Bil je med prvimi, ki jim o dogodkih ni bilo težko spregovoriti pred televizijskimi kamerami. In zdaj izkušeni kapetan Boštjan Cesar kot prvi stoji na čelu reprezentančne kolone, ki mora tri dni po polomu stopiti na igrišče in se spoprijeti z izjemno težko ter izjemno kompleksno nalogo.
- Konstantin Vassiljev: Točka ni dovolj. Ne za nas, ne za vas.
- SLOVENIJA - ESTONIJA: Prvo dejanje boja za preživetje
Kako bi opisali občutke in vzdušje po koncu obračuna s Švico in po tem, kar se je na njem zgodilo?
Razočaranje je bilo veliko, v karieri sem od blizu videl le malo takšnih, kaj šele da bi jih doživel sam in jih občutil na lastni koži. Šlo je za pravi šok, ob katerem človek sploh ne ve, kaj bi počel, kaj bi rekel, kako bi se vedel. Potek tekme v Baslu je bil takšen, kakršni se nogometaša najbolj dotaknejo, saj v zgolj nekaj minutah pade z neba v globoko jamo in v tem zelo kratkem času mu razpade marsikaj. V tem primeru velika gostujoča zmaga nad zelo močno Švico, predvsem pa drugo mesto v skupini, držanje usode v lastnih rokah in zelo resno spogledovanje z neposredno uvrstitvijo na evropsko prvenstvo.
Kako ste videli potek tekme, ki je s praga evropskega prvenstva vodila na četrto mesto in v boj za dodatne kvalifikacije?
Pretirano bi bilo trditi, da smo zelo dobro igrali vseh 80 minut do prvega švicarskega zadetka in nato razpadli. Zagotovo pa smo bili eno uro na izjemno visoki ravni v vseh pogledih, pokazali smo, česa smo sposobni, in vse tja do 70. minute nismo imeli večjih težav z branjenjem prednosti. Nato pa smo zašli v težave, ki jim ni bilo videti konca in so se ves čas stopnjevale, kar je nato pripeljalo do poloma.
KESANJE JE UPRAVIČENO, ŽALOVANJE NE
Eden od simbolov preobrata in poraza je postalo vaše tolčenje z roko po tleh, ko so Švicarji dosegli svoj prvi zadetek. Zakaj so bila takrat čustva, ki jih niste mogli skriti, tako močna?
Res je, v tistem trenutku nisem mogel skriti svojih čustev. Morda bi jih moral, čeprav ne verjamem, da bi to karkoli spremenilo. Vedel sem, da ne gre le za ta en zadetek, temveč za velikansko nevarnost, v kateri smo se znašli. To pa je nevarnost, ki sem jo prvič zaslutil približno deset minut prej. Že tedaj sem vedel, da smo začeli precej padati, da Švicarji na drugi strani rastejo in da bi njihov morebitni zadetek pomenil ogromno. Zelo sem si želel, da ga ne bi dobili ali da bi ga dobili čim pozneje, v 80. minuti pa sem glede na dogajanje na igrišču vedel, da smo ga dobili prezgodaj. Čutil sem, da visimo, kot se reče, in da bomo izjemno težko ustavili ekipo z dodatnim zagonom, z dodatnimi krili, z dodatno podporo navijačev. Izkazalo se je, da vsega tega res nismo zdržali. Imeli smo sicer celo priložnost po tem, ko je Švica izenačila na 2:2, toda gledano v celoti smo ves čas padali, Švica je ves čas rasla in končalo se je temu primerno.
Zakaj ste padali in zakaj se je končalo tako, kot se je?
Morda smo vedeli, da bi morali izkoristiti še kakšno priložnost pri izidu 2:0 in nas je mučilo tudi to. Morda so nas mučile stvari, ki so se zgodile na prejšnjih tekmah, in smo se bali, da se bodo ponovile. Kakšen razlog je zagotovo tudi fizične narave. In če vse skupaj seštejemo, so se v naši igri pod švicarskim pritiskom pojavile napake, ki jih v teh kvalifikacijah počnemo zelo pogosto, če ne kar ves čas. Jasno, bilo je tudi nekaj smole, toda v prvi vrsti je bila krivda naša, v prvi vrsti je šlo za te napake. Nismo bili zbrani, z vsako minuto smo manj sledili načrtu, nekatere stvari smo začeli početi po svoje in z dodatkom tiste smole je zadeva vodila v pogubo.
Kaj bi videl obiskovalec slačilnice neposredno po tekmi?
Bili smo potolčeni, a smo se že v slačilnici pogovorili, si pogledali v oči, si priznali nekatere stvari, ki so za nas, ne za zunanji svet. Takoj smo vedeli, kaj smo naredili in koliko smo zapravili. Izjemno smo si otežili delo, a hkrati smo vedeli in vemo tudi, da nismo zapravili vsega oziroma da lahko še vedno pridemo do cilja, pa čeprav po zelo strmi poti. Na voljo ni bilo veliko časa, treba je bilo natančno pogledati dogodke v Švici, se o njih dodatno pogovoriti, hkrati pa urediti glave in se pripravljati na Estonijo. Prav je, da se zaradi Basla kesamo, a hkrati ne bomo nikomur naredili nič dobrega, če bomo žalovali. Ne nam, ne vam, ne navijačem, ne Sloveniji. Moramo rešiti, kar se rešiti da, nato pa se bomo pogovarjali naprej.
RES SEM POZITIVEN, PRISEŽEM
Kako težek in kako pomemben je obračun z Estonijo?
Vsi smo mislili, da je najtežja in najpomembnejša tekma ta, ki smo jo odigrali v Švici. V danem trenutku je tudi dejansko bila, toda stvari so se obrnile tako, da bomo v marsikaterem pogledu zdaj igrali še pomembnejšo. Za nas je to tekma leta, tekma teh kvalifikacij, saj moramo sebi in drugim dokazati, da smo sposobni napako popraviti in se pod črto vseeno uvrstiti na evropsko prvenstvo. Zato je treba dvigniti glave, treba se je zbrati, treba se je motivirati. Končni obračun bomo naredili, ko bo konec. Zdaj še ni in zato proti Estoniji preprosto ne smemo narediti nove napake. Rad bi zmago, zmago z dobro predstavo. Dajmo glave skupaj in pred našim občinstvom najpomembnejšo tekmo odigrajmo najbolje. Seveda nam bo Švica pri tem ves čas nagajala vsaj v podzavesti, a tudi zaradi tega je to preizkus, ki ga moramo opraviti z odliko.
Zelo zgovoren ni bil le prizor vašega tolčenja z roko po tleh, temveč tudi prizor spodbujanja neposredno po koncu tekme. Že tedaj ste bodrili in zagotovo je vaša vloga pred tekmo proti Estonija in na njej še pomembnejša kot po navadi.
Nedvomno, vsekakor se strinjam, pa naj ne zveni kot lastna hvala. Sem kapetan, hkrati sem eden najbolj izkušenih, doživel sem že marsikaj in zagotovo moram v tem zapletenem položaju stopiti v ospredje. Fantom v Baslu nisem dovolil, da bi kar odšli z igrišča, saj so si naši navijači zaslužili pozdrav in zahvalo, hkrati pa sem jim res že na zelenici govoril, naj dvignejo glavo in gledajo naprej. Seveda se je zgodilo nekaj hudega, in kot rečeno, za to se je treba kesati. Toda zelo pomembno je bilo čim prej dvigniti glavo, in čeprav so bili fantje nekaj časa videti poklapani, smo jo drug za drugega dvignili že v slačilnici. Nato pa sploh, hitro smo pogledali proti Estoniji in ne bom dovolil, da se ne bi vsi do zadnjega zavedali, kaj nas čaka proti Estoniji in kako zelo pomembno je.
Bodite iskreni, na kakšen način zdaj gledate na Slovenijo in na njene možnosti v luči uvrstitve na evropsko prvenstvo?
Pozitiven sem. Res sem pozitiven, prisežem. Mislim, da smo dokazali, da smo sposobni igrati zelo dobro in da nam manjka nekaj drugega. Prepričan sem, da na popravnem izpitu to lahko najdemo in da še nismo rekli zadnje besede.
