Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
rb
rb
21.12.2019 14:13:55
Deli članek:

ISKRENA IZPOVED pomembnega člena MURE: Priznam, bilo je hudo, a če bi se smilil samemu sebi …

Jurij Kodrun

Muraši so po koncu prvega dela prvenstva doživeli hud udarec.

Bilo je 22. septembra, ko so se soboški črno-beli v 10. prvenstvenem krogu veselili pomembnih točk. V Fazaneriji so ugnali Celje, ampak zmaga je imela tudi grenak priokus. Alen Kozar je namreč moral že sredi prvega polčasa zaradi poškodbe kolena predčasno z igrišča in nemudoma je postalo jasno, da se je zgodilo nekaj hudega. Da je Ante Šimundža za dalj časa ostal brez svojega nadvse pomembnega člena, za katerega nima prave zamenjave, po dodatnih pregledih so se zle slutnje uresničile; zaradi strgane sprednje križne vezi je bil potreben kirurški poseg, ki ga je v celjski bolnišnici opravil dr. Matjaž Sajovic. "Začel se je deveti teden po operaciji, pred časom sem se vrnil iz zdravilišča v Zrečah, kjer sem preživel dva tedna. Mislim, da je s kolenom vse tako, kot so predvidevali zdravniki. Tako kot mora biti. Najpomembnejše je spoznanje, da ni bolečine, ni otekline in da se mišice krepijo na pravšnji način. Za zdaj vse poteka po načrtih, kar je seveda razlog za zadovoljstvo," je aktualno stanje pojasnil Alen Kozar, ki se dobro zaveda krute stvarnosti, da je sezone zanj že konec. "Če bo vse potekalo v skladu z napovedmi, bi moral biti nared za začetek poletnih priprav. Da, utegnilo bi se razplesti tudi tako, da bi se morda lahko vrnil prej, ampak za tekmo ali dve si nepotrebnega tveganja ne bom privoščil. To ne bi imelo smisla. Namesto tega moram storiti vse, da bi bil na začetku treningov pripravljen na največje napore, da bi se lahko brez posebnih preglavic pridružil ekipi, vmes bo treba odpraviti tudi morebitne psihološke zavore."

Ob takšni poškodbi dnevi kakopak niso ravno razgibani. Najbrž bi lahko rekli, da so dolgočasni in na las podobni drug drugemu. "Ko sem bil v Termah Zreče, je bilo seveda drugače. In naporno, številne terapije so se izmenjavale tako rekoč ves dan, tudi doma se bo zdaj ritem le še stopnjeval. V fitnesu sem vsaj enkrat dnevno, vse bolj pogosto tudi dvakrat z najprej osnovnim namenom, da si povrnem sorazmernost mišic."

Jurij Kodrun
Takšna poškodba je za vsakega športnika gotovo hud šok, ki lahko traja tudi precej časa. "Mislim, da ni trajalo predolgo, morda dva, tri tedne, da sem se sprijaznil z nastalimi razmerami in vse misli ter energijo usmeril v okrevanje. Priznam, da je bilo na začetku kar hudo, toda kmalu sem spoznal, da s tem, če se bom smilil samemu sebi, ne bom dosegel ničesar. Saj se sprašuješ, zakaj se je to zgodilo ravno tebi, toda dejstvo je, da vsega skupaj ne moreš spremeniti. Prej se s tem sprijazniš, soočiš, boljše je. Moraš se prepričati, da gre življenje naprej in da v prvi vrsti moraš storiti vse, da bi se vrnil na igrišče. Po možnosti celo močnejši," je poudaril kapetan soboškega prvoligaša in dodal, da mu vloga gledalca ni pretirano pisana na kožo. "Ni prijetno, nikakor ne. Bržčas tudi zato, ker dogajanja na igrišču spremljam z drugačnimi očmi. Poskušam se vživeti v številne situacije in potem razmišljam o tem, kako bi se v določenem položaju odzval jaz. Vsekakor drži, da na tribuni izgubljam precej živcev. Težko je gledati, raje bi seveda pomagal ekipi, toda tako pač je in konec. S tem je treba živeti."