Kadar misli pobegnejo k srečanjema, ki sta ju slovenska in angleška izbrana vrsta med seboj odigrali pred današnjim, se zelo pogosto (če ne kar vedno) v prvi plan prikrade nogometaš, ki ni ne Slovenc ne Anglež. Pa naj gre za misli tistih, ki smo svetovno prvenstvo v Južni Afriki doživeli čisto od blizu, ali tistih, ki ste ga spremljali iz domovine. Na Landona Donovana ni in ne more biti imun nihče.
Zgodbo ste slišali in brali že v različnih interpretacijah in jo boste zagotovo še velikokrat. Je pač ena tistih, ki se vedno znova vračajo na spored in ki z leti dosežejo skorajda mitski status. Tudi tokrat se bo začela podobno, kot se je vsakič doslej in kot se bo v ogromni večini primerov tudi v prihodnje.
SP V JUŽNI AFRIKI
(23. junij 2010)SLOVENIJA – ANGLIJA
0:1 (0:1)Port Elizabeth – stadion Nelson Mandela Bay, gledalcev 36.893, glavni sodnik: Wolfgang Stark (Nemčija).
Strelec: 0:1 Defoe (23).
SLOVENIJA: S. Handanović, Brečko, Šuler, Cesar, Koren, Ljubijankić (od 62. Dedić), Birsa, Novaković, Jokić, Kirm (od 79. Matavž), Radosavljević. Selektor: Matjaž Kek.
ANGLIJA: James, Johnson, A. Cole, Gerrard, Terry, Lampard, Rooney (od 72. J. Cole), Barry, Upson, Milner, Defoe (od 86. Heskey). Selektor: Fabio Capello (Ita).
Rumeni kartoni: Jokić (40), Birsa (79), Dedić (81).
Rdeči kartoni: –
Namreč z neizpodbitnim dejstvom, da je Slovenija odigrala zelo dobro. Le slabo leto po prijateljskem obračunu na Wembleyju, ob katerem je slovenska izbrana vrsta kljub porazu 1:2 pustila zelo spodoben vtis, so bili nogometaši s sončne strani Alp favoriziranemu nasprotniku še bolj konkurenčni.
JUNAŠKI MET JOHNA TERRYJA
Resda je Jermain Defoe, ki je v Londonu zadel za začasnih 2:0, natanko sredi prvega polčasa še drugič v karieri premagal Samirja Handanovića in poskrbel za angleško vodstvo. Toda bolj kot je tekel čas, v manjši meri je bil izid na semaforju realen odsev dogajanja na igrišču. Slovenija se je najprej povsem otresla podrejenosti, nato vzpostavila popolno ravnotežje in nazadnje na lovu za izenačenjem občasno celo prevzemala pobudo ter si priigrala nekaj priložnosti. Tudi eno izjemno, ob kateri strela Zlatka Dedića ni uspel preprečiti niti junaški met Johna Terryja, zato pa je slovenski nogometaš namesto mreže nesrečno zadel njegovega soigralca. Kot zagotovo veste, bi remi varovancem tedanjega selektorja Matjaža Keka zagotovil zgodovinsko napredovanje v osmino finala. A tudi ko Slovenci niso uspeli izenačiti in so se podpisali pod časten poraz, je bila uvrstitev v izločilne boje zelo blizu.
NOGOMETNI BOGOVI RAZMIŠLJALI DRUGAČE
Slovenija bi si jo zagotovo zaslužila. Zaslužila bi si jo za zmago nad Alžirijo, za sanjski prvi polčas proti Združenim državam Amerike in za odlično predstavo proti Angliji, s katero se je domovini najbolj priljubljenega športa še v večji meri kot ob prijateljskem gostovanju pokazala kot zelo resna nogometna dežela. Toda nogometni bogovi so razmišljali drugače, predvsem pa je drugače razmišljal najboljši strelec v zgodovini ameriške reprezentance.
PRIJATELJSKA TEKMA
(5. september 2009)ANGLIJA – SLOVENIJA
2:1 (1:0)London – stadion Wembley, gledalcev 67.232.
Strelci: 1:0 Lampard (31, enajstmetrovka), 2:0 Defoe (63), 2:1 Ljubijankić (85).
ANGLIJA: Green, Johnson, A. Cole, Gerrard (od 46. Carrick), Upson (od 64. Lescott), Terry, Wright-Phillips (od 46. Lennon), Lampard (od 46. Milner), Heskey (od 46. Defoe), Rooney (od 80. C. Cole), Barry. Selektor: Fabio Capello (Ita).
SLOVENIJA: S. Handanović, Brečko, Šuler, Cesar (od 34. Mavrič), Koren, Birsa (od 65. Komac), Novaković (od 55. Ljubijankić), Jokić, Dedić (od 71. Dedić), Kirm (od 77. Stevanović), Radosavljević (od 77. Krhin). Selektor: Matjaž Kek.
Rumeni kartoni: Kirm (19), Cesar (30), Brečko (72).
Rdeči kartoni: –
NAJ BREME POSTANE LAŽJE
Ko je bilo tekme v Port Eliazbethu že nekaj časa konec ter so na srečanju ZDA in Alžirije v Pretorii tekle zadnje sekunde, je Donovan pred očmi šokiranega avtorja tega zapisa stvari vzel v svoje roke. Če bi ostalo pri izidu 0:0, bi napredovali Anglija in Slovenija, po Landonovem zadetku pa so ZDA skočile na prvo mesto, Angleži so zdrsnili na drugo, nogometaši s Triglavom na prsih pa so en sam slab polčas plačali z vrnitvijo v domovino.
In namesto da bi drugi poraz z Anglijo v spominu ohranili kot nekaj skrajno sladkega, nekaj zmagi enakega, nam na duši leži kot eno najbolj grenkih bremen v zgodovini slovenskega nogometa. Je danes čas, da to breme postane vsaj malce lažje?
