Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
14.06.2016 13:30:21
Deli članek:

Dnevnik z Eura: Lulčku so Francozi rekli lulček

Poznam kar nekaj ljudi, ki so se bodisi v obraz bodisi za hrbtom (jasno, po slovenski navadi je več slednjih) pogosto zgražali nad dejstvom, da se v dnevnikih s takih ali drugačnih službenih popotovanj ne morem izogniti ne straniščem ne rečem, ki jih človek tam počne.

Da je vse skupaj popolnoma neprimerno za v časopis, pravijo. Da naj te stvari zadržim zase in naj se rajši ukvarjam z bolj primernimi, ogorčeno pozivajo. Kar predstavljam si, kako so zastrigli z ušesi ob naslovu tega zapisa in kako bodo šele zastrigli, ko bodo spoznali, da sem se ponovno spustil po poteh kabin, školjk, pisoarjev, kakanja in lulanja. Kot recimo tedaj, ko sem čepel v hladni kolibi nekega južnoafriškega stadiona brez enega samega lističa papirja in se spogledoval z žrtvovanjem nogavic, a me je rešil sam odgovorni urednik. Ali tedaj, ko sem spoznal, da so Poljaki prehitro odprli 120 kilometrov avtoceste med Varšavo in Poznanjem, »pozabili« na izvoze in postajališča, ob hudi nuji pa ni šlo drugače kot za odprtimi vrati na odstavni pas (vsaj tega so naredili) zasilno parkiranega avtomobila.

Meni se ti dogodki zdijo nadvse življenjski; kot rojstvo, smrt, kihanje ali kosilo v poljubni restavraciji. In čeprav dopuščam možnost, da je kdo od mojih znancev ali neznancev za kakanje prelep ter si da vse skupaj dvakrat na teden kirurško odstraniti na polikliniki, verjamem, da gre zgolj za komplekse, ki so vsaj tako nepotrebni kot vse ostale zaplankanosti te vrste. Poskusite enkrat tri, štiri ali pet tednov potovati, loviti zgodbe, preživljati po 18 ur na dan na cestah, ulicah in kdo ve kje vse, pa boste videli, kako pomembne postanejo stvari, ki jih v dolgčasu za štirimi stenami naredite na skrivaj.

Če z mano delite navdušenje nad spoprijemanjem z materjo naravo v vseh mogočih okoliščinah, potem pa vas bo tako ali tako zelo zanimala ugotovitev, do katere sem v prvih dneh bivanja v deželi galskih petelinov prišel v pričakovanju kakšne bolj dramatične na taistem področju. Ne, za zdaj še ni bilo alarmov, klicev v sili in reševanja z dolgoletnimi izkušnjami. Mi je pa fascinantno spoznanje, ki me je z vso silo udarilo na enem od bolj zanesljivih, bolj varnih mest. V medijskih središčih francoskih stadionov.

Seveda si po vsej logiki lahko le želite, da vas taka ali drugačna straniščna kriza doleti v katerem od njih; vsekakor bolje kot na nedokončani avtocesti ali – če se spomnim Kitajske – na dvourni vožnji z avtobusom in njegovim neusmiljenim odkimavajočim voznikom. Toda ta središča imajo po navadi problem, ki ga v drugačnih okoljih poznajo ženske, moški pač ne. Kar spomnite se, kolikokrat ste opravili v trenutku, nato pa ste ugotovili, da je vaša dama sedemnajsta v vrsti pred svojim straniščem na drugi strani hodnika. Moški gneče praktično ne poznamo, saj smo hitrejši in manj množični uporabniki, vse to pa se spremeni že med novinarji na olimpijskih igrah, kaj šele na nogometnih prvenstvih.

Ker nihče od organizatorjev ne želi delovati seksistično, je število moških in ženskih stranišč po pravilu enako. Kar pa vodi v politično korekten absurd, kajti po dobrem kosilu v medijski menzi ali po posebej hladnem drugem polčasu se na cesarjevi pešpoti znajdeta dve ženski in kakih dvesto moških. Da, razmerje v tem poslu in predvsem na teh tekmovanjih je pač tako, kaj hočemo. In ker si tega nihče ni pripravljen priznati, nas doleti popoln kaos v naših straniščih, medtem ko pri damah vladajo prizori apokaliptičnega miru, praznosti, pospravljenosti, spokojnosti.

Oče, seveda sem v preteklosti že grešil, živčno prerivanje žrebcev z izbuljenimi očmi nekam poslal in brez sramu odšel opravit v to spokojnost. Nato pa je prišla Francija, kjer za kaj takega ni nikakršne potrebe. Ravno včeraj je bilo spet hladno, spet so dišale klobase z božanskim krompirčkom in spet je tako zelo prav prišla francoska pogruntavščina, ki me ne bi mogla bolj navdušiti. Oziroma francoska neobremenjenost, ki spada med najbolj pozitivne lastnosti tega naroda. Tukaj so rekli bobu bob oziroma so rekli, kar ste prebrali na začetku. Ženska kabinica je zgolj za vzorec, tako kot je za vzorec prisotnih kolegic. Moške lulalno-kakalne infrastrukture pa je v takem izobilju, da je to kar težko verjeti in da bi »skuliranim«, resnicoljubnim Francozom najrajši ves čas ploskal. Gre za tako številčno-prostorsko razkošje, da si ga – priznam – grem včasih pogledat tudi, če me nikamor ne tišči in ga posledično sploh ne potrebujem.