Olimpija - Larne
1:0 (0:0)
Ljubljana – Stadion Stožice. 5500 gledalcev. Glavni sodnik: Sander van der Eijk (Nizozemska) 6.
Strelec: 1:0 Durdov (67).
OLIMPIJA: Vidovšek 6, Pedreno 6 (od 46. Pinto 5,5), Ratnik 7, Muhamedbegović 6, Jorge Silva 6 (od 88. Lasickas -), Agba 6, Doffo 7, Sualehe 7, Thalisson 5,5 (od 46. Marin 6,5), Brest 6 (od 65. Durdov 7,5), Florucz 6,5 (od 90. Kojić -). Trener: Victor Sanchez 7.
LARNE: Ferguson 7, Graham 5, Bolger 6, Want 6, Donnelly 5,5, Thomson 5,5 (od 88. Magee -), Randall 5,5 (od 69. Todd), Gallagher 6, Sloan 5,5 (od 69. McKendry 6), O'Neill 6 (od 69. Lusty 6), McEneff 6 (od 59. Cosgrove 5,5). Trener: Gary Haveron 6,5.
Rumeni kartoni: Jorge Silva (35); Graham (35), Ferguson (57)
Rdeči karton: Graham (81, drugi rumeni)
Igralec tekme: Ivan Durdov (Olimpija).
Tudi Victor Sanchez je pred tekmo govoril o zaključni žogici. Zavedal se je, kaj prinaša morebitna tretja zmaga Olimpije v letošnji konferenčni ligi, in s teniško prispodobo zadel v polno. Četudi bi se kocke sestavile tako, da matematične potrditve dva kroga pred koncem še ne bi bilo, je v praksi jasno, da devet osvojenih točk zadostuje za evropsko pomlad. Za vsaj dva evropska obračuna v naslednjem koledarskem letu.
Španec se je prav tako brez dvoma zavedal, da v seriji treh zaključnih žogic prva prinaša najmanj pritiska. Da se sicer absolutno ne gre zanašati na drugi dve, a da bi bilo iz številnih vidikov najlažje izkoristiti že prvo. Tudi zato, ker je ob servisu na nasprotni polovici nanjo čakal (z naskokom) najmanj nevaren nasprotnik. Z vsem spoštovanjem do severnoirskih prvakov. »Razumem, kaj želite povedati, a se ne ukvarjamo s tem, kaj piše na papirju. Ne operiramo z verjetnostmi in napovedmi, to ne bi spadalo v naše profesionalno okolje. To prepuščamo neki drugi industriji. Spoštujemo našega nasprotnika, pričakujemo ga v njegovi najboljši podobi in narediti moramo vse, da se v najboljši podobi predstavimo tudi mi,« se ob našem namigu na 'najlažjo' v družbi treh zaključnih žogic ni dal zmesti nekdanji nogometaš madridskega Reala.
Pričakovano mučenje
V uvodnih minutah se je zdelo, da se je Sanchezova četa napovedi držala tudi tokrat. Da je na igrišče – kljub vsem ukrepom vzdrževalcev je bilo to seveda v vse prej kot zavidljivem stanju – prišla v želeni podobi. To bi skoraj zadostovalo tudi za zgodnje vodstvo, ko je na začetku 4. minute z natančnim predložkom Raula Florucza našel Marko Brest, a je bil sprejem prvega napadalnega aduta zmajev preslab in obramba Larna se je rešila prve nevarnosti. Pred vrati gostov se je znova zaiskrilo že dobrih pet minut kasneje, ko je bil po predložku Jorga Silve najvišji v skoku Ahmet Muhamedbegović, čuvaj severnoirske mreže je žogo pospremil le s pogledom, a je na njegovo srečo zdrsnila čez prečko.
Otočani so dali hitro vedeti, da je njihov primarni cilj v slovenski prestolnici – ne izgubiti. Skozi celoten prvi polčas je bila žoga v posesti zeleno-belih približno 80 odstotkov igralnega časa, Larne si je prizadeval, da bi bilo dejanskega igranja v tem času čim manj in ni resneje pogledal proti vratom Matevža Vidovška. Na drugi strani je bilo očitno, da je strateg Olimpije dobro vedel, kaj govori, ko je trdil, da se na tej zelenici pravega napadalnega nogometa ne da igrati in da je ključna prilagoditev. Ko zmajem nasprotnik ni ponudil ničesar drugega kot napad in potrpežljivo iskanje lukenj v strnjenih vrstah, je bilo mučenje neizbežno. Travnata površina je bila ključni zaveznik Severnih Ircev, na njenem prav bizarno neravnem delu je imel z njo ogromno težav sicer tehnično odlično podkovani Silva.
Zlata tretja rezerva
Na naslednjo pravo priložnost je bilo tako treba čakati do 39. minute, ko se je s pravo globinsko podajo nekaj prostora vendarle odprlo Floruczu, a se je z obrambo izkazal Rohan Ferguson. Za kaj več je bila igra Olimpije prepočasna, preveč predvidljiva, morda tudi premalo pogumna. Želene spremembe nista prinesli niti menjavi ob polčasu, s katerima se je Olimpija vrnila v bolj konvencionalno postavitev z dvema osrednjima branilcema. Rezervista Antonio Marin in Diogo Pinto nista imela svojega dne. Je pa zato svoj dan dočakal tretji rezervist Victorja Sancheza.
Bila je to tekma, ki je klicala po visokorasli figuri Ivana Durdova. In ko je pred vrata gostov priletel prvi uporaben predložek, je v zadnjem času pogosto kritizirani Hrvat rutinirano storil, česar njegovi soigralci niso zmogli. Žoga je v neubranljivem loku letela v mrežo. Z ljubljanskih pleč se je odkotalila skala in sredi novembrskega mraza je močno, močno zadišalo po evropski pomladi.
