Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
22.10.2016 00:50:34
Deli članek:

Kevin Kampl: Se vidimo novembra? Ne upam si reči, veliko stvari je treba razčistiti

Selektor Srečko Katanec je svoje povedal v televizijskem intervjuju, kapetan Boštjan Cesar se je navezal na šefove besede ter se predvčerajšnjim jasno in glasno izjasnil v intervjuju na teh straneh. Po številnih komunikacijskih šumih in nesporazumih je za spravo v slovenski izbrani vrsti manjkal le še Kevin Kampl. In bolj kot kadarkoli je bil naš cilj, ko smo se na začetku tedna podali v Leverkusen, ravno sprava. A stvari bolj zapletene, kot bi si želeli mi, vi in verjetno tudi on.

Začneva na točki, na kateri sva zdaj? Torej na točki, na kateri vam selektor odpira vrata izbrane vrste, enako pa počne tudi kapetan. 

Mislim, da v nobenem primeru ne bova mogla iti po ravni črti, tako da lahko začneva kjerkoli. A začniva res s kapetanom, z njegovimi besedami, z njegovim intervjujem. Zanimiva se mi je zdela selektorjeva izjava, da bodo o zeleni luči zame na koncu odločali igralci, toda glede na dogodke in na njihov nastop proti meni do neke mere logično. Zato sem z zanimanjem pričakoval Cesarjev pogled.

Kapetan med drugim pravi, da naj se Kevin Kampl opraviči, če misli, da se mora. Kako je s tem? Ste po vašem kaj naredili narobe in vam je za to žal?
Naredil sem napako pri načinu sporočanja svoje odločitve. To je bilo narobe, o tem ni nobenega dvoma. Zdaj bi ravnal drugače, tudi tedaj bi moral ravnati drugače in zelo mi je žal, da nisem. Bil sem nespreten, bežal sem od soočenja, bil sem tudi sebičen. Morda celo res kot tisti ljudje, ki želijo pustiti dekle, a odlašajo do zadnjega trenutka, nato pa pošljejo zgolj sms. Čakal sem predolgo, to je dejstvo. Četudi sem dolgo tehtal vse vidike odločitve, bi se moral odločiti in izjasniti prej. Nato pa bi vsekakor moral poklicati selektorja. Nisem ga, ker sem se bal novega najinega dialoga z različnimi pogledi, ki bi tokrat resnično lahko vodil v spor. Temu sem se želel izogniti, a sem razmišljal napak in šel po napačni poti. Za to se opravičujem, za vsem ostalim pa stojim. Za svojimi odločitvami in potezami, za pojasnili, ki jih bom podal v tem pogovoru, in za težavami, ki jih vidim pred seboj. Ostale zadeve se ne bodo razpletle z mojim opravičilom, ker zanj ni razloga, rešiti jih moramo na drugačen način, na drugih ravneh.

Naj obnoviva še nekaj ostalih Cesarjevih poudarkov: dejal je, da ste v njegovih očeh vsekakor dobrodošli v izbrani vrsti in da vam nihče ne zapira vrat. Dejal je, da pričakuje tako pogovor z vami kot vaš prihod na novembrski zbor ter da se bodo stvari uredile in da lahko greste skupaj naprej.
Kar je Boštjan povedal, je lepo slišati, lepo prebrati. To so besede, ki so mi vsekakor všeč in ki me same po sebi delajo veselega, zadovoljnega. Mislim, da dokazujejo to, kar poudarjam ves čas: nikoli nisem imel nobene težave z nobenim igralcem izbrane vrste, kaj šele da bi se s komerkoli spustil v konflikt ali celo v prepir. Nikoli nič, nikoli ne duha ne sluha o kakršnihkoli težavah, nikoli o nikomer ene slabe besede, celo v neformalni komunikaciji s prijatelji nikoli nisem rekel slabe besede o kateremkoli igralcu. Z vsemi sem bil vedno v odličnih odnosih, tudi s Cesarjem, čeprav sva različna generacija in se po tej logiki pri nekaterih rečeh razlikujeva.

Nista še govorila in verjetno ne bosta imela časa, da bi se dobila nekje na pol poti, morda na kavici v Münchnu?
Zagotovo ga ne bova imela. Predvsem do novembrskega zbora je zelo malo časa, on ima veliko obveznosti, jaz imam še več tekem, tako da včasih niti nimam časa dobro zaspati. Se bova pa slišala, morava se slišati. Morava se pogovarjati, razčistiti nekatere zadeve in jih poskušati tudi rešiti. Vedno sem imel zelo dober odnos s Cesijem, kot mu pravim tudi jaz, je najboljši mogoči kapetan in zelo dobro tudi vem, da se bova lahko pogovorila tako, kot je treba. Je pa treba, o tem ni dvoma. Četudi so namreč prej omenjene besede res lepe, mu moram povedati kar nekaj stvari in zagotovo jih mora on povedati meni. Pogovoriti se moram z njim in še s kar nekaj igralci, najbolje z vsemi. Ni se namreč zgodila le moja odpoved, zgodila se je tudi tista skupna izjava, v kateri so se ostreje kot kdorkoli postavili proti meni.

Slišati je, da te izjave niste sprejeli najbolje? Ah, kaj leporečiva, slišati je, kot da ste jo sprejeli slabo.
Izjava za javnost igralcev me je res presenetila, celo šokirala. Nikoli je ne bi pričakoval, in ko sem slišal zanjo, nisem vedel, ali se mi zdi žalostno ali komično. Bilo je, kot bi me nekaj udarilo, kar premaknilo me je z mesta, kajti take obtožbe resnično nisem pričakoval. Vsi vedo, da sem vedno z vsem srcem igral za Slovenijo, zato me je zapis, da sem jo tokrat pustil na cedilu, prizadel. Jasno mi je, da so med soigralci taki, ki tega niso mogli razumeti ali celo spoštovati. To je v redu, to moram sprejeti, ves čas mi je bilo jasno, da gre za veliko skupino različnih ljudi in da moje poteze ne bodo vsi sprejeli enako. Bilo bi absurdno, če bi jo; nisem človek, ki bi mislil, da morajo vedno vsi vse razumeti in sprejeti enako. Toda dejstvo, da so me napadli javno, je nekaj povsem drugega in mi je zares zamajalo tla pod nogami. Tudi zato, ker je taka izjava po mojem dojemanju sveta nenaravna: kot rečeno, ne verjamem, da lahko več kot 20 ljudi razmišlja enako do te mere, da se enotno podpiše pod to sporočilo. Mislim, da je bilo to povsem odveč in da jim res ne bi bilo treba.

Razlaga pravi, da so jih zmotile vaše izjave, češ da ste naredili to, česar si marsikateri nogometaš ne upa, ker se boji posledic.
Poznam to razlago in razumem, da je bilo moje besede mogoče razumeti napačno. Kot sem takoj po tem zapletu dodatno poudaril, sem mislil igralce na splošno: v bundesligi in drugod po svetu. Niti na misel mi ni prišlo, da bi namigoval na slovenske reprezentante. Prisežem. Če pa so že razumeli narobe, bi mi seveda to lahko povedali, jaz bi zadevo takoj z veseljem javno pojasnil. Ne razumem, zakaj me je bilo zaradi tega treba označiti za malodane izdajalca. Poleg tega so se nato našli še nekateri, ki so dodatno govorili o tem, da je bil že marsikdo utrujen in tako naprej.

Kako zdaj živite s to izjavo in z njenimi posledicami?
Sprijaznil sem se z njo, sprejel sem jo, poskušam razumeti, v kakšnem ozračju je nastala in da je bila enotnost pred tako pomembnima tekmama ključna. Žalostno je, da so me lastni soigralci pred celotno državo in svetom označili za nekoga, ki je Sloveniji obrnil hrbet, ko ga je potrebovala, a tako pač je, to se je pač zgodilo. V mladi in članski reprezentanci sem bil ves čas na voljo, vedno sem igral v vseh mogočih okoliščinah in razmerah, za slovenski grb sem vedno dal vse. Vsi so se vedno lahko zanesli name, na igrišču in zunaj njega. Ko mi je šlo in ko mi ni šlo, sem garal, nikoli se nisem vedel kot zvezdnik, nikoli nisem sebe porival v prvi plan. To zelo dobro vedo, zato so me toliko bolj šokirali.

Nemogoče je, da se v času tega dogajanja, torej tudi na dan nastanka te slavne izjave, ne bi slišali z nekaterimi nogometaši, ki so navsezadnje vaši prijatelji?
Seveda sem se, to je logično. V vsaki ekipi so igralci, ki so ti blizu, in tisti, ki so ti manj blizu, tudi v slovenski reprezentanci je tako. Kajpak sem bil s temi, ki so mi blizu in s katerimi se kot vrstniki družimo že iz časov igranja za mlado izbrano vrsto, zelo pogosto v stiku. Jasno, tudi na dan objave tega njihovega skupnega sporočila. Ni skrivnost, da sem se največ pogovarjal z Janom Oblakom in da sem prek njega poskušal pojasniti svoj položaj. Nikakor pa ne bi želel razkriti več od tega in nikakor ne pravim, da sem poskušal vnesti kakršenkoli razdor. Izjava je šla ven, pod izjavo so podpisani vsi in o njej se bom pogovarjal zgolj kot o taki. Sem pa verjetno s svojimi razlogi za odpoved in z dodatnim pojasnjevanjem pri nekaterih igralcih dosegel več razumevanja kot pri drugih.

Kakšni so torej ti razlogi? Je danes vaša razlaga kaj drugačna, kot je bila doslej?
Neizpodbitno drži, da sem bil zelo utrujen. Prav tako drži, da sem imel težave z boleznijo, ki se mi je vlekla celotno jesen in je nikakor nisem uspel pozdraviti. Potem so bile še težave z zobmi, ki sem jih prav tako že omenjal in ki niso bile mačji kašelj. Če vse seštejem, sem se resnično počutil, kot da potrebujem predah od tekem in da se ne bom mogel sestaviti, če za to ne izkoristim reprezentančnega premora. Prepričan sem bil, da Sloveniji ne bi mogel pomagati, kot bi si želeli ekipa, selektor, navijači in jaz. Sploh ne na igrišču, kajti če bi me selektor dal igrati, bi zagotovo zasedal mesto nekomu, ki je bil v tistem trenutku bolje pripravljen. Kar se je navsezadnje tudi pokazalo, ekipa je na obeh tekmah odigrala odlično, fantje so me resnično nadomestili na najboljši mogoči način in so bili boljši, kot bi tedaj bil jaz.

Vašim razlogom marsikdo ne verjame. Slišati so kot izgovor, ki skriva nekaj drugega. Nekateri pravijo, da celo slab izgovor.
Če bi bil izgovor, bi bil resnično zelo slab. In če bi potreboval izgovor, bi si izmislil precej boljšega. Toliko stvari me je bolelo in tako slabo sem se počutil, da bi mi napol izmišljeno poškodbo klubska zdravniška služba zlahka podpisala in vse bi bilo v najlepšem redu. Ne bi se dvignil prah, ne bi bilo vsega tega. Bi bilo potem bolje?

Bi naredili tako, če bi po tej poti lahko šli še enkrat?
Ne. Kot rečeno, spremenil ne bi ničesar razen načina sporočanja svoje odločitve. Čeprav se mi ni sanjalo, da bodo šle stvari tako daleč in da bo zrasla tako velika zgodba, nekateri pravijo celo afera, sem vedel, da me marsikdo ne bo razumel. A kot vzrok za odsotnost sem navedel tisto, kar sem čutil, da želim navesti.

Je bilo v tem morda tudi globlje sporočilo, da bi lahko prišli, a ne želite priti v okoliščinah, ki vam ne ustrezajo?
Ne, nikakršnega podobnega sporočila.

Pa bi lahko stisnili zobe in prišli, če bi vam bilo v izbrani vrsti vse maksimalno všeč in bi bilo vse čisto po vašem okusu?
Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti. Mislim si, da ne bi prišel v nobenem primeru. Ne morem pa vedeti, kako bi se v resnici počutil, če bi me v izbrano vrsto vlekla idila, ki je tokrat nisem čutil. Ne zaradi igralcev, da ne bo pomote, z njimi nikoli nisem imel niti najmanjše težave.

Enkrat za vselej, doslej je bilo o tem preveč ovinkarjenja: s selektorjem nista na isti valovni dolžini? Poudarjati, da je na tem področju vse v redu, bi bilo zdaj že res nesmiselno.
Nisva na isti valovni dolžini. Mislim, da je to kar dober izraz, res nisva. Tako je že kar nekaj časa, vleče se že dolgo. Še enkrat poudarjam, da nisem zaradi tega odpovedal nastopa za reprezentanco, dejstvo pa je, da imava kar nekaj težav. Ni bilo spora, pozor, ni bilo nikakršnega spora. Imava pa težave, in ko sem bil za nameček razočaran po remiju v Litvi, me je to dodatno težilo, dodatno tiščalo. Tako je logično, da so se v spletu vseh teh okoliščin odprle tudi te teme. In če so se že, je zdaj o njih treba govoriti.

Kaj je narobe? Kje se ne razumeta, kje se ne najdeta, za kaj gre?
Dejstvo je, da se v najinem odnosu pogosto krešejo mnenja. Prav neverjetno se mi zdi, kako imava pri določenih stvareh vedno različne poglede. Celo nasprotne. Zelo pogosto sva 'meinung gegen meinung', kot temu pravimo v Nemčiji, se pravi mnenje proti mnenju. Pri tem pa najina komunikacija iz več razlogov škripa, jaz velikokrat ne razumem njega, on ne razume mene in ne premakneva se nikamor. To me je vedno dušilo, zadnje čase pa sem to komaj požiral, v takšnem krču je bil ta odnos in tako zelo daleč sva bila od kakršnekoli rešitve. Še več, stvari so se le dodatno nabirale.

Pojdiva po vrsti, morava iti. Je eden od poligonov tega vajinega 'mnenje proti mnenju' vaš igralni položaj v izbrani vrsti?
Jaz pravim, da je. Imam svoje mnenje, imam svojo vizijo, in čeprav v klubu spreminjam položaje, vsi vedo, kje igram najrajši. Dejstvo je, da se tu ne najdeva. Je pa to manjši problem, kot se kaže v medijih, in verjetno spada med tiste, ki bi jih najlažje in najhitreje rešila.

Kaj pa energije, o katerih je bilo veliko govora?
Hm, mislite tiste energije?

Zagotovo oba misliva enako. Da ne bo kakšnega nesporazuma kje drugje: sta na nasprotnih bregovih, kar zadeva tista dva človeka, ki selektorju pomagata pri pripravi reprezentance z energijami, avrami, čakrami?
Vsekakor sva na nasprotnih bregovih. Lagal bi vam, če bi dejal, da gre za povsem običajno pripravo. Gre za nekaj alternativnega, v kar je treba verjeti. Če nimaš vere v te stvari, ki nikakor niso vsakdanje, vse skupaj nima nobenega smisla. Še več, teh zadev niti ne razumem in zame prihajajo od zelo daleč. Ne verjamem v nobeno tako stvar, tako pač živim in tega nisem želel početi. Ponosen sem na svoja prepričanja, zato je bolje, če me te stvari pustijo pri miru in jih jaz brez težav spoštujem. Ker če me ne pustijo pri miru, si ne morem pomagati, da si ob poslušanju in gledanju ne bi mislil … ah, bolje je, da ne veste, kaj si mislim. Kako naj mi torej te stvari pomagajo? Prej nasprotno. Tega nočem, tega ne potrebujem, nič dobrega se mi ne plete po glavi, kadar imam opravka s tem. Vsekakor pa dopuščam možnost, da pomagajo komu drugemu. Če verjame, če mu pomaga, sem srečen zanj.

Kolikor poznamo selektorja, je tole slišati kot precej radikalen 'meinung gegen meinung'?
Verjetno res, toda vseeno ne gre za katerega od večjih problemov. Sploh zato, ker moram vsekakor poudariti, da me selektor v to nikoli ni silil in da, kolikor mi je znano, nikoli ni silil nikogar drugega. Ne bom govoril, kdo je za in kdo proti; če želijo, lahko pove vsak sam, tako kot sem povedal jaz. Vsekakor pa nas ne sili, in čeprav ne morem vedeti, kaj si zaradi mojega prepričanja misli o meni in ali to na kaj vpliva, mi je dal vedeti, da razume. Kot rečeno, to se mi ne zdi velika težava, pravzaprav je v primerjavi z drugimi majhna.

Kaj pa hrana na reprezentančnih zborih? Iz nekaterih virov je bilo slišati, da se pritožujete?
Hrana na Brdu je nasploh odlična, celo fantastična, vendar selektor tudi na tem področju poskuša z nekaterimi pristopi, ki so povezani s tistimi energijami in tistima človekoma. Ne razumem, toda od vseh težav je ta resnično najmanjša. To ni nič, čez to bi šel zlahka.

Vse težave, ki sem jih omenil, so torej manjše, ta je celo najmanjša. Katere so potemtakem večje? Katere so najvišje ovire, o čem govorimo?
O tem je res težko govoriti v tem trenutku in na tak način.

Toda če se toliko govori o teh težavah, če se dogaja vse to; ali ne mislite, da morajo ljudje, navijači slišati vsaj za eno? Morajo si znati predstavljati, za kaj gre, kajneda?
Se strinjam, imate prav. Mislim, da te stvari morajo priti v medije in da morajo prek njih zanje slišati tudi ljudje. Morajo izvedeti, kaj me moti, kaj me je tiščalo ves ta čas, česa preprosto nisem mogel več požirati. Toda dogovoriva se takole: o najpomembnejših stvareh se moram absolutno najprej pogovoriti s selektorjem, najprej mu moram vse povedati v obraz, nato pa bi bilo prav, da bi za to izvedeli vsi. Ne bi bilo pošteno, če bi zdajle najprej govoril javno, nato pa odšel na te pogovore.

Kakšni pogovori bodo to?
Morava se pogovarjati, ne pa obtoževati drug drugega in si metati stvari v obraz. Morava si vse povedati in najti rešitve, če je to mogoče. Očitno sva zelo različna človeka, mnenjska razhajanja so prisotna tako pri nogometu kot pri drugih stvareh in narediti morava vse za to, da bi našla skupni jezik. Morava govoriti, a predvsem se morava poslušati. In ne želim biti nesramen, toda resnično bi rad, da bi me selektor enkrat zares poslušal. Imam občutek, da me še ni in da mu nikoli nisem mogel zares povedati, kaj vse mi leži na duši. Nikoli nisem rekel ali mislil, da ne želim več igrati za Slovenijo, kar se mi zdi zelo dobro izhodišče. Toda mora me poslušati, jaz pa obljubim, da bom poslušal njega. Želim si, da bi mi povedal vse, kar mi želi povedati. Naj si vzame čas, morava se pogovarjati veliko in dolgo.

Pričakujete selektorja tukaj, v Leverkusnu?
Ne morem ga pričakovati, nimam te pravice. Še manj lahko rečem, da bi moral priti k meni. Lahko pa si želim. Želim si, da bi prišel sem, se spoznal z ljudmi v mojem klubu, ki bi jim bilo to zagotovo zelo všeč, morda bil na kakšni tekmi. Tega sem si želel že prej, zdaj pa še toliko bolj, saj se morava zares nujno pogovoriti. In kot sem poudaril, je tem toliko, pogovori pa tako resni, da bi šlo v živo vsekakor lažje kot po telefonu. Tudi od vas nisem mogel pričakovati, da boste prišli, a sem si želel, da bi slovenski javnosti svoje poglede, razloge in tudi stiske lahko povedal v pogovoru z novinarjem v živo, ne po telefonu. Tudi zato, ker moja slovenščina nikakor ni popolna, pa naj se še tako trudim.

Kakšne bi lahko bile zamere na drugi strani? Govorilo se je, da ste imeli težave z veseljačenjem na reprezentančnih zborih? Z izhodi v lokale, s posledicami?
Sem slišal in najbolj je prizadelo mojo družino. Ne bom rekel, da med reprezentančnimi zbori nikoli nisem bil zunaj, lahko pa rečem, da to niso bili pobalinski odhodi v lokale, pri katerih bi zbežal iz hotela ali počel kaj podobnega. Povedano drugače, v Ljubljani ne poznam nikogar, nikoli pa nisem šel ven sam. Mislim, da je s tem vse jasno, pri čemer pa nikogar ne obtožujem ničesar. Vse je bilo v mejah normalnega, v mejah sprejemljivega. Kdor želi stvar prikazati drugače, gre predaleč in na tej točki je mojega potrpljenja hitro konec. Velja, odpovedal sem reprezentanco. Lahko tudi rečete, da sem Sloveniji obrnil hrbet, če tako želite. Ni pa me treba razglasiti za ne vem kaj.

Ko je selektor govoril o vaših osebnih težavah, torej ni govoril o težavah te vrste?
Nikakor. Govoril je o nečem drugem, kar ni za javnost in kar z vsem skupaj nima nič. To pustiva.

Kje pa je pri vsem tem odziv javnosti? Kako ste ga videli, kako ste ga razumeli, kako ga sprejemate?
Poglejte, stvar je taka. Kar dolgo sem že v reprezentanci, in čeprav sem imel s selektorjem pogosteje, z igralci pa občasno drugačno mnenje, sem na igrišču pozabil vse. Nikoli se med igro nisem obremenjeval z mnenji, vedno sem igral v želji storiti najbolje, prispevati največ. Dajal sem vse za ekipo, dajal sem vse za državo, nikoli nisem iskal lastne slave in pozornosti. Vsi vedo, da sem bil vsakega zadetka katerega od soigralcev bolj vesel kot lastnega; tak sem kot človek in takega me poznajo. Povedal sem, kaj si ob tem mislim o tistem sporočilu igralcev. Še bolj pa sem žalosten, ker mi je moja družina iz Slovenije sporočila, kako zelo se je proti meni obrnila javnost. Mar večina ljudi res misli, da sem Sloveniji obrnil hrbet in jo pustil na cedilu? Kako je to mogoče po vsem, kar sem tej državi dal po lastni izbiri? Nikoli nisem nikomur naredil nič slabega, počutil sem se le tako, da v spletu vsega na čelu z mojo iztrošenostjo ne bi mogel pomagati ekipi. Tako sem se počutil in zelo mi je žal, ker so ljudje to vzeli za slabo. Hkrati pa ne vem, kaj bi to zame pomenilo v primeru vrnitve v Slovenijo. Vedel sem, da me nekateri ne bodo razumeli, to bi bilo povsem normalno, toda vendarle si nisem mislil, da bo odziv tak. Kaj me zdaj čaka, če pridem nazaj?

Slišati je, da vas teži. Kako se boste spoprijeli z nastrojenostjo javnosti?
Ne vem, zares ne vem. Ljudje ne vedo, kaj so naredili z nekaterimi svojimi reakcijami in kaj so s tem v meni povzročili. Ne vedo, kaj vse zdaj razmišljam, kaj vse mi prihaja na misel. Tudi če bi vse ostalo rešil in prišel nazaj v Slovenijo, nimam pojma, kaj bi me tu dočakalo. Ne vem, zakaj je tako, a resnično imam občutek, kot da se lahko zgodi karkoli. In zares ne vem, kako bi se v določenih situacijah odzval, če bi se v njih znašel. Oziroma se bojim, da vem.

Videti ste kot nekdo, ki bi v primeru opazk ali žvižgov pobral šila in kopita ter ga ne bi bilo več nazaj.
Vi tega ne bi storili?

Ni pomembno, ne gre zame. Bi vi?
Reciva takole: ne bi igral za reprezentanco, katere navijači bi me po teh dogodkih sprejeli na tak način. Tudi če bi vse drugo rešil, prek tega ne bi mogel, to bi me preveč bolelo. Naj se razumemo, nikomur ne bi ničesar zameril, z nikomer se ne bi hotel prepirati. Če me bodo označili za črno ovco in me izžvižgali, je to njihova prosta izbira, ki jo moram spoštovati. Tako odločitev ljudi bi mirno sprejel. Bil bi grozno razočaran, a bi sprejel in brez razburjanja povlekel svoje poteze. Odšel bi in se ne bi več vrnil.

Si pod črto upate reči, da se novembra vidimo v Sloveniji na reprezentančnem zboru?
Ne gre brez najtežjega mogočega vprašanja?

Za novinarja je taka oznaka pohvala … Torej, si upate reči?
(Dolg razmislek) Ne, ne upam si. Kot sem že poudaril: čaka me pogovor s kapetanom, pogovor s selektorjem, pogovor z ostalimi igralci in videl bom tudi, kako se bo javnost odzivala v teh dneh. Navsezadnje tudi na ta pogovor. Zelo veliko stvari je treba rešiti, nato pa bomo videli. Ne morem reči, ali bomo prišli skupaj ali bomo našli skupno pot, bi si pa želel, da bi jo. Če smo se znašli v tem položaju, moramo zdaj vse razčistiti, pa naj prinese karkoli. Verjetno bi jih morali že prej, da se jih ne bi preveč nagrmadilo in da se ne bi prepletale s stvarmi, s katerimi niso neposredno povezane. A če so začele prihajati ven na tak način, pač so, zdaj pa jih je treba razčistiti. Zavedam se evforije, ki je kar naenkrat zavladala v Sloveniji, zavedam se ozračja, ki je povsem drugačno od tistega v dneh, ko sem odpovedal nastop. A če bi zdaj pompozno napovedal svojo vrnitev in za vsako ceno prišel novembra, si ne bi bil zvest in ne bi stal za svojimi pogledi. Bilo bi videti, kot da zdaj želim biti zgolj del tega uspeha, potem ko sem po besedah mnogih ekipi obrnil hrbet v težkih časih. Bilo bi videti, kot da mi je zdaj vseeno za nekatere moje odločitve, za stvari, ki so jih sprožile, in za moje poglede na določene stvari. Treba je razčistiti, čeprav se morda komu zdi, da zdaj ni najboljši čas. Verjetno res ni, a znašli smo se pač v tem položaju in z njim se moramo spoprijeti. Zdaj mora biti čas za to, ni druge poti.

Velikokrat smo vas spraševali, ali vam je bilo na kakšni točki žal, da ste za svojo reprezentanco izbrali Slovenijo.
Da, zelo velikokrat. In vedno sem rekel, da mi ni žal. Kam zdaj merite?

Vam je žal na tej točki?
Nikakor. Niti malo.

Marsikdo pravi, da ste se pri Bayerju znašli tako dobro, da bi bili zdaj član nemške izbrane vrste. Da bi po tem, ko ste bili izbrani v idealno enajsterico bundeslige, poleti celo odšli na evropsko prvenstvo.
Skoraj zagotovo bi že dobil priložnost, to vem. Verjetno bi do zdaj že odigral nekaj tekem, morda res šel na Euro. Res mi gre dobro, toda nikoli nisem špekuliral. Tako kariero sem si želel in verjel sem, da sem je sposoben. Slovenije torej nisem izbral zato, ker bi mislil, da nikoli ne bom dovolj dober za Nemčijo. Verjel sem, da bom dovolj dober za Nemčijo, a da bom igral za Slovenijo, ker tako želimo jaz in moja družina. Vedno sem s srcem igral za Slovenijo in bom spet, če se bodo stvari razčistile.

Se bova ponavljala, če se navežem na zadnjo poved?
Verjetno res. A nič zato. V meni so že nekaj časa stvari, ki sem jih moral požreti in zaradi katerih sem se zelo slabo počutil. Te stvari sem nosil predolgo in me zdaj preveč dušijo. Ne morem več na tak način. Nisem problematičen igralec, nikoli nisem bil. Če si z mano pošten, če z mano delaš odkrito ter z občutkom, sem ponižen in hvaležen. Dam veliko, ne povzročam težav in sem rad del ekipe, tudi reprezentance. Če najdemo skupen jezik, lahko skupaj dosežemo velike stvari, o tem sem prepričan. Moram pa biti pripravljen tudi na scenarij, po katerem ga ne bi našli. Stvari je pač toliko, da ne morem bežati od te možnosti. Žal.