Miran Pavlin je nedolgo tega v pogovoru za naš časnik dejal, da možnosti niso izenačene, ampak je Slovenija celo favoritinja za zmago in napredovanje na evropsko prvenstvo. Se strinjate z njim?
Vsak ima pravico do svojega mnenja, meni pa napovedovanje takšnih in drugačnih vlog nikdar ni kaj posebej dišalo. Statistika, lestvice in drugi podatki govorijo, kar govorijo, splošno mnenje je, da je Ukrajina na papirju favoritinja. Ampak … Saj je bila pred petimi leti tudi Rusija. Še precej večja favoritinja. Ne glede na to, koga bi dobili za nasprotnika, bi nas čakalo težko delo. Ne pa tudi nemogoče. In to je tisto, kar želim poudariti. Imeli bi možnosti ne glede na to, koga bi na žrebu dobili za nasprotnika.
Marsikdo se hrabri s podatkom, da večina Ukrajincev igra zgolj v domačem državnem prvenstvu, in v javnosti se je ustvarilo mnenje, da jih bo zaradi tega lažje premagati.
Kaj pa Jevhen Konopljanka? On igra v Španiji (smeh). Ah, Ukrajina ima močno zasedbo in zelo kvalitetne posameznike. Nepomembno je, kje igrajo, ampak če že govorimo o tem – igrajo za Šahtar, Dinamo Kijev, Dnipro, torej za klube, ki redno nastopajo v ligi prvakov, ligi Europa. Toda z nasprotnikom se tako ali tako ne bi preveč obremenjeval. Slovenci smo bili vedno najboljši, kadar smo se obremenjevali predvsem s sabo. Ko smo razmišljali o svoji igri, o svojih močeh in svojih slabostih. Kadar smo takšni, kakršni znamo biti, je skoraj vseeno, kdo stoji na nasprotni strani.
Verjetno želite biti takšni, kakršni ste bili v Baslu do tiste preklete osemdesete minute?
Uh, tistih osemdeset minut smo bili res na najvišji mogoči ravni. Zabili smo dva gola, imeli še nekaj priložnosti, dejansko smo povsem onemogočili Švico. Pa vsi vemo, kakšne igralce ima, če smo že prej omenjali Ukrajince … To je bila ena boljših predstav reprezentance v zadnjih letih, taka bi morala biti zmeraj. Verjamem, da bomo tokrat spet takšni. No, saj tudi moramo biti.
Ampak vseh devetdeset, ne samo osemdeset minut …
To pa brez kančka dvoma. Bilo bi nedopustno, če bi se nam spet zgodilo kaj takšnega, kot se nam je tedaj v Baslu.
Zdaj mogoče ni pravi trenutek za razpravo o tem, toda vseeno – kako slabo ste spali tedaj po Švici?
Zelo slabo! A kar je bilo, je bilo, časa se ne da zavrteti nazaj in popraviti tega, kar se je zgodilo. Dejstvo je, da so za nami pestre kvalifikacije, ne glede na vse težave pa smo osnovni cilj uresničili. Zdaj smo v položaju, kjer lahko na dveh tekmah izničimo vse, kar je bilo slabega na poti do sem. Seveda smo želeli biti drugi, hrepeneli smo po zgodovinskem neposrednem preboju na veliko tekmovanje. Ampak se ni izšlo. A še smo živi, in to je vse, kar šteje.
V preteklih mesecih se je okoli reprezentance ustvarilo precej negativno vzdušje, vi ste o tem celo na glas spregovorili po tekmi v San Marinu. Kaj vas je tako zelo zmotilo?
Spet bom rekel – kar je bilo, je bilo. Takrat sem to izpostavil, res se je nabralo morda celo preveč kritičnih misli. Čeprav mi je povsem jasno, da je dobro vzdušje v prvi vrsti povezano z rezultati. Če so dobri, je vse super, če so slabi … Kot sem dejal, pogojno smo zastavljeni cilj dosegli, razumemo pa nezadovoljstvo navijačev, ki so jasno želeli, da bi zdaj že bili na evropskem prvenstvu. No, nismo še, bomo pa naredili vse za to, da bomo kmalu. Pred nami sta tekmi desetletja, zdaj moramo dihati skupaj. In imam občutek, da se je vzdušje popravilo. Že ko sem prišel na reprezentančni zbor na Brdu pri Kranju, sem okoli sebe zaznal veliko nasmejanih obrazov in dobre volje. Ne vem, kdaj nas je pozdravilo toliko novinarjev. Mislim, da bomo Slovenci spet dihali skupaj. Imam dober občutek. Res pa je, da se bomo spet vrnili, če bomo mi, nogometaši, razočarali. Ampak imamo vse, kar potrebujemo, da se to ne bo zgodilo.
Pred petimi, šestimi leti je bilo vse drugače, kajne? Takrat ste bili heroji naroda.
Drži, toda zgolj zaradi tega, kar smo naredili na igrišču. Tam se vse začne.
Kako zelo vam v teh dneh misli bežijo nazaj v leto 2009, ko ste premagali Rusijo in si zagotovili nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki?
Zelo. In vsakič me prevzamejo res neverjetna čustva, začutim, kako mi adrenalin pospeši bitje srca. To so res fenomenalni občutki, ki se šest let pozneje niso prav nič spremenili. Česa takšnega ne pozabiš nikdar. Zato sem zdaj še toliko bolj odločen, da nam bo uspelo tudi na tekmah z Ukrajinci. Ker vem, kakšno veselje ti prinese takšno slavje in kako čudovito je igrati na velikem tekmovanju. Ko sem bil majhen, sem imel tri, štiri največje športne želje v svojem življenju. Le ene še nisem uresničil.
Predvidevamo, da vam manjka le še evropsko prvenstvo.
Drži.
Pa preostali cilji, ki ste jih že uresničili?
Bil sem na svetovnem prvenstvu, to je bila tako ali tako najbolj neverjetna dogodivščina. Sanjal sem tudi o ligi prvakov in angleški ligi. Imel sem srečo, da sem uspel kot nogometaš. Igral sem in še vedno igram na najvišji klubski ravni. Zadovoljen sem s svojo kariero. A je še ni konec. In preden je bo, želim doseči še kaj. Najprej evropsko prvenstvo.
Ste kapetan reprezentance, premorete izjemne izkušnje, ne nazadnje ste eden tistih, ki ste bili leta 2010 na svetovnem prvenstvu. Vas mlajši že cukajo za rokav in sprašujejo za nasvete?
Redno se pogovarjamo o vsem, tudi o tem se bomo. Ampak morate vedeti nekaj – večina reprezentantov, tudi tisti mlajši, na klubski ravni igra na visoki ravni. So na ravni, na kateri jim je vse jasno, če se lahko tako izrazim. Vseeno pa so nasveti izkušenejših vedno dobrodošli, doživeli smo stvari, ki jih mlajši še niso. Predvsem se bom trudil, da bi jim dopovedal, da se ti takšne priložnosti ne ponudijo vsak dan. In ko se ti, moraš narediti vse za to, da ponujeno izkoristiš. Če ne, te še dolgo preganja obžalovanje.
Povratna tekma bo odigrana v Mariboru, torej na stadionu Ljudski vrt, kjer reprezentanca že dolgo ni izgubila. Menda ste tudi nogometaši navijali za to, da bi bila tam. Ste zadovoljni, ker je NZS dala prednost Mariboru pred Ljubljano?
Če je vzdušje pravo, je vseeno, kje igramo. Odkar sem reprezentant, smo na petih, šestih različnih stadionih, vedno pa je bilo najpomembnejše to, ali smo imeli podporo ali je ni bilo. Kadar so navijači tvoj dvanajsti nogometaš, potem je objekt nepomemben.
Ampak vseeno – statistika razkriva, da je Ljudski vrt za vašo generacijo to, kar je bil Bežigrad za zlato.
Statistika jasno ne laže. Saj to sem že večkrat poudaril in res ni skrivnost, da nam je Ljudski vrt pisan na kožo. Tam smo spisali svojo pravljico izpred šestih let … Zato se bo lepo vrniti na kraj zločina. Toda tako bo ostalo le, če bomo spet složni. Slovenci moramo stopiti skupaj. V Mariboru smo že, v preteklosti smo tudi že drugod. Navijači imajo moč, da nas ponesejo precej višje. Če bomo dihali skupaj … Nogometaši se še kako zavedamo, da bo marsikaj odvisno od rezultata s prve tekme. Zato bomo v Lvovu poskušali še dodatno podžgati evforijo. Če jo bomo, potem sem prepričan, da bo Ukrajince v Ljudskem vrtu pričakal pravi pekel.
Tudi leta 2009 ste prvo tekmo odigrali v gosteh. Tedaj ste bili nekaj časa v bolj ali manj izgubljenem položaju, pa vsi vemo, kako se je končalo.
Uh, se spomnite, kako smo "viseli" v Moskvi?
Seveda. Rusi so bili prepričani, da so že na svetovnem prvenstvu.
Drži, ampak potem smo mi zabili gol, ki je vse spremenil. Na drugi tekmi pa odigrali tako dobro, da sploh ni bilo nobenega dvoma. Povsem smo si zaslužili zmago. Izkušnje nas učijo, da se moramo obeh tekem z Ukrajinci lotiti predvsem izjemno pametno. Lahko na prvi slaviš 3:0, pa na drugi prejmeš štiri gole in izpadeš. V nogometu je težko karkoli predvidevati, moraš le poskrbeti, da si ves čas povsem priseben in da niti za trenutek ne klecneš v zbranosti. Ne glede na vse.
Rusi in Ukrajinci so vzhodnjaki, zgodovina pa razkriva, da nam ti bolj ustrezajo kot – recimo – Skandinavci.
Statistika že pravi tako.
Zakaj je tako?
Kaj pa vem … Verjetno nam bolj ustreza njihov slog igre, predvsem pa njihovega miselnost. Ta je, kakršna je. Ne bom rekel, da nas bodo Ukrajinci podcenjevali, a Rusi so vendarle bili prepričani, da z nami ne bodo imeli veliko dela. In tudi zaradi tega so se opekli. V Ukrajini je zdaj verjetno drugače. Saj bržčas še niso pozabili na leto 1999 (smeh) …
Kje ste bili tedaj?
Mislim, da v Zagrebu. Zagotovo sem bil tam, bil sem že član Dinama. Ne spomnim pa se natanko, kje sem gledal obe tekmi. Tega je zdaj res že dolgo. Bil sem pa zagotovo največji navijač slovenske reprezentance. Kot smo bili takrat kar vsi (smeh). Vem, da sem bil že član mlade izbrane vrste. Morda ne do 21, zagotovo pa do 19 let. Takrat sem že vedel, da se bom profesionalno ukvarjal z nogometom, zato so bili ti fantje, ki so nas takrat tako razveselili, moj veliki vzor. Vedno sem si želel, da bi nekoč stopil po njihovi poti. Uh, kako smo takrat navijali. Kot norci! To so dogodki, ki lepšajo življenje, ki ti za vedno ostanejo v spominu. Mi, Slovenci, smo imeli precej sreče, da smo že dvakrat bili na svetovnem prvenstvu, enkrat na evropskem. Ni slabo, kajne? Ampak naredili bomo vse, da bo kmalu še boljše. Da bodo tudi tisti, ki zdaj odraščajo z žogo v nogah, na nas gledali tako, kot smo mi na zlato generacijo.
Se spomnite, kako je takrat na obeh tekmah z Rusijo blestel Samir Handanović? Ruse je spravljal v obup. In zdaj je spet v odlični formi. To je dober obet, kajne?
Kdaj pa Sarma ni v dobri formi (smeh)? Odkar igram v Italiji, torej od leta 2010, je bil vedno na zavidljivi ravni. Dejansko iz tekme v tekmo dokazuje, kako dober vratar je. Tudi rezultati Interja v tej sezoni govorijo, kako pomembno je, da imaš v golu takšnega vratarja. Ampak Handanovićeve odlične predstave me res ne presenečajo. Takšen pač je – odličen. No, bi pa poudaril še nekaj: sam nihče ne more ničesar narediti. Vsak, ki je zraven, je pomemben. In vsi, ki igrajo, in vsi, ki pridejo v igro za pet minut, in vsi, ki so zgolj na klopi. Nogomet je moštven šport, v katerem zmagujejo ne tisti, ki imajo najboljše posameznike, ampak tisti, ki so najboljši kot celota.
In če pogledamo Slovenijo kot celoto, lahko brez slabe vesti poudarimo – sestavljate jo nogometaši, ki ste se pred tokratnima tekmama izkazali s predstavami na klubski ravni. Handanović ni edini …
To je zgolj pozitivno. Ko imaš nogometaše, ki nastopajo za kvalitetne klube, in ko za njih redno ter predvsem dobro igrajo, je povsem logično, da vsak pričakuje, da bodo takšni tudi, ko si bodo nadeli reprezentančni dres. Toda spet bom poudaril: nihče ne more odločati sam. Lahko imaš ne vem koliko nogometašev v izjemni formi, a če nimaš ekipe, potem ti to nič ne pomaga. Res pa je, da ko moštvo diha kot celota, potem posameznik, ki je v dobri formi, precej lažje izplava na površje in odloči tekmo. Je pa res pozitivno, da pravzaprav vsi redno igramo in da so nekateri pred Ukrajino res močno opozarjali nase.
