Pogosto pravimo, da se napadalci 'hranijo' z goli. Ko so na 'meniju' štirje, je to seveda nekaj posebnega. Takšen dosežek je prejšnji konec tedna ob zmagi Kopra nad Domžalami uspel Deniju Juriću. Razveselil se ga je prvič v dozdajšnji karieri. "Moja naloga je doseganje golov. Zelo sem zadovoljen, srečen. Že ko se trikrat vpišeš med strelce, je to velika stvar, ko ti uspe štirikrat, še toliko bolj. Občutek je izjemen. Verjamem, da mi bo to veliko pomenilo tudi za naslednje tekme, da mi bo okrepilo samozavest," se je odzval 27-letni napadalec kanarčkov, ki je v dozdajšnjem delu prvenstva dosegel šest golov. Vse na zadnjih treh preizkušnjah. Očitno je ujel pravo formo. "Upam, da bom uspešen tudi v nadaljevanju sezone. Morda še bolj. Samo da bo zdravje. Več kot leto dni nisem redno igral. Potreboval sem nekaj časa, da sem spet prišel do želene telesne pripravljenosti, da sem ujel ritem in vnovič dobil več zaupanja v lastne sposobnosti. Ko vse to imaš, si popolnoma drugačen igralec."
Verjamem, da je to mogoče
In bržčas lahko razmišljaš tudi o boju za naslov najboljšega strelca lige. "Verjamem vase in verjamem, da je to mogoče. Seveda ob pomoči celotne ekipe. Brez tega nikakor ne gre, brez podpore soigralcev ne moreš biti učinkovit. Vem, česa sem sposoben, to je eden od ciljev," pravi Deni Jurić. Začel je svojo drugo zgodbo na Bonifiki. V pretekli sezoni je imel status posojenega igralca zagrebškega Dinama, s katerim je vmes prekinil pogodbo. "Iskreno smo se pogovorili in zavedal sem se spoznanja, da se ne morem nadejati večji minutaži. Zato smo se razšli. Moja želja, da se dokažem, je bila neizmerna. Čast vsem klubom v regiji, ampak Dinamo je po kakovosti in organizaciji daleč pred vsemi. To je posebna raven, druga razsežnost. V primerjavi z vsem, kar sem izkusil do zdaj, je to svet zase. Star sem bil 10 let, ko smo se z družino iz Avstralije preselili na Hrvaško, zaigrati za Dinamu je bila ogromna želja. Veliko članov moje družine že od nekdaj navija zanj, to ljubezen so prenesli tudi name. To je moj klub in brez težav priznam, da me je odhod kar malce zlomil. Bilo je težko, ampak tudi to je nogomet, življenje gre naprej. Obenem sem zelo dobro vedel, da po preglavicah s poškodbo potrebujem kontinuiteto igranja. V Kopru so mi rekli, da bom dobil priložnost, to je bilo zame najpomembnejše. Prepričalo me je, da sem se vrnil in za zdaj je vse skupaj na srečo videti dokaj dobro."
Da, on je boljši od mene
V Slovensko Istro se ni vrnil sam, pridružil se mu je starejši brat Tomi. "Lepo je. Ko se je ponudila ta možnost, nama je bila ideja všeč. Nisva veliko razmišljala. Pomagava drug drugemu, si svetujeva. Na ta način se je lažje izvleči iz težjih trenutkov, odlično se razumeva. Katerikoli igra, katerikoli doseže zadetek, nama je vseeno. Ko zabije on, je kot bi zabil jaz in ko zabijem jaz, je kot bi zabil on. Obema veliko pomeni. Upava, da bova kmalu lahko skupaj tudi zaigrala. Žal je imel tudi on v preteklosti precej težav s poškodbami, ampak zdaj je znova pripravljen in vse boljši. Prvič sva v istem klubu, prvič se nama ponuja priložnost, da bova drug ob drugem na igrišču. Res močno upava, da se bo to zgodilo. Verjameva. To so sanje od otroških let in nadvse rada bi jih uresničila," pravi mlajši izmed bratov Jurić.
Ko si je znova nadel opravo kanarčkov, je bilo okrog Bonifike slišati, da je z njim prišel še boljši Jurić, česar smo se na naših straneh spomnili tudi po 'torpediranju' rumene družine. "Tudi jaz sem ljudem v klubu dejal: 'Če boste zadovoljni z menoj, sem prepričan, da boste z njim še bolj.' V dozdajšnji karieri je igral za kar velike klube, ima lepo število nastopov za avstralsko reprezentanco (41 tekem, 8 golov op. p.), s katero je igral na svetovnem prvenstvu, bil je mož odločitve v finalu azijske lige prvakov, osvajal je lovorike ... Bil je na velikih odrih, za vse to je potrebna kakovost. Spet bom ponovil, da je boljši igralec od mene, da o dragocenih izkušnjah niti ne govorim. In še enkrat bom poudaril, da verjamem, da bova zaigrala skupaj ter dosegla čim več golov."
Tri vabila za avstralsko izbrano vrsto