Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Robert Balantič
Robert Balantič
06.03.2015 14:20:51
Deli članek:

Kilometri in nogometni kilometri

Ekipa24

Ljubljana je od Maribora oddaljena 130 kilometrov. Če upoštevamo omejitve hitrosti nekaj več kot uro vožnje. Blizu torej, toda če razdaljo "preračunamo" v nogometne kilometre, se kar naenkrat poveča. Zeloooo poveča.

To je navsezadnje razkril tudi sredin večni derbi v Stožicah. V precej večji meri, kot bi morda lahko sklepali po končnem izidu, čeprav je dejstvo, da je razlika med večnima tekmecema na igrišču bržčas še najmanjša. Ob njem je neprimerno večja, vijoličasti so pri klubskem ustroju in vsem, kar spada zraven, daleč spredaj. Drug svet.

"Sicer težko govorim, kako je v drugih klubih, ne nazadnje sem bil kot profesionalec le pri Interblocku in Mariboru. Ampak brez kančka dvoma je Maribor najboljši približek tujini. Kaj približek – je na pravzaprav isti ravni. Ko si v Mariboru, si deželen najboljše mogoče priprave na to, kar te potem čaka drugod. Ko greš iz Maribora na tuje, se moraš ukvarjati le z novim jezikom in drugačnimi ljudmi. Vse ostalo oziroma vse, kar je povezano z nogometom, pa po zaslugi Maribora že obvladaš," je med pogovorom z našim novinarjem na Dunaju ob koncu tedna med drugim povedal Robert Berić

"Glede prehrane in še česa nadzor pri Standardu ni tako strog, kot je bil pri Mariboru," pa nam je ob obisku v Liegeju razkril Martin Milec. 

V preteklih dneh smo se mudili tudi v Braunschweigu. Pri Niku Omladiču"Hitro sem se privadil na boljše, celo izrazito boljše okolje. Moram pa se še privaditi na treninge, ki so enako intenzivni kot tekme. Tega prej nisem bil vajen, tu se fantje borijo za vsako žogo, kajti posledično se borijo za vsako odigrano minuto," nam je zaupal svetlolasi vezist, prav tako vemo, da je tudi Boban Jović po selitvi v Krakov pozitivno šokiran nad vsem, s čimer se je soočil v novem okolju. 

Prva sta nekdanja igralca Maribora, druga Olimpije, in kot na dlani je, da je mogoče iz njihovih razmišljanj izluščiti marsikaj. Vse skupaj je dovolj zgovorno, da tudi nepoučeni dobijo pravšnje mnenje o tem, kakšna je razlika v klubskih ustrojih večnih tekmecev. In dejstvo je, da je velika. Zares velika, temu primerni so rezultati v novejši zgodovini. 

Drago Wernig - TAKA

Mariborski prvoligaš deluje na evropski ravni, ljubljanski se s tem ne more pohvaliti. Vsaj za zdaj, še bolj skrb vzbujajoče za zeleno-bele pa je, da na tem področju že lep čas ni pričakovanega oziroma potrebnega koraka naprej. Zmaji bolj kot ne capljajo na mestu. Nedvomno drži, da imajo za to tudi olajševalne okoliščine. Težko je, ker nimajo svojih klubskih prostorov, svojega stadiona. 

Še več, nimajo niti stalnega igrišča za treninge. Preprosto nimajo doma, toda to vendarle ne bi smelo biti opravičilo. Ko se pogovarjaš z nogometaši Olimpije, se je pogosto težko znebiti občutka, da so preveč prepuščeni sami sebi. Da opravijo trening ali dva na dan in je to to, nakar pravega nadzora nad tem, kaj počnejo v preostalih urah dneva, ni več. Pa niti po naključju ne mislimo na nešportno življenje, problem je denimo tudi nenadzirana vadba z individualnimi trenerji in še bi lahko naštevali, pomemben dejavnik je vsekakor prehrana. 

Razmere so takšne, da igralci Olimpije hočeš nočeš pogrešajo občutek, da so del, če hočete, velikega kluba, ki ima v slovenskem nogometu pomembno vlogo. Posledično je kakopak lahko vprašljiva pripadnost igralcev do delodajalca, kar gotovo utegne vplivati na kakovost izvedbe na igrišču. 

V Ljudskem vrtu je zgodba drugačna. In nikakor ne le zaradi denarja, ampak tudi ali morda predvsem zaradi načina razmišljanja in dojemanja nogometa. Ter energije, ki jo zaposleni vlagajo v svoje delo z namenom, da bi vijoličasta družina živela in delovala na želeni ravni, kar velja tudi za ustvarjanje zunanje podobe. Toda ostanimo pri igralcih, ki jim pod Kalvarijo namenjajo največjo mogočo pozornost in iz dneva v dan skrbijo, da jim ne manjka tako rekoč niti ptičjega mleka.

Na ta način jim kajpak dajejo občutek pomembnosti, a po drugi strani od njih zahtevajo, da v vsakem trenutku dajejo vse od sebe. Zares se veliko ukvarjajo z njimi, hkrati jim odpirajo nove poglede na marsikatero zadevo in opozarjajo na malenkosti, ki se komu morda zdijo nepomembne. Učijo jih profesionalizma, vplivajo na njihovo miselnost. Skratka, pripravljajo jih na to, da bi bili lažje kos izzivom, ki jih v štajerski prestolnici nikoli ne zmanjka. Osvojene lovorike in vsi dosežki v nekaj zadnjih letih dokazujejo, da jim odlično uspeva.