"Tudi tokrat je naš cilj, da smo na igrišču dominantni. Poskušali bomo izkoristiti zelo dobro pripravljeno zelenico, za nas je to darilo. Sploh če se spomnimo, kako smo se s pogoji mučili v prvi polovici sezone," je pred tekmo sezone razlagal Victor Sanchez. Pričakovan pristop in pričakovana udarna enajsterica. V primerjavi s tisto, ki je začela zadnjo tekmo ligaškega dela konferenčne lige proti Jagiellonii, je Španec posegel po dveh spremembah – po edinih dveh novincih zimskega prestopnega roka.
Nekdanji nogometaš madridskega Reala je dobro vedel, kaj pogreša, in Goran Boromisa je dobro vedel, kje to iskati. Alex Tamm je dal na obračunih s Primorjem in Koprom hitro vedeti, da bi utegnil prevzeti vlogo golgeterja, kakršnega v ljubljanskih vrstah ni bilo že dolgo časa, in prav robustni Estonec je bil tisti, ki je poskrbel, da je dobro zapolnjenim, a ne povsem razprodanim tribunam banjaluškega mestnega stadiona prvič zastal dih.
Domači so imeli ob enem od številnih zgodnjih predložkov nekaj težav z izbijanjem žoge, ta pa je na koncu pristala na desnici Tamma. Napadalec Olimpije je sprožil, blok branilcev pa je vratarja Filipa Manojlovića rešil pred hudimi težavami. Zmaji so po kratkem uvodnem krču hitro umirili Banjalučane; podjetna igra gostov je poskrbela, da se je igra v veliki večini preselila na polovico Borca. Da bi se igra zares razživela, je sicer preprečeval tudi strog kriterij glavnega delilca pravice, Romuna Raduja Petrescuja, ki je le redko izpustil priložnost, da pihne v piščalko. Nenevaren strel Agustina Doffa na sredini prvega polčasa je tako ostal edini, ki je v prvih 45 minutah igre zletel v okvir enih ali drugih vrat.
Izključitev za poživitev
Je že res, da so varovanci Victorja Sancheza pokazali precej več želje po spremembi rezultata in da bi morala ničla na semaforju po tej logiki bolj odgovarjati domačinom, a je imel strateg Olimpije med odmorom bržčas precej manj iztočnic za pridigo. Borac je ob nemoči proti vodilni ekipi slovenskega državnega prvenstva izgubljal potrpljenje, izgubljali so ga tudi navijači in zdelo se je nemogoče, da Olimpija te prevlade v štirih tovrstnih četrtinah, če dodamo še povratni obračun v Stožicah, te prevlade ne bi kronala z napredovanjem v osmino finala konferenčne lige. Pa se lahko stvari v nogometu v trenutku drastično spremenijo. Obrnejo na glavo.
Raul Florucz sinoči ni bil pravi, to je bilo jasno od prve minute. In ko ni pravi, je sicer sijajni napadalec Olimpije bolj vzkipljiv kot običajno. Na takšen način si je Avstrijec romunskih korenin v prvem polčasu po nepotrebnem prislužil rumeni karton, a tudi če si ga ne bi, bi v 53. minuti videl rdeče. Njegov rojak je tokrat potreboval pomoč sobe za VAR, a epilog je bil enak; zapiskal je še enkrat in prvemu strelcu zmajev pokazal predčasno pot pod prho.
Če nič drugega, se je igra končno razživela. V 64. minuti so domačini sploh prvič resneje pogledali proti vratom Matevža Vidovška in nekdanji zmaj Stefan Savić je iz koroškega vratarja takoj izvlekel sijajno obrambo. Ob pogumnejšemu Borcu se je na drugi strani ponujalo dovolj prostora za ljubljanske protinapade. Tamm je imel na nogi popoln šok za Banjalučane, ko je bil ob globinski podaji hitrejši od nasprotnih branilcev, uspel je zaključiti, a ne dovolj dobro, da bi žogo spravil mimo Manojlovića.
Morda nas je ob spremljanju zgodovinskega večera za slovenski nogomet nekoliko zaneslo, morda pretiravamo, a zdelo se je neizbežno, da bo hitra piščalka Raduja Petrescuja dočakala tudi situacijo za najstrožjo kazen. V izdihljaj obračuna je z bele točke po spotikanju Celhake sprožil Despotović, a je sijajni Vidovšek njegov strel ubranil, vratar Olimpije pa je bil brez moči nekaj minut kasneje, ko je enega od nevarnih predložkov razigranega rezervista Davida Vukovića na drugi vratnici v gol pospravil nekdanji nogometaš Maribora Sandi Ogrinec. Še drugič v tem večeru – rojak ni ostal dolžan rojaku.
