Biti športni novinar je res lep poklic, službeno obiskovati tekme premier lige in angleške reprezentance ter z vplivnimi kolegi pisci in komentatorji klepetati o taktičnih resnostih ali pa tračih okrog morebitnih prestopov posameznih igralcev pa je sploh zabavno. A se kar pogosto zgodi, da razpoloženje v prostorih za novinarje občutno zaniha. Nekdo med zobmi po izhodu iz dvorane, kjer je imel tiskovno konferenco Arsene Wenger, temu komaj slišno zabrusi, češ, "zamenjaj že tega nerodnega centralnega branilca". Prihodnji teden bo kdo spet komaj opazno oponašal druge, ki so se smeje pravkar dobrikali Mourinhovim floskulam, češ, res je smešno, kajne, pozneje pa bo bolj zase, a še vedno slišno, dodal: "Pa ali res ne vidite, da se izmika odgovornosti in je za remi po njegovem znova kriv sodnik?"
V "press-boxu" se tako ali tako ve, kdo navija za koga, a tega seveda v svojih poročilih in komentarjih, ki jih berejo milijoni, ne poudarja. Ko se piše, mora biti navijaška strast potisnjena vstran. Toda nevtralnost in neprizadetost je težko zradirati kar takoj, ko Angleže zbodeš: "Kaj pa bi bilo treba storiti po tvojem?"
Tedaj se zgodi rahli poskok z zasukom v skoraj sabljaški začetni položaj, pri čemer ena od govorčevih rok že točka po zraku. Začne se narek. Vsebine so različne, toda povprečje je zelo blizu tistemu, kar priporoča kolega Henry Winter, glavni nogometni poročevalec časnika Telegraph, ki bo v kratkem postal šef nogometne rubrike pri The Timesu, to pa je dejansko najbolj častitljiv položaj, kar jih nogometni pisci lahko dosežejo na svoji poklicni poti.
"Veš kaj, mi potrebujemo zimsko pavzo, sicer z nami ne bo nič. To je itak jasno. Drugič, te naše mlade igralce bi jaz poslal igrat v tujino. Ko so stari 19 ali 20 ali pa 23, naj gredo igrat v Nemčijo, Italijo, Španijo, samo da niso tukaj, razumeš. Okej, in tretje, naj pred velikimi tekmovanji, za božjo voljo, res vadijo tudi strele z bele točke! Šele potem, ko bodo izpolnjeni ti pogoji, lahko računamo na karkoli, ti povem, da je tako, in nič drugače!"
Zimski počitek, razumem. Trening penalov, razumem, kako ne bi. Toda zakaj naj gredo mladi premierligaški zvezdniki na celino? Odgovor je na dlani, če v mislih le bežno pospremimo zadnjih dvanajst mesecev v življenju Raheema Sterlinga.
Mi potrebujemo zimsko pavzo, sicer z nami ne bo nič. To je itak jasno. Drugič, te naše mlade igralce bi jaz poslal igrat v tujino. Ko so stari 19 ali 20 ali pa 23, naj gredo igrat v Nemčijo, Italijo, Španijo, samo da niso tukaj, razumeš. Okej, in tretje, naj pred velikimi tekmovanji, za božjo voljo, res vadijo tudi strele z bele točke! Šele potem, ko bodo izpolnjeni ti pogoji, lahko računamo na karkoli, ti povem, da je tako, in nič drugače!
Ravno v nedeljo, ko bo nastopil v Stožicah, se bo Sterling lahko spominjal prve obletnice svoje odlične predstave, ki jo je uprizoril v Manausu, kjer se je Anglija na svetovnem prvenstvu pomerila z Italijo. Italijani so bili boljši z 2:1. Tekmo sem spremljal v pubu The Boleyn, kar je le streljaj od stadiona Upton Park in obenem na križišču, kjer stoji spomenik velike četverice West Hama (Moore, Hurst, Peters, Wilson), ki je pred pol stoletja z reprezentanco na Wembleyju osvojila svetovno prvenstvo. Takoj po tekmi so se vzhodni Londončani ali "east-enderji", vdani v usodo, zgrnili okrog šanka in malce, a ne povsem, obupani naročili, kakopak, še po en vrček. "Pa saj smo vedeli," so se bodrili.
Sterling je kmalu po vrnitvi iz Brazilije z matičnim Liverpoolom začel cikel priprav na novo sezono. Do decembra je praktično vse tekme začel v prvi postavi trenerja Brendana Rodgersa. Dolgotrajne poškodbe njegovega napadalskega partnerja Daniela Sturridgea in neučinkovitost drugega Maria Balotellija sta 20-letnika gnala v še višje igralne obrate. Odsotnost poleti odprodanega Luisa Suareza pa je tako ali tako v taboru Liverpoola pustila precej trajnejše posledice, kot se je pričakovalo sprva.
Sterling je podajal, a v primerjavi s sezono poprej skorajda nihče ni tresel mreže, tako kot je to virtuozno počel Urugvajec. Raheem je bil kljub vsemu, če ne najboljši posameznik, pa medijsko najbolj izpostavljen posameznik iz vrst Liverpoola. Breme, ki ga je nosilo angleško reprezentančno desno napadalsko krilo, je bilo očitno. Liverpoolov menedžer Rodgers se je odločil, da bo svojega asa ob koncu decembra poslal na počitnice. Sterling je že čez nekaj dni poziral na rodni Jamajki, medtem ko so na Rodgersa vsi kazali s prstom in ponavljali, "kakšna je zdaj ta moda."
A bistvo nauka šele pride. Hitri napadalec se je vrnil svež in zdrav, vsaj zdelo se je tako. Njegove igre niso bile ravno vrhunske, zato pa so bile takšne nekatere njegove poteze, te pa.
Na začetku letošnjega februarja se je uprava Liverpoola dejansko podvizala in sporočila, da bo Sterling ob podpisu nove pogodbe namesto 60 tisoč funtov kmalu zaslužil sto tisoč funtov na teden. A je idilo kmalu zatem pokvaril nogometašev agent, ki je svojega klienta naščuval, naj pozabi vse ponudbe, ki so nižje od 160 tisoč funtov tedenskih. V Angliji je nastal preplah ter nov dolgotrajen in mučen miniškandal, ki ga je le še podžgal Sterling sam, ko je v pogovoru za BBC nakazal, da ga večna zvestoba in "tistih sto jurjev" skupaj pač ne zanimata. Tedaj se je že vedelo, da si Liverpool ob koncu prvenstva zato ne bo priboril mesta za nastop v ligi prvakov. In res si ga ni.
Winterjeva poanta zadeva ob silovito bogastvo, ki si ga z nekaj deset dobrimi tekmami lahko prigrabijo malodane najstniki. Če si v Veliki Britaniji bogat, si res bogat. Če si izšel iz revnega delavskega okolja, pa to pomeni, da si že krepko v območju, ki je nevarno. In če vsemu temu prištejemo še svetovalce ali agente, ki se ženejo za "desetinko" klientovega zaslužka, potem je napoved preplaha skorajda upravičena.
27. marca je na tekmi proti Latviji na Wembleyju Raheem Sterling dosegel tudi svoj prvi in do zaj edini zadetek za člansko reprezentanco. Tega se v Angliji komaj še spomnijo. Slaba Sterlingova igra v nedeljo na prijateljski tekmi v Dublinu proti Ircem je kot olje na ogenj negotovosti in zelo verjetno velike zbeganosti mladega nogometaša. Za zdaj edino Sterling ve, ali bo Liverpool zapustil ali ne. Kakorkoli se bo izšlo, ne bo mu lahko, kajti dosedanji navijači so mu že zamerili. Tudi v Dublinu mu je večja skupina privržencev Liverpoola vztrajno žvižgala.
Če bi se kalil v tujini, se izbrusil kot marljiv in psihično stabilen nogometaš, spoznal še kako drugo okolje in kulturo, ne pa le profane angleške bling-bling scene (sleng, ki označuje s sijočim nakitom okrašene nastopače, po možnosti s prav tako vpadljivimi kolesi, ki krasijo njihove terence ali športne limuzine), bi bilo v angleškem taboru najbrž vse zelo drugače. Vajeni tujih jezikov, predvsem pa bolj domači z evropsko nogometno miselnostjo in različnimi taktikami – tak je ideal novega angleškega reprezentančnega heroja. Na veliko žalost novinarskih soborcev in milijonov navijačev angleške reprezentance takega mladeniča nogometna domačija v zadnjih dveh desetletjih preprosto ni vzgojila.
Roy Hodgson sicer upa, da je zgoraj napisano "k'r neki" in da se bo Sterling v Ljubljani pravljično prebudil ter na igrišču zablestel. Sam pa trdim, da je bila Sterlingova zadnja reprezentančna tekma še bolj fluorescenčen "k'r neki". Slovenskega gola pač ne bi smel ogroziti!
