V osmini finala je gostil južnoameriški obračun Kolumbije in Urugvaja, v pričakovanju zaključne tekme turnirja si obeta nadgradnjo tega v podobi sanjskega dvoboja Brazilije in Argentine, danes pa bo Rio de Janeiro prizorišče šele prvega evropskega srečanja v izločilnih bojih letošnjega svetovnega prvenstva in tudi zaradi tega zagotovo najpomembnejšega derbija stare celine v dozdajšnjem delu tekmovanja. Že imeni Nemčija in Francija povesta dovolj, njuna trenutna moč dodaja svoje, zgodovinski kontekst pa postavlja zelo zanimivo piko na spektakularen i.
Čeprav gre za najpomembnejšo os prijateljstva v moderni Evropi, je zgodba o Nemčiji in Franciji zgodba o večstoletnem rivalstvu, ki se je z vseh mogočih področij vključno z najbolj mračnimi kajpak preneslo na šport ter še kako živo ostalo tudi v mnogo bolj mirnih, mnogo lepših časih. In čeprav Francozi že po naravi niso nastrojeni tako maščevalno, kot so bili pred nekaj dnevi, ko so se z Nemčijo pomerili v osmini finala, Alžirci, neporavnanih računov nikakor ne manjka. Pri čemer, kako zanimivo, izhajajo iz istega obdobja, torej z mundialov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko so Alžirci leta 1986 prišli v Mehiko, je bila njihova največja želja na tak ali drugačen način obračunati z Nemci, ki so jih štiri leta prej izločili z "anschlussom", kot prijateljskemu dvoboju z Avstrijo v severni Afriki pravijo še danes.
Poti se jima niso križale, Alžirija je po hitrem postopku izpadla in je morala na novo priložnost čakati vse do letos. No, zelo podobno velja za Francoze, le da se jim je tedaj v marsikaterem pogledu zgodilo še nekaj hujšega. Leta 1982 so proti Nemcem izgubili polfinale, potem ko so z Michelom Platinijem na čelu v podaljšku vodili s 3:1 in potem ko je eden od nemških junakov postal vratar Harald Schumacher, ki zaradi pošastnega prekrška nad Patrickom Battistonom tekme nikakor ne bi smel končati na igrišču. Želja po maščevanju je bila gromozanska, usoda je reprezentanci štiri leta pozneje ponovno združila v polfinalu, toda neskončno motivirani Francozi nalogi niso bili dorasli in so padli brez izstreljenega naboja. Jasno, na naslednjo priložnost so čakali do letos.
Že če srečate enega samega
Francija ni država, v kateri bi te dni do onemoglosti predvajali sporno tekmo iz leta 1982, ko je račun za nemške krivice v finalu izstavila Italija. Česa takega, kar so v pričakovanju osmine finala počele alžirske televizije, od francoskih iz več razlogov pač ne moremo pričakovati. In Francozi, kot rečeno, niso ljudje, ki bi nosili priložnostne majice, tako kot so jih v Braziliji ter na ulicah alžirskih (pa tudi francoskih) mest nosili prebivalci največje afriške države ali izseljenci iz nje. Dežela galskih petelinov tudi ni okolje, v katerem bi se take stvari prenašale iz generacije na generacijo in kjer bi željo po maščevanju z enako vnemo čutil nekdo, ki se leta 1982 sploh še ni rodil, kaj šele da bi se dogodkov spomnil. Toda to nikakor ne pomeni, da dogodki izpred 32 let in njihova nadgradnja izpred 28 za kontekst današnje tekme niso pomembni.
Že golo dejstvo, da se Francozi in Nemci na svetovnih prvenstvih od tedaj niso srečali in da so skupno na mundialih odigrali zgolj tri srečanja, narod z nekaj manjvrednostnega nogometnega kompleksa polni s prav posebnim pričakovanjem zgodnjega popoldanskega obračuna, pa četudi tokrat ne gre za polfinale. Če pa k temu dodamo še dejstvo, da Francija Nemčije na svetovnih prvenstvih ni premagala že neverjetnih 56 let in da se je ob zadnjih priložnostih razpletlo tako, kot se je, je slika popolna. Že če srečate enega samega Francoza, ki je domačo reprezentanco prišel spremljat na prizorišče, so vam stvari v trenutku jasne. Ni videl posnetka in ne nosi majice, toda njegova želja po današnji zmagi je večja, kot bi bila v primeru obračuna s katerimkoli drugim nasprotnikom. Še toliko bolj, če se leta 1982 spomni, tako kot se ga spomni celoten francoski strokovni štab na čelu s selektorjem Didierjem Deschampsom.
Vsakdo verjame v svoje
"Deschamps bo znal biti zmeren, a bo hkrati znal tekmo postaviti v pomemben zgodovinski kontekst in jo tudi za fante narediti še pomembnejšo," v en glas poudarjajo francoski komentatorji, ki so ob tem prepričani, da lahko njihova izbrana vrsta danes odigra svojo najboljšo tekmo po osvojitvi naslova evropskega prvaka leta 2000. Kljub odsotnosti prvega zvezdnika Francka Riberyja izbrana vrsta tako v domovini kot na prizorišču vzbuja veliko zaupanja, Deschamps se vsem po vrsti zdi pravi mož na pravem mestu, Francozi pa si drznejo verjeti tudi, da imajo ob primerljivo homogeni ekipi nekaj več individualnega navdiha kot Nemci. V odličnem napadalcu Karimu Benzemaju, v rosno mladem motorju ekipe Paulu Pogbaju in tudi v Deschampsovem adutu za posebne naloge Antoinu Griezmannu.
Ti poudarki do neke mere tudi držijo vodo, seveda pa je na drugi strani tudi razumljivo, da bi Nemci ob njih zgolj odmahnili z roko. Še vedno samozavestni Nemci, ki so resda izgubili nekaj skoraj arogantne prepričanosti o nedotakljivosti ob alžirskih težavah, a se še vedno vidijo tako v polfinalu kot na svetovnem vrhu. In v tem videnju se francoska zasedba kljub simpatičnosti in nevarnosti, ki ju ji priznavajo, ne more primerjati z uigrano ekipo, ravno pravšnjo mešanico izkušenj in mladostnega poleta. Najbolj se zanašajo na Bayernovo os, ki od Manuela Neuerja v vratih prek Philippa Lahma in Bastiana Schweinsteigerja v zvezni vrsti sega do Thomasa Müllerja v konici napada. Prepričani pa so, da imajo ob njih še številne druge adute, dovolj močne za nov nož v francoskem srcu in za napredovanje med štiri najboljše. Tudi Miroslava Kloseja, čigar rekordni zadetek bi se zaradi nasprotnika, trenutka in Maracane marsikomu zdel kot nalašč.
