom se lahko zahvalimo, da se ni takoj spremenil rezultat, kar so zelo lepo polne tribune pospremila z vzdihom olajšanja, selektor Matjaž Kek pa ga je - namreč vzdih - izkoristil tudi za kar nekaj upravičene jezikove juhe. Za tekojšnjo reakcijo Slovenije, ki je bila prav tako takoj bolj aktivna, živa in vsaj potencialno nevarna.
Če bi morali prvi polčas razdeliti, je bilo prvih 25 minut vendarle bolj slovaških, in če bi se priložnosti točkovale po boksarsko, bi gostje nedvomno dobili več točk. Ne brez obetavnih poskusov Slovenije, nikakor ne - vendar pa so posebej zaključki bili tako nenatančni, da so iz spomina hitro spolzele tudi akcije, ki bi si zaslužile mnogo več pozornosti. Do 30. minute, ko je Benjamin Šeško nekaj slabim zaključkom končno dodal neprimerno boljšega in bi ob le malce slabšem nasprotnem vratarju domača zasedba gotovo povedla.
Če temu dodamo priložnost Žana Vipotnika tik pred iztekom prvega dela, je ta del nedvomno pripadel Sloveniji, vendar pa velja poudariti, da enako kot za predhodno obdobje velja, da je bil aktiven tudi nasprotnik - le manj zbran in nevaren. Torej tekma, za katero si je bilo pred drugim polčasom kljub 135 minutam z izidom 0:0 težko predstavljati, da bi brez zadetka zdržala še 45 minut in v sijajnem vzdušja odšla še v podaljške ter proti 11-metrovkam.
Že v prvi akciji drugega dela je Šeško imel na nogi prodor in strel, ki bi to lahko zapečatil. Zaradi previsokega strela iz zelo ugodnega položaja ni, a hkrati je bil kljub temu zaradi tega tisti občutek še močnejši. In se še nekaj časa stopnjeva, vendar pa je nogomet tako čudna in edinstvena reč, da nas je vendarle imel za norce. Obe ekipi sta igrali odlično ustvarjali in pretili, a vendarle ostali pri 0:0.
Pretili čisto do konca, kajti najlepši priložnosti na eni in drugi strani sta prišli takrat. Najprej je Slovenijo s čudežnim refleksom rešil kdo drug kot Jan Oblak, nato pa se je že v sodniškem podaljšku ob raketi Šeška zelo izkazal tudi slovaški čuvaj mreže Martin Dubravka. Za pod črto vendarle upravičen remi, le da bi verjetno moral biti 3:3 ali 4:4 in vsekakor s potrebnim dodatkom, da je Slovenija v nekem obdobju največjega slovaškega pritiska roko na srce trpela nekoliko bolj kot obratno.
Je pa zato slovaško trpljenje postalo povsem drugačno, še preden se je izteklo prvih pet minut podaljška. In še preden se je na svoja mesta vrnilo veliko gledalcev, ki so precej nerazumljivo odšli neznano kam. Ko bi podpora morala biti dodatno glasna, je nekoliko zamrla, a je naša reprezentanca vseeno udarila na najboljši mogoči način. Dejan Petrovič, ki je tokrat vstopil v igro v drugi polovici drugega polčasa, je sijajno podal v sredino in povsem presenetil gostujočo obrambo, enako presenečenja pa je bil zadetek Adama Gnezde Čerina - z glavo.
Jasno je bilo, da je zadetek, ki je vrnil evforijo na tribune, prinesel ogromno prednost. A hkrati je bilo jasno tudi, da je do konca še daleč. Med brati vsaj pol ure nogometa. Napetost je zato rasla, med ekipama se je pošteno zaiskrilo, gledalci so sodelovali. Bilo je jasno, da se je na tej tekmi, pa četudi bi rezultatsko v boju z zelo dobrim nasprotnikom lahko šla tudi v drugo smer, vrnilo vse. Predvsem Slovenija v pravi podobi in s pravo željo in pravo usmerjenostjo proti novim ciljem in sanjam.
Ko je ekipa zdržala pri zmagi - ne brez stresa in trpljenja, a tudi s sijajno lastno priložnostjo za povišanje izida - in obstanku, pa se je dokončno vrnila tudi evforija druge vrste. Tista na ravni celotnega naroda, rahlo uspavanega v poplavi drugih slovenskih športnih upehov in drobec bolj zadržane nogometne jeseni. Zdaj je Slovenija nazaj v vseh pogledih tega poimenovanja in skupaj ste, smo so usmerjeni proti ... svetovnemu prvenstvu v ZDA, Kanadi in Mehiki.
Slovenija - Slovaška 1:0 (0:0, 1:0)
* Stadion Stožice, gledalcev 14.076, sodniki: Kovacs, Marica in Tunyogi (vsi Romunija).
* Strelec: 1:0 Gnezda Čerin (95.).
* Slovenija: Oblak, Karničnik (od 120. Brekalo), Drkušić, Bijol, Janža, Lovrić (od 67. Petrovič), Gnezda Čerin (od 120. Zeljković), Elšnik (od 90. Kramer), Stojanović, Šeško, Vipotnik (od 84. Gorenc Stanković).
* Slovaška: Dubravka, Gyömber, Škriniar, Mesik (od 118. Duriš), Hancko, Bero (od 106. Tupta), Lobotka, Duda (od 95. Beneš), Schranz (od 75. Haraslin), Boženik (od 75. Mraz), Suslov.
* Rumeni kartoni: Gnezda Čerin, Drkušić, Janža, Petrovič, Kramer; Duda, Suslov, Lobotka.
