Še prejšnji teden je mariborski trener Boštjan Cesar dobil zaupnico s strani Cema Basgula, vodje nogometnih operacij v Ljudskem vrtu, nekakšne desne roke lastnika vijoličastih Acuna Ilicalija, vsaj ko je govora o zadevah pri 16-kratnih slovenskih državnih prvakih. A z včerajšnjim remijem v Lendavi se zdi, da je usoda nekdanjega dolgoletnega kapetana slovenske izbrane vrste na mariborski klopi znova pod velikim vprašajem.
Pod Kalvarijo bodo danes znova sestankovali. Nič novega, navsezadnje sestankujejo dan po vsaki tekmi, toda tokrat bi se lahko vnovič pogovarjali tudi o trenerjevi usodi. In o rezultatski krizi, o kateri zdaj več ni nobenega dvoma. Štajerci so v dobrem mesecu uspeli zrušiti vse to, kar so gradili od začetka spomladanskega dela sezone. Bil je 9. marec, ko so Mariborčani na večnem derbiju z odlično igro premagali Olimpijo. Po tekmi smo se pogovarjali o tem, kako je Boštjan Cesar taktično v žep pospravil Victorja Sancheza in Olimpiji odvzel vse tisto, kar zmaje krasi že celotno sezono. V analizah so strokovnjaki analizirali, kako so Mariborčani uspeli zaustaviti najboljšega strelca lige, Raula Florucza, ki je bil neviden. Z zmago na večnem derbiju se je Maribor Olimpiji približal na tri točke zaostanka, prvenstvo je bilo povsem odprto. Dober mesec dni kasneje lahko v zmajevem gnezdu odpirajo šampanjce.
Po navadi je tako, da davek neuspešne sezone plača trener. Ga bo tudi Boštjan Cesar? Sam pravi, da odstopil ne bo. V Ljudskem vrtu so v preteklosti delovali tako. Radovan Karanović, zadnji, ki je z Mariborom osvojil naslov državnega prvaka, je po obupnem začetku nove sezone moral hitro po šampionskem slavju oditi. Damirja Krznarja je odnesel slab rezultat v prvenstvu (3. mesto), skupaj s pokalnim razočaranjem v finalu proti Olimpiji in slab(š)im začetkom naslednje sezone. Ante Šimundža se je moral posloviti zaradi nesoglasij z novimi lastniki, ki so odtehtali spodobne rezultate, ki jih je dosegal z vijoličastimi. Vseeno ne smemo pozabiti, da je v minuli sezoni v pokalu izpadel proti Radomljam (v prvenstvu je tako ali tako ob njegovem prihodu bilo jasno, da je zaostanek prevelik za resen boj za naslov prvaka). Je pa bil na začetku te sezone v resni igri za naslov državnega prvaka, ko je zapustil Maribor, so bili Štajerci zgolj točko za Olimpijo.
Napake in olajševalne okoliščine
V vijoličastem taboru se bodo morali odločiti, kako naprej. Boštjan Cesar je trenerski novinec. Maribor je njegov prvi samostojni projekt. Resda je bil kar nekaj časa Cesar pomočnik Matjaža Keka v slovenski izbrani vrsti, vendar biti pomočnik je eno, biti glavni trener pa nekaj povsem drugega. Cesar je v tej sezoni naredil kar nekaj napak. Da se ne vračamo preveč nazaj – svojih varovancev po zmagi nad Olimpijo ni uspel psihološko dvigniti. Še več, dopustil je popoln razpad sistema. Njegovo poigravanje z Josipom Iličićem, ki je bil že odpisan, da bi se zdaj vrnil celo v začetno enajsterico, deluje prav tako malo shizofreno. Lahko mu zamerimo tudi to, da nekaterih svojih razmišljanj in idej ni bolj trdno zagovarjal. Ali pa, da v vsem tem času ni uspel v svoje moštvo vcepiti nekakšnih avtomatizmov, prepoznavnega sloga. Ves čas se je Maribor nekako naslanjal na odličnost superveterana Hilala Soudanija in odličnega napadalca Benjamina Tetteha. Preveč riskantno, sploh, če vemo, da je Alžirec star že 37 let, Gancu pa so morali odpreti že tretjo zdravniško kartoteko, ker sta bili prvi dve popisani do konca.
Zgrešeni nakupi
In tudi tukaj gre iskati krivdo za novo slabo mariborsko sezono. Cem Basgul kot vodja operacij in Mihael Mikić kot športni direktor (resda s precej omejenimi pooblastili) Cesarju nista naredila ravno usluge, ko mu nista pripeljala adekvatne zamenjave za Tetteha. Kai Meriluoto, ki se precej bolj kot z igranjem nogometa ukvarja z 'influencerstvom', to pač ni. Kar je bilo znova zelo lepo vidno v Lendavi. Če bi bil namesto japonskega Finca na igrišču Tetteh, bi Maribor tekmo dobil verjetno z dvema goloma razlike. Ker bi Ganec obe priložnosti, v katerih se je znašel Meriluoto, zlahka spremenil v zadetka. Pa Tetteh ni edini tak primer. Bartug Elmaz je po prihodu v Ljudski vrt bil videti kot 'Pedri za revne', če se malce pošalimo. Zdaj je že kar nekaj časa videti kot 'Pedri s Temuja'. Kar pa spet ni nepričakovano. Če pogledamo, koliko je Elmaz igral v zadnjih dveh letih (skorajda nič), je logično, da je mladi Turek zdaj padel, ko mora igrati vsako tekmo 90 minut. To ni kritika Elmaza, nikakor ne. Če ga Maribor ne bi imel, bi bil zdaj v še nekoliko slabšem položaju, kot je. A je hkrati realen pogled na njegov padec v formi.
Končna sodba: Kriv je, a krivci so tudi drugje
Seveda imajo Mariborčani v svojih vrstah tudi nekaj odličnih nogometašev. Omenili smo že Soudanija, Tetteha in Iličića. Treba je omeniti tudi Omarja Rekika. Tudi Bradley M'Bondo se je izkazal. Toda za resnejši rezultat je potrebna tudi sinergija. Predvsem pa je potrebno tudi, da nosilci igre, staroselci, povlečejo ta voz. A ga ne. In ga v zadnjih letih niso nikdar, ko je bilo to najbolj potrebno. Začenši s poškodovanim kapetanom Martinom Milcem, vratarjem Ažbetom Jugom, izkušenim Blažem Vrhovcem, pa tudi recimo Janom Repasom. V javnih nastopih so vsi po vrsti zmeraj optimistično in borbeno nastrojeni, ko pa pride čas za tekmo pa … Hja, recimo tako, da krivda za novo slabo sezono Maribora leži tudi na nogometaših. Vseh, ne zgolj zgoraj naštetih. In da bi se morali kdaj pa kdaj tudi nogometaši pogledati v ogledalo. Ker za podobo, ki so jo pokazali proti Domžalam, ne more biti kriv noben trener. Borbenost in želja je nekaj, kar mora vsak nogometaš najti sam pri sebi.
Za konec poglejmo še malce številke. Boštjan Cesar, ki že od prihoda v Ljudski vrt zaradi svoje preteklosti, povezane z Olimpijo, ni bil najlepše sprejet ne pri navijačih ne v mariborskih pisarnah, ki jih zasedajo staroselci, svojega dela ne opravlja tako slabo, kot se morda zdi. Ljubljančan je Maribor doslej vodil na 21 tekmah, njegovo povprečje je 1,81 točke na tekmo. Ante Šimundža je v svojem drugem mandatu vijoličaste vodil na 47 tekmah, njegovo povprečje je bilo 1,85 točke na tekmo. Damir Krznar je na 54 tekmah v povprečju dosegal 1,74 točke na tekmo. Radovan Karanović na 39 tekmah 1,67 točke na tekmo. Simon Rožman na 23 tekmah 1,43 točke na tekmo. Od zadnjih petih trenerjev je torej Cesar na drugem mestu, malce za Šimundžo.
