Da Goran Galešić pri svojih enaintridesetih zagotovo še ni rekel zadnje v svetu nogometa, ni dvoma. Toda hkrati kot pribito drži tudi naslednje: zlato obdobje njegove kariere je vendarle že minilo. Zato se nemudoma poraja naslednji dvom: bi res lahko bil okrepitev za Olimpijo v pravem pomenu besede? No, včasih se zgodi, da proti vsem pričakovanjem v blatu najdeš čisto pravi dragulj. Olimpija je denimo tvegala že lani poleti. Ko je postalo jasno, da klubu ne bo uspelo iz Rusije vrniti Andresa Vombergarja, je trener Safet Hadžić sprejel odločitev, da bo vrzel v napadu zapolnil z Antejem Vukušićem.
Da je tvegal kot pravi hazarder, ni dvoma. Pred letom dni je bil Vukušić v očeh večine pač že prečrtan kot resen nogometaš. Drži, nekoč je obetal ogromno. Ko je igral za Hajduk, je bil eden najbolj vročih Hrvatov, toda po prestopu v Pescaro so sledila slaba leta, v katerih je zaradi takšnih in drugačnih razlogov padel povsem na dno. Ponudba Olimpije je zanj nato prišla kot darilo z neba. Kot darilo, ki ga je v popolnosti izkoristil. Kakopak bi izkušnja z Vukušićem Ljubljančane prepričala, da se izplača tvegati tudi v prihodnje. Da bi tvegali tudi z Galešićem, ni dvoma.
Drži, Galešić se je že dokazal na odru Prve lige Telekom Slovenije. Nekoč je veljal za enega najboljših nogometašev v naši ligi. V Kopru je pred slabim desetletjem igral tako dobro, da se je zanj ogrel celo Zlatko Zahović! Toda to je bilo nekoč. V preteklosti. Zdaj pa je, kar je. Zdaj pa je dejstvo naslednje: Galešić se je v sezoni 2019/20 s Koprom že res prebil med slovensko nogometno elito, a daleč od tega, da je blestel. Daleč od tega, da je bil neustavljiv, da je bil »MVP«. Torej najkoristnejši igralec Kopra. Prispeval je svoj delež, drži, vseeno pa ni blestel do te mere, da bi bilo zanimanje vodilnega kluba PLTS logična posledica.
