V prvih letih po osamosvojitvi so v slovenskem prvenstvu kot tujci prednjačili nogometaši s področja nekdanje Jugoslavije, toda zdaj še zdaleč ni več tako. V PLTS igrajo in Evropejci, in Američani, in Azijci, in Afričani, pozimi pa smo dočakali tudi prihod prvega Avstralca. Jason Davidson nosi dres Olimpije, sanja o dvojni lovoriki in upa na nastop na svetovnem prvenstvu v Rusiji.
Življenjska zgodba Jasona Davidsona je še kako zanimiva in neverjetno razgibana. Njegov oče Alan je legenda avstralskega nogometa, njegova babica je Japonka, mati hčerka grških emigrantov. V mladih letih se je kar tri leta kalil na Japonskem, nato postal najmlajši debitant v drugi avstralski ligi, med popotovanjem po svetu pa igral še na Portugalskem, Nizozemskem, v Angliji in na Hrvaškem. Njegova žena je Hrvatica iz Slavonskega Broda (»Ko se jezi name, preklinja v hrvaškem jeziku.«), na začetku letošnjega leta je Reko zamenjal za Ljubljano. A kljub temu, da je bil res že marsikje in da je marsikaj tudi doživel (ko je na Japonskem na uvodni trening zamudil minuto, si je moral za kazen obriti glavo, ko se je enkrat trenerju priklonil premalo nizko, ga je slednji celo oklofutal), zdaj pravi, da je Slovenija zanj edinstvena izkušnja. »Res sem bil že marsikje, toda v Ljubljani sem bil zares šokiran, ko sem zagledal trgovino – Harvey Norman! Zunaj Avstralije je nisem videl še nikjer. To me je res presenetilo,« je pojasnil v smehu, nato pa v resnejšem tonu dodal, da ga je v deželici na sončni strani Alp presenetilo tudi nekaj, kar je povezano z nogometom: »Preden sem prišel, si resnično nisem mislil, da je slovenska liga tako zahtevna. Igral sem v številnih ligah, bil sem v Angliji, na Portugalskem, na Nizozemskem in povsod se je igralo precej bolj odprto. Nekako v slogu gor-dol, iz obrambe v napad. Tukaj pa je nogomet neverjetno taktičen. Derbiji z Mariborom in Domžalami so sicer precej odprti in zanimivi, na tekmah z ostalimi klubi pa si pred obrambnim zidom, ki ga je res težko prebiti. Še nikjer nisem doživel, da bi se nasprotnik branil s toliko nogometaši, včasih se kdo celo z vsemi enajstimi! Ne, slovenska liga res ni lahka. Sprva sem mislil, da bomo z Olimpijo zlahka premagovali tiste manjše klube, da bomo igrali dobro in dosegali visoke rezultate. Toda dejansko je težko, ovire so zelo visoke, a rezultati vseeno pričajo, da dobro opravljamo svoje delo. Ne po zaslugi sreče, po zaslugi trdega dela na treningih.«
Na Reki se je zgodilo marsikaj
Po prestopu iz Rijeke v Olimpijo je 26-letni nogometaš potreboval nekaj časa, da je končno dočakal priložnost, ko jo je, jo je na zanj nevsakdanjem položaju. »V svoji karieri sem igral pravzaprav povsod v obrambi. Na obeh bočnih položajih, tudi v sredini. Toda kot levi krilni napadalec nisem še nikdar. Mogoče, ko sem bil mlad, v profesionalni karieri pa nikdar. No, pa saj je dokaj podobno, le precej višje si. Ko me je trener prosil, ali bi lahko naredil to zanj in za ekipo, nisem okleval. Dobil sem navodila, kako moral igrati, in mislim, da sem se kar dobro vključil,« je dejal Davidson in v isti sapi dodal: »Niti mi ni pomembno, kje igram, da le lahko pomagam. Trudim se, da bi kar najbolje koristil ekipi. Ta je najpomembnejša. Vsi skupaj stremimo za dvojno lovoriko, jaz pa bom naredil vse, da bomo cilj tudi dosegli.« Da ga Igor Bišćan ni nemudoma poslal v ogenj, je krivo tudi to, da je Davidson na Reki preživljal težko obdobje. Matjaž Kek ga je, verjeli ali ne, v igro poslal le enkrat! Pa še to na pokalni tekmi. »Kaj je šlo narobe? Ah, veliko stvari se je zgodilo na Reki. Toda to je preteklost, o kateri nočem govoriti. Na splošno o preteklosti nerad veliko govorim, osredotočen sem le na prihodnost,« z nikomer ni želel obračunavati Avstralec, ki ga je na Hrvaškem vodil Slovenec, v Sloveniji pa Hrvat. Vprašanju o tem, kdo je boljši, se preprosto nismo mogli izogniti: »Hahaha. No, rekel bom takole: v tem trenutku je moj trener Igor Bišćan. Svoje delo pa opravlja fantastično. Neverjetno je, kako je ekipa rasla in še raste med sezono pod njegovim vodstvom. Ne glede na rang tekmovanja to ni lahko doseči. Ko sem prišel, smo bili tri točke za Mariborom, zdaj smo prvi. To pove veliko, to je dokaz, da odlično delamo. Treningi so fantastični. Igral sem tudi v Angliji in zdaj vidim, da se je Igor Bišćan tam naučil res veliko. Ideje, miselnost. Za nogometaša je najlepše, ko pride v tako pozitivno okolje. To je res enkraten občutek. Ker igramo dobro, smo tudi samozavestni, in ko je tako, je vse še lažje. No, vseeno moramo ostati ponižni in ostati v tem slogu. Lovimo dvojno krono. Verjamem, da nam bo uspelo.«
Ni vedel, da ima legenda slovenske korenine
Morebitna novica o dvojni kroni Avstralca v Sloveniji bi lahko prišla tudi do »dežele tam spodaj«. Davidson drži pesti, da bo tako. Tudi v luči prihajajočega svetovnega prvenstva. »Moj cilj je, da bi bil poleti v Rusiji. A ne kot turist,« je poudaril in dodal: »Bil sem na zadnjem svetovnem prvenstvu, toda na žalost potem na Reki ni bilo v redu, zato tudi nisem verjel, da se lahko vrnem v reprezentanco. Zdaj k sreči spet igram, in če bom še naprej … V nogometu je vse mogoče. Dovolj je lahko že, da te vidi le ena oseba. V reprezentanci me poznajo, vedo, kdo sem. In če se mi bo ponudila priložnost, bom pripravljen.« Pa Olimpija? Bo to poleti zaključena zgodba? Vendarle je v Ljubljano le posojen. »Bomo videli. Ne vem, kaj se bo zgodilo. Zdaj imam v mislih le dvojno krono. Poleti bo več kot dovolj časa, da se bomo usedli za mizo in pogovorili,« je ostal skrivnosten sicer zelo simpatičen in izjemno zgovoren nogometaš, ki smo ga za konec pogovora presenetili s podatkom, da zdaj igra v državi, iz katere izvirajo korenine ene največjih avstralskih nogometnih legend. »Kaj res? Tony Vidmar je Slovenec? Zanimivo, tega res nisem vedel!« se je ob omembi 76-kratnega upokojenega avstralskega reprezentanta začudil Davidson in dodal: »Tony je res avstralska legenda, odlično ga poznam. Ko sem bil v reprezentanci, je bil del strokovnega štaba. Je vrhunski in zelo prijazen človek. Res nisem vedel, da je Slovenec. Moram vprašati soigralca Nejca, ali sta v sorodu (smeh).«