Bil je veliki up mariborskega in slovenskega nogometa, njegove sposobnosti pa so kmalu opazili tudi pri italijanskem velikanu Milanu. Še ne polnoleten se je iz Ljudskega vrta preselil v prestolnico Lombardije, kjer je igral v mladi ekipi 18-kratnih italijanskih prvakov, hkrati je treniral z zvezdniško zasedbo rossonerov. Z zlato generacijo, vendar debija v članskem moštvu naposled ni dočakal. Igral je še v Švici, Belgiji, na Nizozemskem, Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, njegov zadnji klub s profesionalno pogodbo pa je bil Aluminij. Dame in gospodje, Sandro Bloudek ...
Kaj danes počne Sandro Bloudek?
Sem trener v Nogometni šoli Maribor. Vodim selekcijo U-14, hkrati pomagam trenerjem v starejših starostnih kategorijah pri individualnem delu, če je to potrebno. Poleg tega še vedno tudi igram za Bistrico v 3. SNL – sever, po prvem delu prvenstva smo na tretjem mestu na lestvici. A mislim, da bo spomladanski del prvenstva zame tudi zadnji. Igranja bo dovolj, saj je telesno vedno težje.
Pri 32 letih to vendarle še ne bi smel biti prevelik problem.
Leta niso težava, toda ker je proces treninga na amaterski ravni, začne telo malce trpeti. Jasno je, da si želiš tekmo vedno odigrati čim bolje, a potem se pripeti, da hočeš več, kot si dejansko sposoben. Tudi obveznosti je vse več, težko jih je uskladiti. Ukvarjanje z otroki vzame veliko časa. Še zlasti v NŠ Maribor, kjer se dela resno. Ne moreš, ne smeš si privoščiti polovičarstva. In če sem iskren, je vse manj tudi motivacije za igranje.
V TRENERSKE VODE PO NAKLJUČJU
Kako ste zajadrali v trenerske vode? Je bila ta nova pot že od nekdaj skrbno načrtovana?
Ne, nikakor ne! Zgodilo se je po naključju, povsem spontano. Ko je bil v Mariboru Milan Junior Camp, je manjkal en trener in organizatorji so mi predlagali, da bi prevzel eno od selekcij. Nikoli si nisem mislil, da se bom ukvarjal s tem, nakar je oče postal strokovni vodja NŠ Maribor in pridružil sem se delu. Najprej sem leto in pol kot prostovoljec pomagal trenerjema Milanu Žurmanu in Muamerju Vugdaliću. Vse skupaj me je pritegnilo, začelo me je zanimati in tako se je nadaljevalo. Kar hitro sem se začel izobraževati in zdaj pridobivam PRO-licenco.
Kako z današnjega zornega kota gledate na svojo igralsko kariero?
Sem kar zadovoljen, čeprav se obenem zavedam, da bi lahko naredil še več. Ampak glede na to, od kod sem prihajal v tistem času in da se je Evropa za naše nogometaše šele odpirala, je bilo kar v redu. Da, glede na talent bi morda lahko iztržil več, kar bi se bržčas zgodilo tudi v primeru, če bi ljudje, s katerimi sem sodeloval, sprejeli nekatere boljše poslovne odločitve. Ampak nočem se pritoževati, bilo je v redu. Nimam slabih izkušenj, nisem imel hujših poškodb, nisem bil vpleten v nikakršno afero.
BIL JE ODHOD V NEZNANO
Vašo kariero je vsekakor zaznamoval odhod k italijanskemu velikanu Milanu, ki je zelo odmeval.
Hja, to so bili pionirski časi za odhode mladih igralcev v tujino. Še zlasti v Italijo. Bil je odhod v neznano, saj v tistem času informacij o tem, kako pri zahodnih sosedih delajo z mladimi, ni bilo ravno na pretek. Mogoče bi danes, ko vem, kakšen je status mladih igralcev v Italiji, izbral kakšno drugo državo, kjer dobivajo več priložnosti. Denimo Nizozemsko ali Belgijo.
Toda dejstvo je, da je Milanu težko reči ne ...
Da, to je res. Če bi se vrnili in bi mi izbrisali spomin, bi se ob isti ponudbi verjetno spet prej odločil za Milan kot mogoče za Anderlecht. To drži, tako pač je.
Ob odhodu iz Ljudskega vrta ste bili stari 17 let in pol.
Nisem bil tako rosno mlad, kot so nekateri fantje danes. Pridružil sem se mladi ekipi oziroma primaveri, bil sem že kar precej samostojen in nisem imel težav s privajanjem na novo okolje. Tudi jeziki mi gredo dobro, hitro sem se naučil italijanščine, poleg tega sem seveda imel srečo, da sem prišel v vzorno organiziran klub. Vse je bilo na najvišji ravni. Ko se danes pogovarjam z mladeniči, ki so hitro odšli v tujino, se mi zdi, da vse skupaj niti približno ni urejeno tako, kot je bilo v mojem primeru. Izobraževanje je bilo obvezno, končal sem srednjo šolo in v Italiji maturiral, 24 ur na dan smo bili pod nadzorom. Nisem imel nobenih težav, vse je bilo v najlepšem redu.
ZVEZDNIKI SO MI VELIKO POMAGALI
V primaveri ste bili dve leti in imeli vmes tudi stik s člansko ekipo, v kateri se je takrat trlo zvezdnikov.
Od prvega dne po prihodu sem treniral s člansko zasedbo, kar je bilo res zelo zanimivo. Tega nisem pričakoval, in sicer zato, ker nisem niti vedel, kakšen je načrt. Kot igralec nisem imel pravih informacij, kako naj bi vse skupaj potekalo, zame je bilo to precej zamegljeno, zatemnjeno. Ko sem prišel v Milan, sem tako prvi trening opravil s članskim moštvom in to je bilo zame nekaj, česar nikakor nisem pričakoval.
To je bila zlata generacija, v kateri se je trlo zvezdnikov. Kako je bilo golobrademu fantu iz Maribora trenirati v njihovi družbi?
Uf, res je bila izjemna ekipa, v kateri so bili Dida, Cafu, Nesta, Maldini, Stam, Kaladze, Jankulovski, Pirlo, Gattuso, Seedorf, Kaka, Ševčenko, Crespo, Inzaghi ... Seveda je bilo trenirati z njimi nekaj izjemnega, občutki se tudi danes ne spreminjajo, je pa res, da smo takrat imeli veliko manj informacij, kot jih imajo otroci o svojih idolih danes. Videl si eno ali dve tekmi na teden, vsi smo vedeli, da so sijajni igralci, to pa je bilo bolj ali manj vse. Ne vem, čemu bi to pripisal, toda nisem imel posebne treme in hitro sem se vključil v ekipo. Vsi po vrsti so bili izjemni, vse sem občudoval, ampak prav tako so vsi sijajni karakterji, ki radi pomagajo. In so mi pomagali ter mi tako olajšali privajanje.
Kdo vam je najbolj pomagal, kdo je bil najbolj očetovski?
V največji meri Dario Šimić. Bržčas tudi zaradi bližine, saj prihajava s skupnega področja. On me je najbolj pazil, zame je zelo skrbel tudi hrvaški fizioterapevt Tomislav Vrbnjak. Zelo dober odnos sva imela s Kakajem, saj sva bila z njegovim mlajšim bratom sostanovalca in soigralca v primaveri. Sicer pa se pretirano veliko vendarle nismo srečevali oziroma v glavnem le, ko so prihajali na treninge v vadbeni center.
NI BILO SAMOUMEVNO, DA BOM NOGOMETAŠ
Debija v članski ekipi naposled niste dočakali. Štirikrat ste bili na klopi, enkrat pa ste stali tudi ob robu igrišča pripravljeni na vstop v igro. Bilo je leta 2005 na zadnji tekmi Milana pred finalom lige prvakov, dvoboj s Palermo na San Siru se je razpletel z izidom 3:3.
Pred tekmo je bilo dogovorjeno, da bom dobil priložnost, v mladi ekipi sem imel za seboj dobro sezono. Začel sem se ogrevati za vstop v igro, rezultat je bil 3:1, nakar je gostom v nekaj minutah uspelo izenačiti in trener Carlo Ancelotti v končnici z mladim igralcem ni želel tvegati, zato me je poklical nazaj na klop.
Mogoče bi se vaša kariera razpletla drugače, če bi takrat zaigrali za rossonere. Kaj menite vi? V kolikšni meri obžalujete ta trenutek?
Najbrž bi se res razpletla drugače. V nogometu je marsikaj odvisno zgolj od nekega trenutka, od sekunde, metra ... V pravem času moraš biti na pravem mestu, meni pa očitno ni bilo usojeno.
Nimam občutka, da ste zaradi tega ravno pretirano zagrenjeni.
Ker nisem. Res nisem zagrenjen in ničesar ne obžalujem. Gotovo tudi zato, ker nikoli nisem razmišljal o tem, da v nogometu moram uspeti; tovrstnega pritiska nisem občutil niti za trenutek. Vem, da mi najbrž ne verjamete, ampak zagotavljam vam, da je tako. V šoli sem bil odličen, obiskoval sem gimnazijo, tako da do prve pogodbe z Mariborom, ki sem jo dobil pod vodstvom Matjaža Keka, ki me je že zelo mladega začel priključevati treningom prve ekipe, nisem razmišljal o profesionalni karieri. Nogomet me je zabaval, toda v mojih načrtih je bil študij. Čeprav sem iz nogometne družine, ni bilo samoumevno, da se bom ukvarjal z nogometom. Ne vem, če me je oče v mladinskih selekcijah trikrat gledal v živo. Mogoče se sliši malce čudno, a res nisem bil pod pritiskom, da se moram ukvarjati s tem športom. Imel sem veliko več izhodov kot le nogomet. Mogoče mi je bilo zaradi tega lažje ali pa mi je uspevalo nekoliko več kot nekaterim mladim fantom danes, ki so obremenjeni s tem, da jim mora uspeti. Pomembno pa je, da zares ničesar ne obžalujem; nogomet mi je kljub vsemu dal veliko. Spoznal sem druge kulture, veliko dobrih ljudi, tudi nekatere manj dobre, pridobil veliko izkušenj, govorim šest jezikov. Nekaj sem iz tega torej odnesel in mislim, da sem na koncu v plusu, kakorkoli obrnemo. Lahko bi vse življenje ostal v Mariboru, tako pa sem do svojega 30. leta živel že v šestih državah.
Kakšni so vaši trenerski načrti?
Uf, tega pa res ne vem, o tem je prezgodaj govoriti. Bomo videli, kam me bo odneslo. Seveda se iz dneva v dan trudim po najboljših močeh, ampak natančno določenih ciljev si nočem zastavljati. Tudi v trenerskem poslu je tako, da moraš biti v pravem trenutku na pravem mestu, nakar kakopak pridejo do izraza tvoja kakovost in sposobnosti. Na začetku poti imam to srečo, da živim v Mariboru, kjer je najmočnejši in najbolje organiziran klub v državi. In tudi nogometna šola je najboljša, zato imam seveda prednost v primerjavi s kom, ki živi nekje drugje.
VERJELI ALI NE, NA DERBIJU MILAN - INTER ŠE NISEM BIL
Kdaj ste bili nazadnje na San Siru?
Pred dvema letoma, ko ni bilo tekme. Z ženo sva obiskala stadion, da sem ji pokazal, kje sem igral, kje sem treniral. Že dolgo ji obljubljam, da bova obiskala tudi kakšno veliko tekmo, vendar Milan v tej sezoni žal ni ravno uspešen. A seveda se bova v bližnji prihodnosti odpravila na kakšno veliko tekmo, ki mika tudi mene. Verjeli ali ne, derbija Milan – Inter še nikoli nisem videl v živo, prav tako ne obračuna Milan – Juventus. V tistih terminih smo vedno imeli tekmo s primavero ali pa sem imel obveznosti v klubih, kjer sem bil na posodi. Preprosto mi ni zneslo, zato se bom na derbi nedvomno odpravil. Mislim, da že na naslednjega sredi marca.
V družini Bloudek zdaj raste nov veliki up. V mariborski selekciji U-15 blesti sin vašega brata Ingmarja – nečak Adriano, ki je izjemno učinkovit. Kaj mu napovedujete?
Do zdaj je kazal zelo dobre stvari, ampak napovedi so vedno nehvaležne. Drži, da ima smisel za nogomet, premore kakovost, a bomo videli, kako se bo razvijal. Tako kot je veljalo zame, tudi on v družini ni pod nikakršnim pritiskom, je pa tako ambiciozen, da si ga ustvarja sam.
