Šlo je za našega novinarja, šlo je za njegovega očeta, za njegovo družinsko tragedijo in vsaka objava je bila med drugim tudi v službi dodatnega odpiranja ran, v katere je tako barbarsko zarezal Zlatko Zahović. Toda vse te objave so bile nujne. Če kdaj in če pri čem, nam verjemite pri trditvi, da bi veliko rajši videli, da se vse skupaj ne bi nikoli zgodilo, kot da bi sestavili kateregakoli od – priznamo – branih in klikanih zapisov. Naj si bomo na jasnem, z roko na srcu tega ne trdimo za kakšen drug škandal, za kakšno drugo afero. Za to pa vsekakor! Celo najrajši na svetu bi se ta teden ukvarjali z najbolj navadnimi zadevami in se za kakšnega bralca več trudili na drugačne – kakršnekoli pač – načine, a bilo je celo več kot nujno.
Morali smo povedati vse to, morali smo poudarjati, morali smo opozoriti na ves gnus, da ga po kakem naključju ne bi uspelo komu zapakirati v sprejemljiv izpad, v značilno nogometno retoriko ali celo v tako zelo priljubljeni »nič takega«. Šli smo do konca, povedali smo vse, kar nam je ležalo bodisi na novinarski bodisi na človeški duši. In ko smo prišli do konca, ni manjkalo opozoril, da nam zadeva prinaša donosno medijsko slavo na plečih stiske lastnega novinarja in celo – brez zamere – prek trupel njegovih najbližjih. Teh opozoril nismo spregledali in, priznamo, na te stvari je mogoče pogledati tudi tako. Nimamo težave s tem priznanjem.
Zato: ko smo torej sedeli pred odločitvijo, ali še naprej pisati o Zahoviću, njegovih nedopustnostih in odzivih nanje, se za drugi krog nismo odločili. Čeprav imamo material, čeprav imamo ideje, bi z njimi šli onkraj meja nujnega. To ozemlje je v vaši domeni, to ozemlje je v vaših rokah, pri čemer nagovarjam tako druge medije kot javnost. Vi boste s svojo vestjo že vedeli, kako daleč iti, do kdaj pritiskati in kje se ustaviti. Mi pa smo se že ustavili. Ker se želimo ustaviti. Ker gre navsezadnje tudi za primer, v katerem so stvari tako zelo jasne, da ne morejo biti bolj. Kdor do zdaj v vsem skupaj ni videl ogabnega dejanja, ki bi ga v kateremkoli civiliziranem okolju nepreklicno in nepovratno obsodili z usodnimi poklicnimi posledicami za glavnega akterja, ga verjetno ne bo videl nikoli. Čeprav bi tak človek gotovo prišel prebrat še kaj na to temo, tega nočemo in tudi – bodite prepričani – ne potrebujemo. Enako pa velja za tisto izrazito razumno in človeško večino, ki tako ali tako zelo dobro ve, kaj se je zgodilo in kakšne bi bile v kulturnem okolju približno pravne, človeške in varne države edine sprejemljive posledice.
Zaradi tega o tem Zahovićevem izpadu … PIKA. KONEC.
