Najprej so Ante Šimundža in njegovi varovanci zaigrali v šestnajstini finala lige Europa, nato so osvojili dvanajsto prvenstveno lovoriko in se za posladek uvrstili še v skupinski del lige prvakov. Z Zlatkom Zahovičem smo se »sprehodili« med obračuni z evropskimi velikani, spregovoril je tudi o prihajajočem prestopnem roku, o očitkih Srečka Katanca, da poskuša vplivati na izbrano vrsto, o odnosih z vodstvom NZS, o odnosu do svojega sina med službenim časom, o jesenskih dosežkih na domačem prizorišču in še marsičem zanimivem.
Kljub ligi prvakov, ki je seveda zaznamovala jesen, začniva na domačem prizorišču. Maribor drugič v zadnjih sedmih letih nadaljevanja prvenstva ne čaka na vrhu lestvice.
Imamo le tri točke manj kot lani, prav tako tekmo manj, znova z Olimpijo. A dve stvari vendarle delata razliko. Prva je ta, da smo imeli nenormalno dobrega tekmeca v rezultatih. Domžale so v prvih desetih krogih osvojile 30 točk brez prejetega gola, kar je fenomenalen dosežek, drugo dejstvo je, da smo s kluboma, ki krojita vrh, Domžalami in Celjem, izgubili vse štiri tekme. Če bi odigrali vsaj malce drugače, bi bila razlika v našo korist, bili bi v prednosti.
Morate se strinjati, da so za Maribor porazi z neposrednimi tekmeci hudi spodrsljaji. Kaj je bilo krivo?
Drži, da gre za spodrsljaje, ampak na preizkušnjah z Domžalami smo prevladovali kot že dolgo ne. Tako ob Kamniški Bistrici kot v Ljudskem vrtu. To je bila igra mačke z mišjo, toda žoga preprosto ni hotela v mrežo. Seveda pa zmaga tisti, ki zadene.
Kaj pa Celje?
Odigrali smo dve podcenjevalni tekmi, kar so nasprotniki izkoristili. Celje je hit prvega dela prvenstva, čeprav je res, da pri nas veljajo dvojna merila, kar je v našo korist. Vsi hiti prvenstva imajo manj točk od nas. Drži, Domžale jih imajo več, a imamo tekmo manj, zato smo potencialno točkovno izenačeni. Hočem povedati to, da so vsi čudesa, vsi so izjemni, mi pa smo katastrofalni, ampak to dojemam kot naš privilegij. Maribor je vendarle Maribor in zdi se mi nekaj normalnega, da za nas veljajo neka druga merila. Prav je, da nas javnost in mediji gledajo v drugačni luči. Toda ne zaradi proračuna. Še enkrat bom poudaril, da na začetku sezone nimamo niti evra več kot vsi ostali, ampak si ga naredimo sami. Ne, to nima zveze s proračunom. Klub je na takšni rezultatski in organizacijski ravni, da nas ljudje vidijo drugače, kar je prav. Tudi mediji nas dojemajo drugače, kar je prav tako prav. Pritisk te dela boljšega, in ko enkrat prideš do takšne ravni, pač ne moreš imeti takšnega statusa kot vsi ostali. Bom zelo konkreten. Samo poglejte denimo, kako nasmejani so obrazi Celjanov, in seveda je prav, da so, enako velja za Domžalčane. Tudi pri Olimpiji naj bi bili z izjemo zadnjih dveh tekem zelo zadovoljni, storili naj bi pomemben korak naprej. Pri nas so evropski obrazi nasmejani, domači niti nasmejani niti žalostni. To je naša rezerva in mislim, da je to spontano in prav. Ampak v teh primerjavah želim poudariti predvsem nas. Ne ostalih, omenjam jih kot pozitivne primere, a je pač tako, da se veliki in mali moramo razlikovati.
Trener Chelseaja je govoril, da mu je ekipo uspelo motivirati, vendar ni vedel, kaj ga čaka v Ljudskem vrtu. Znova smo odigrali odlično. Če bi Luka zadel za 2:0, bi bilo konec, potem je vse skupaj popravil Handanović. Zato ni čudno, da sem tri dni zatem dobil esemes sporočilo od Mourinha, da jim je bilo v Liverpoolu lažje kot v Mariboru.
V kolikšni meri je Evropa vplivala na domače dosežke? Sicer drži, da ste bili že četrto leto zapored v skupinskem delu tekmovanja, toda liga prvakov je vendarle neka nova dimenzija, nova razsežnost.
Evropa je ogromno vplivala, o tem ni niti najmanjšega dvoma, ampak ne glede na to so nas prej omenjene štiri tekme zaznamovale. Na koncu smo počasi le prišli do tega, kar si želimo. Kmalu bo lestvica primerna slovenski ligi oziroma nam.
Veliko je bilo govora o preklopih z evropske na domačo sceno in obratno. Češ da je to velika težava, česar marsikdo ne razume ali noče razumeti. Predvsem laiki s prepričanjem, da je tekma pač tekma in da je vsako treba odigrati po najboljših močeh. Kako jim razložiti razlike?
Tako kot smo razložili mi, potem pa je treba pustiti, da to nekdo sprejme ali ne. Za prepričevanje prepričanih ni potrebe. Če sam nečesa ne razumem, poslušam nekoga drugega in poskušam razumeti. Če se še vedno ne strinjam, je to moj problem. Mi gremo pa dalje. Ker enostavno nimamo časa razmišljati o tem, ali je kdo razumel ali ni.
Kaj vse se v ligi prvakov dogaja v glavah igralcev?
Oh, marsikaj. Res marsikaj. Verjemite. Če pustimo športni del ob strani, je to Hollywood. Igralci vse to vidijo, spremljajo, težko je ostati ravnodušen.
Za Smodiša je bolje, da ne pride
Če bi radi uspešno evropsko zgodbo, morate v pisarno Zlatka Zahovića, da vam razkrije, kako to narediti, kakšen je recept, je pogosto slišati v športnih krogih. Med drugim je to v intervjuju za naš časopis dejal tudi Matjaž Smodiš. Je kdo že prišel? »Ne, nikogar ni bilo, toda recepta ni. Obstaja le model. Veliko dela, garanja je nedvomno osnova, toda na koncu je odločilno nekaj drugega. Je kot pri trenerju. Lahko ima številne odlične lastnosti. Sijajno pripravi trening, obvlada sisteme igre, taktiko in tako naprej. Vse pripravi, kot je treba, toda potem pride 90 minut resnice, ko je treba pogosto v hipu sprejeti prave odločitve kaj, kdaj in zakaj. Če ni pravega občutka, se vse našteto hitro poruši, ne pomaga veliko. Tako je tudi v našem poslu, enako velja za igralce. Z garanjem in z odrekanjem lahko pride do neke ravni, za nekaj več mora imeti talent,« je povedal Zlatko Zahović. »Omenili ste Matjaža Smodiša. Zanj je bolje, da sploh ne pride. Ker ne ve, kaj vse sem mu govoril na tribuni, ko sem spremljal tekme Partizana in CSKA-ja v evroligi. Ko so se črno-beli približal na točko ali dve, je zadel trojko. In tako me je jezil vedno znova,« se je nasmejal velik navijač Partizana in nato v resnem tonu zaključil: »Med tekmo si seveda želiš zmago ekipe, za katero navijaš. In si pripravljen storiti marsikaj, da bi ji pomagal, na koncu sem Smodišu kakopak vedno zaploskal. Ker je prav gotovo eden od najboljših košarkarjev, ki smo jih imeli. Vrhunski igralec.«
Lotiva se razčlenjevanja evropske zgodbe. Začel bi jo julija, z drugim krogom kvalifikacij za ligo prvakov. Kako pomembna je ta tekma, kako specifična?
Popolnoma jasno je, da je izjemno pomembna. Edina, na kateri preprosto moramo zmagati, povrhu ni lahko neposredno iz priprav načrtovati želenega vrhunca forme. Zato je preizkušnja tudi nadvse specifična.
Žreb vam je namenil Zrinjskega.
Dobiti Bosance je zelo težko. Vsi so 'uličarji', vsi znajo igrati nogomet, imajo pravšnji karakter. V pričakovanju uvodne preizkušnje ekipa tudi še ni v najboljši formi, na drugi strani so tekmeci igrali tekmo življenja. In dejstvo je, da smo v prvem polčasu v Mostarju hodili po tankem ledu. Kvalifikacije niso za vsakogar, igrajo se strogo na rezultat, le to je pomembno. Lahko se zgodi marsikaj. Če bi Zrinjski povedel, poti nazaj ne bi bilo več. Ob polčasu smo popravili nekatere stvari, ki so bile dogovorjene pred dvobojem in bi jih morali početi v prvem delu. A kadar nisi v formi in tudi miselno na želeni ravni, se dogaja tudi to, čeprav se Mariboru kaj takega ne bi smelo dogajati. V vsakih kvalifikacijah se nam zgodi takšen polčas, govorim o taktični disciplini. Ker ni pomembno, ali igraš lepo, dobro, slabo, pomemben je le rezultat. Do dosežeš, kar si si začrtal, in greš domov. Ko smo pod Bijelim Brijegom preživeli prvi polčas, sem vedel, da ne bo več težav. Za Maribor je to dovolj, nadaljevanje je bilo mirno, doma smo le dokončali delo. Ekipa je preveč izkušena, vmes je odigrala še prvenstveno preizkušnjo. Zgodba je bila drugačna, tudi Ljudski vrt seveda naredi svoje.
Naslednji tekmec je bil Maccabi iz Tel Aviva.
Igrali smo proti vrhunski ekipi. Imeli smo srečo, da Izraelci zaradi nemirnih razmer v domovini niso smeli igrati na svojem stadionu. Če bi morali v Tel Aviv, bi nedvomno veliko bolj trpeli. Četudi bi bilo doma 0:0, bi napredovali. Ker je bilo opazno, da tekmeci z glavami niso bili pri nogometu, posledica tega je bila slabša pripravljenost.
Sledil je veliki obračun s Celticom. Kakšen je pogled z današnje perspektive?
Prvi polčas v Ljudskem vrtu je bil znova podarjen, a smo se izvlekli tako, kot je treba. V Glasgowu Celtic že ni imel več možnosti. Ne glede na veličino kluba, polne tribune, 57.000 gledalcev, izjemno ozračje, pritisk ... Stvari so šle tako, kot je treba, ekipa je bila neverjetno samozavestna. Delovali smo sijajno, bili dosti boljši. Preprosto smo bili predobri in preveč zreli, da bi nas Celtic lahko premagal. To je bil večer, ko si že pred tekmo vedel, da boš v bobnu za ligo prvakov. Kakšen drugačen razplet sploh ni prišel v poštev. Ker vidiš po fantih, po njihovi govorici telesa, da je to to.
Mar Maribor podarja le polčas in kdor ga ne vzame ...
Ta je gotov. Kdor ga ne vzame, nima možnosti. To je tisto, kar je poudaril že Mourinho, ko je dejal: 'Če se proti vam preveč sprostiš, nimaš možnosti.' Ne glede na to, kdo je na nasprotni strani.
Trener Ante Šimundža je v nedavnem pogovoru za naš časnik tekmo v Glasgowu postavil zelo visoko na lestvici. Označil jo je kot eno boljših v zgodovini Maribora na mednarodnem prizorišču. Se strinjate?
Vsekakor. Do določene mere se sicer strinjam tudi s tistimi, ki pravijo, da Celtic ni več, kar je bil nekoč, toda treba je zmagati na Celtic Parku. Tudi naši sosedje so govorili o tem, da to ni več to, a ko so sami odšli v Glasgow, tam niso zmagali. Izgubili so. Poleg tega pred polpraznim stadionom in tudi pravega pritiska ni bilo. V ligi Europa imaš popravni izpit, mi ga nismo imeli. Ni veliko ekip, ki so na Celtic Parku slavile.
Na poti do lige prvakov ste imeli kar nekaj sreče. Maccabi ni smel igrati doma, Celtic je precej daleč od nekdanje slave ...
Drži, se strinjam, a vse to je treba izkoristiti, unovčiti. Treba je zmagati.
Skupinski del lige prvakov ste začeli z domačim dvobojem s Sportingom.
Maribor ima na evropskih tekmah, tudi v ligi Europa, v uvodnih desetih, petnajstih minutah vedno težave navaditi se na hitrost, dinamiko, pritisk, sprinte. V slovenski ligi tega ni in v tem obdobju vedno zelo trpimo, proti Sportingu smo trpeli vso tekmo. Na koncu se je nato zgodil izenačujoči gol, ki je poskrbel tudi za klik v naših glavah: 'Aha, mi smo konkurenčni. Lahko smo konkurenčni.' V nogometu je trenutek zelo pomemben. En gol ti lahko spremeni življenje, spremeni razmišljanje, te naredi iz slabega v dobrega in obratno. S tem smo dobili velik zagon za naprej.
Mar na reprezentanco vplivam tako, da se veselim, ko zmagujemo? Priznam pa, da sem vplival v preteklosti. Ko sem odigral 80 tekem in dosegel 35 golov.
Gostovanja v Gelsenkirchnu bržčas še dolgo ne boste pozabili?
Ko analiziraš Schalke, se zamisliš. To je Schalke? Je to tista ekipa, ki jo gledam po televiziji? Slabše ekipe glede na individualno kakovost še nisem videl. Ne v ligi Europa ne v ligi prvakov. V Gelsenkirchnu smo odigrali vrhunsko, rezultat je bil nepravičen. Za to tekmo mi je res neverjetno žal. Ko takšnega dvoboja ne dobiš, ne moreš biti vesel. Ker smo nasprotnika imeli na kolenih, ker nam je ponujal veliko, ker je bilo z njim mogoče igrati.
Kako boleč je bil visok poraz na Stamford Bridgeu?
Ah, zame je bila to top tekma. Ker so bili fantje izjemno samozavestni, v dvoboj so krenili noro. Videl sem prestrašene obraze Chelseajevih igralcev, Mourinho je začel kričati na Oscarja in še nekatere igralce, da naj zaigrajo resno. Bili so presenečeni, ker niso navajeni, da se ekipa z vzhoda tekme loti na takšen način. Nismo se postavili na svojo polovico, ampak smo si prizadevali igrati nogomet, toda potem se je zgodilo, kar se pogosto dogaja. Ko slabša ekipa pomisli, da lahko, potem je konec. To se je pripetilo tudi nam in potem se je vse obrnilo na stran gostiteljev. Toda ta preizkušnja nam je dala ogromno.
Morda tudi domači remi z angleškim velikanom?
Trener Chelseaja je govoril, da mu je ekipo uspelo motivirati, vendar ni vedel, kaj ga čaka v Ljudskem vrtu. Znova smo odigrali odlično. Če bi Luka zadel za 2:0, bi bilo konec, potem je vse skupaj popravil Handanović. Zato ni čudno, da sem tri dni zatem dobil esemes sporočilo od Mourinha, da jim je bilo v Liverpoolu lažje kot v Mariboru. In tako smo odigrali po porazu z 0:6. To je velika stvar. Ko sem videl odziv Mourinha ob polčasu, ko je v igro poslal drugega napadalca, sem vedel, da Chelsea nima možnosti. Oziroma da bo šlo vse v našo smer. Ko kdo proti Mariboru v Ljudskem vrtu v igro pošlje še drugega napadalca, ne zmaga. Kdorkoli je na nasprotni strani. Zakaj? Ker imajo naši igralci nogometne principe, po katerih jim ustreza več prostora, ki ga dobijo ob dveh nasprotnih napadalcih. Znajo odigrati v takšnih razmerah, so zelo nevarni.
Kaj je bilo narobe v Lizboni?
Ko vidiš naš trening pred tekmo, eno govoriš, drugo veš. Da nimaš možnosti. Prišli smo v fazo, ko je Ibraimi zbolel, Filipović ni bil v najboljši formi, Stojanović se je vračal po poškodbi. Eno govoriš, ker si športnik, skušaš animirati ekipo in verjameš, da jo lahko predramiš, čutiš pa nekaj drugega. Tako je tekma tudi potekala, bili smo precej pod našim povprečjem.
Za konec je pod Kalvarijo gostoval Schalke. Se strinjate, da bi se lahko razpletlo tudi drugače kot z gostujočo zmago?
To je bila že naša 35. tekma, a ne glede na to je bila naša smola, da so Nemci menjali trenerja. Nemški strokovnjaki zame niso nič posebnega. V glavnem zagovarjajo napadalen slog z veliko teka, ki ti ponuja marsikaj. Z italijanskim trenerjem na klopi je bil Schalke veliko bolj organiziran, discipliniran. Če bi povedli, bi ne glede na utrujenost dobili dodatno energijo, s pomočjo katere bi lahko slavili, a ko smo se znašli v zaostanku, nam je bilo jasno, da nimamo več možnosti. Tudi zato, ker zaradi drugačne postavitve nismo imeli dovolj prostora, da se razigramo, to je bilo za Schalke dovolj.
Kakšna pa je celotna ocena lige prvakov?
Česa takega si ne bi upal napovedati. Igrati neodločeno in s stilom z Nemci, četudi ekipo Schalkeja, in s karakterjem s Chelseajem, to ni za vse ekipe. To je 'top topov', to mi daje upanje za naprej, da je mogoče marsikaj storiti. Prav tako bi rad poudaril še nekaj, kar me neizmerno veseli. Rezultatsko smo bili konkurenčni, organizacijsko pa naši tekmeci niso bili. NK Maribor je organiziral tekme na najvišji mogoči ravni. Na vseh področjih, Maribor je bil s preskokom najboljši.
Kako so vas dojemali veliki tekmeci? Ste bili mogoče deležni podcenjevalnega odnosa?
Začetki so za mali klub vedno zahtevni, a ko si enkrat na nogometnem zemljevidu Evrope, se to spremeni. Nisi več majhen.
Naše analize so vrhunske
»Na mednarodnem prizorišču je nadvse pomembno, da naših fantov ni strah igrati. Upajo si, prav tako skušamo izkoristiti vsako, tudi najmanjšo malenkost, ki se nam ponudi. Pri tem nam je v veliko pomoč izjemna priprava na vsako tekmo. Škoda, da slovenski medijski prostor, predvsem televizija, ni pripravljen narediti prispevka o tem, kakšne analize nasprotnikov imamo v Mariboru. Takšne, kot jih imajo največji evropski klubi, o tem sem prepričan. Na vsako tekmo. Način priprave je pri nas res vrhunski in od njega ne odstopamo niti za milimeter,« je analitični del izpostavil snovalec kadrovske politike pod Kalvarijo.
Ne le jesenska sezona, tudi leto je bilo čudovito. Igrali ste v šestnajstini finala lige Europa, osvojili nov naslov prvaka … Kakšna je vaša ocena?
Leto 2014 je neponovljivo leto. Vsaj v mojem oziroma našem obdobju je najboljše. Daleč najboljše. Strokovno vodstvo in igralci si zaslužijo vse čestitke. Zaradi njih se počutim odlično.
Toda ostali ste brez pokala. Kako velik spodrsljaj je to?
Gorica je lovoriko osvojila pošteno, vendar to v ničemer ne spreminja spoznanja o tem, da je to najboljše leto. Celotna zgodba je izjemna, to je težko ponoviti.
Kakšne cilje si potemtakem postaviti za naprej?
Dobro vprašanje. Mi smo imeli v vseh treh letih pred uvrstitvijo v ligo Europa vedno isti cilj. Odigrati šest tekem na mednarodnem prizorišču, hkrati smo bili neverjetno ambiciozni. Želeli smo si v skupinski del tekmovanja, zdaj je liga Europa nujen cilj. Lestvico si, hočeš nočeš, preprosto moramo postaviti višje, z ambicioznostjo in delom tihi cilj ostaja liga prvakov. Ne le zaradi navijačev, višje cilje si moramo zastaviti tudi zaradi igralcev. Ne smemo popustiti, ne smemo si privoščiti lahkomiselnosti. Če si postaviš višji cilj, tudi javno, potem lahko tudi zahtevaš več. Ne bo pa nobena tragedija, če Maribor ne bi bil prvak ali ne bi zaigral v ligi Europa.
Prej ali slej se vam bo najbrž ponesrečilo. Je Maribor odvisen od Evrope?
Trenutno ne, razmišljamo dolgoročno. Sicer pa, zakaj bi bilo samoumevno, da je Maribor vedno prvak? Logično je, da je na Hrvaškem favorit Dinamo, ki ima veliko število tujcev. En stane milijon, drugi dva milijona, tretji ima 500 tisoč evrov plače. To je logično, ker kupi kakovost, če pa ti vzameš igralca iz slovenskega prostora, to ni logično. Ker ga moraš najprej vzgajati in pripravljati na višjo raven.
Toda plačilno ste vendarle za stopnico ali dve višje od tekmecev. Lahko bi si privoščili marsikaj?
Lahko plačamo več, lahko. Lahko bi kupili končni produkt, lahko bi si privoščili, toda s tem bi porušili hierarhijo. To bi bil začetek konca NK Maribor. Mi dobimo biser, ki ga moramo brusiti in mu skušamo omogočiti, da bo nared za veliko sceno, za odmevne dosežke. Pa še to. Ko govorijo, da lahko plačamo več, je to slabost ostalih. Maribor je sezono začel z enakim proračunom kot Olimpija, morda celo z manjšim, če drži, da je gospod Izet Rastoder vložil dva milijona evrov. Drugo je, do kam je prišel, toda izhodišče je bilo enako.
Prihaja januarski prestopni rok. Menda bo vroč, čeprav ste za prvo okrepitev že poskrbeli. Vrnil se je Dalibor Volaš, navijače pa zanima, kaj lahko še pričakujejo?
Erik Janža je naš, o tem ni nobenega dvoma. Želimo si dogovora z Domžalami, če ga ne bo, se nam bo pridružil po izteku pogodbe 30. maja. Moram reči, da sem imel namen poklicati gospoda Oražma, da bi se najavil na pogovor, vendar sem potem spoznal, da se fantu izteka pogodba. Bil sem osupel, saj gre vendar za reprezentanta, izjemnega igralca, starega 21 let. Spet želimo priti do dogovora, toda seveda so zdaj številke popolnoma drugačne.
Veliko se govori o Domnu Črnigoju in Benjaminu Verbiču. Kakšne so možnosti za njun prihod?
Kot je razkril predsednik Kopra, smo za Črnigoja že bili na pogovorih. Na zelo konkretnih, na zelo resnih, na zelo prijetnih. Na Bonifiki so se odločili, da si vzamejo nekaj časa, kar seveda ni noben problem. Mi bomo počakali. Ko bo Koper pripravljen, bomo znova sedli za isto mizo in ne vidim razloga, da ne bi prišli do dogovora.
Kar zadeva Verbiča vem, da si fant želi le eno, to je NK Maribor. In gotovo bomo storili vse, da bi ga pripeljali v naše vrste.
Je želja igralca za prestop najpomembnejša?
Zame vsekakor. Maribor kliče le enkrat in nikoli več. Vem, da si želi le k nam, niti tujine si ne želi, toda v nenormalne številke ne bomo šli. Ne bomo jih sprejeli.
Mladi? Lovorike me ne zanimajo!
Članska ekipa je seveda v ospredju, a za Maribor je nadvse pomembna tudi nogometna šola. »Zelo sem zadovoljen s tem, kako deluje. Spremenili smo strategijo. Naše mlajše selekcije imajo daleč največ lovorik, toda lovorike me ne zanimajo. Zanimajo me igralci. To, ali bodo naše ekipe desete, pete, druge, mi je skoraj popolnoma vseeno. Zanima me končni produkt. Zato tudi rezultati niso takšni, kot bi marsikdo pričakoval. Ker nekateri kadeti igrajo za mladince, mladinci za B-ekipo in na ta način rastejo kot igralci, se razvijajo. To je tisto, kar nas zanima. Zmage so pomembne, seveda so, toda v mlajših starostnih kategorijah vendarle niso osnova. Zdaj imamo prvič tudi možnost fantom nameniti pravega kondicijskega trenerja, ker je jasno, da v tem za najbolj razvitimi precej zaostajamo. Povrhu se je nogometna kondicija zelo spremenila, temu moramo slediti, žal pa so pogoji za delo še vedno slabi. Seveda si želimo imeti svoj vadbeni center, brez tega bomo težko shajali. NK Maribor želi narediti, kar je v njegovi moči. Se pravi pripraviti projekt, kar ni poceni, in čakati na sposobne ljudi, tudi sami bomo skušali biti prodorni. A mi smo pač družba, ki ima do svojih otrok v športu mačehovski odnos. Da je središče za trening nujno, o tem ni nobenega dvoma. Imajo ga klubi v precej manj razvitih državah. To je skrb za mlade, na tem področju moramo marsikaj izboljšati,« opozarja Zlatko Zahović.
Pravzaprav ste se znašli v položaju, v katerem bi vas lahko drugi slovenski klubi začeli izkoriščali. Najbrž bodo zahtevali astronomske odškodnine.
Res je, lahko se zgodi kaj takega, toda Maribor je pripravljen plačati normalne zneske, nenormalnih pač ne. Ker imamo vse vzvode, da čakamo, da počakamo. Zakaj se ne bi zgodili novi primeri, kakršen je Janža?
Ampak dejstvo je, da bi lahko od finančnega monopola imela korist celotna liga. Če bi denar zaradi prestopov krožil med klubi, to ne bi bilo nič slabega, marsikdo bi lažje preživel, mar ne?
Finančni monopol si je Maribor ustvaril sam. Maribor je bil prvič po mojem prihodu prvak z 2,8 milijona evrov minusa. Maribor si je vse naredil sam, toda tega ljudje nočejo slišati. Češ, Mariboru je lahko. Takšno razmišljanje je najlažje.
Toda želja klubov, da vas »izkoristijo«, je razumljiva. Vsi bi radi visoke zneske, milijone. Je s tem kaj narobe?
Takšnih zneskov Maribor ne bo plačeval. Nikoli! Če mi predsednik dovoli, zakaj ne. Zame kot športnega direktorja bi bilo najlepše, če ne bi bilo treba nikogar prodati in bi pripeljali, kar potrebujemo. Da bi ekipo le nadgrajevali. Ker sem športnik, si seveda želim najboljše ekipe, toda to ni realno, mi smo racionalni. Smo pa pripravljeni plačevati v normalnih okvirjih. Ni nobena skrivnost, da smo za Velikonjo odšteli 120 tisoč evrov, za Volaša 100 tisoč, za Repa 300 tisoč. To so zneski, okrog katerih se lahko vrtimo tudi zdaj, morda še kaj več. Toda kot sem dejal, Maribor ima vse vzvode. Če bomo videli, da nas bodo izkoriščali, bomo pač storili vse, da bo takšnih primerov, kot je Janža, še več.
Za Rajka Repa ste plačali najvišjo odškodnino v zgodovini kluba. Z njim ste imeli velike načrte, razpletlo se je drugače, danes igra v avstrijski tretjeligaški druščini. Kako komentirate njegovo pot?
Fanta mi je zelo žal. Včasih gredo igralci v zasebnem življenju v neko drugo smer, klub glede tega ne more nič. Res mi ga je žal, bil je vrhunski talent. Imel je vse potrebne lastnosti, ampak tiste značajske na žalost ni imel. Žal mi je. Tudi mi imamo v naši nogometni šoli primer, zaradi katerega me še vedno boli srce. To je Matic Črnic, ki ima nenormalne kvalitete, ampak noče odrasti. Gre v neko drugo smer. Škoda.
Je poleg Volaša v igri morda še kakšen napadalec?
Da, prizadevamo si za še enega mladega, obetavnega fanta. Za še enega, ki ga bomo skušali izbrusiti.
Kljub vsem uspehom, ki ste jih dosegli, niste športna ekipa leta, kar je marsikoga presenetilo.
Nas ni.
Komentar?
Brez komentarja. Prevladuje le zadovoljstvo nad vsem, kar smo dosegli.
Dotakniva se še vašega sina. Ko se je prebil v prvo ekipo, o njem niste želeli govoriti. Se je kaj spremenilo?
Presenetil me je, ker tudi zgodovina slovenske lige razkriva, da ni normalno, da 18-letni napadalec dosega toliko golov. Tudi odločilnih.
Kljub pomanjkanju »fizike«, s tem se bržčas strinjava?
Kljub pomanjkanju biološke fizike. Neko telo postane moško prej, drugo pozneje. Fizično je na zavidljivi ravni. Tako po količini teka kot tudi moči – glede na telo. Temu posveča ogromno pozornost. Tudi individualno, sicer pa je za mladega igralca najpomembnejše, da ga ekipa sprejme. Njega je, vse je naredil s svojim delom.
Sprejeli so ga tudi navijači, v tovrstnih primerih je pogosto drugače.
Zelo sem hvaležen mariborski publiki, ki nikoli ni pritiskala nanj. Je pa res, da verjetno bi, če ne bi zadeval. Tako pač je v življenju. Navijači nikoli niso ustvarjali pritiska, prav tako pa je res, da tudi igral ne bi, če si tega ne bi zaslužil. Niti po naključju.
Ante Šimundža je razkril, da so bili vajini pogledi glede uvrstitve Luke v začetno enajsterico pogosto različni. Je res?
Da, to drži. To gotovo velja za vsaj tri, štiri tekme. Zakaj? Mogoče imam to zavoro, da ne bi kdo kaj rekel. Morda je to v meni zaradi tega, da bi se izognil raznoraznim komentarjem.
Ste lahko v vajinem odnosu športni direktor ali ste vedno oče?
Uf, to je tako težko vprašanje. Zelo težko. Seveda si vedno prizadevaš gledati na ekipo, na njeno korist ... Da, imam zavoro, imam jo, priznam. Ampak to je normalno, mar ne?
Seveda ne moreva mimo zadnjega selektorjevega javnega nastopa. Dejal je, da menda vplivate oziroma želite imeti vpliv na reprezentanco. Skupaj z Miranom Pavlinom. Kakšen je vaš komentar?
Tega ne želim komentirati, razumem pa sploh ne. Kot prvo, reprezentanca je v odličnem položaju. Leto je končala s šestimi točkami, še dvakrat igramo s San Marinom, z Estonijo in Litvo, ki sta za nas tretja liga, in to doma. V Švici bomo odigrali ključni dvoboj za drugo mesto, tretje nam tako ali tako ne more uiti. Iz preprostega razloga, ker smo za Litvo in Estonijo Real Madrid, za San Marino seveda tudi. Borili se bomo za drugo. Švica ima odlično reprezentanco, toda imamo gol prednosti, kar še zdaleč ni zanemarljivo. Kvečjemu nasprotno, premagati nas morajo z dvema goloma razlike. S takšno prednostjo grem igrat kamorkoli. Poleg tega je dejstvo, da imamo odlično reprezentanco, kakovostne igralce, izbrana vrsta si zasluži vso podporo.
Odmaknili ste se od odgovora ...
Ne, nisem se odmaknil. Hočem povedati le, da zgodbo vidim pozitivno. Vsega ostalega pa ne razumem.
Mar potem vplivate na reprezentanco ali ne?
Kako pa?
Ne vem, vi nam razkrijte.
Zelo rad bi videl, kako. Mar tako, da se veselim, ko zmagujemo? Priznam pa, da sem vplival v preteklosti. Ko sem odigral 80 tekem in dosegel 35 golov.
Kakšni so odnosi z vodstvom NZS?
Perfektni! Korektni in profesionalni. Takšni, kot morajo biti pri zrelih ljudeh.
Ampak nekaj ne gre skupaj. Selektor trdi eno, na isti tiskovni konferenci predsednik NZS zagotavlja, da v ozadju ni nobene zgodbe, vi govorite o odličnih odnosih s krovno organizacijo. Če hočeš razumeti, moraš biti res pameten.
Da, treba je biti pameten, to je dober odgovor. Mislim, da na relaciji NZS-Maribor res ni nobenih problemov. Ne vidim nikakršnega razloga za odpiranje kakršnihkoli front.
Selektor je vam in Miranu Pavlinu očital, da sta nastavila tudi Amirja Ružnića, ki naj bi za vaju opravljal umazane naloge.
Kako se to nastavi?
Takšno je bilo razmišljanje Srečka Katanca.
Saj smo zreli ljudje, imamo družine. Vsak je odgovoren za svoje besede in svoja dejanja. Ne razumem.
Od nedavnega niste več igralec z največ nastopi v dresu z državnim grbom, prehitel vas je Boštjan Cesar. Kako dojemate takšne stvari?
Prav je, da me je prehitel, kmalu me bo na lestvici strelcev tudi Milovoje Novaković. S tem res nimam problemov. Mi smo preteklost, lepa preteklost, in to je to.
Kako pogosto pa se spomnite na igralsko kariero?
Ne, tudi s tem nimam nikakršnih težav. Ni nobene nostalgije ali česa podobnega.
Najbrž pa si kdaj pa kdaj pogledate kakšno tekmo, kakšen gol, ki ste ga dosegli. Kako pogosto?
Tega nisem storil še niti enkrat. Nikoli si nisem pogledal niti ene tekme. To najboljše ve moj sin.
Ali potemtakem nimate niti osebnega arhiva svojih tekem?
Ne, nimam ga. Imam le tri zgoščenke posnetkov, ki mi jih je po koncu kariere podaril fant iz Lizbone. Ampak nikoli si jih nisem ogledal, zato pa imam neko drugo zbirko, na katero sem zelo občutljiv, zelo navezan. To so dresi, ki sem jih zamenjal med kariero. Ne vem natančnega števila, a jih je ogromno, vsak mi enako pomeni. Na to sem občutljiv, to je moja nostalgija, ostalo ne.
Toda kdaj pa kdaj na televiziji predvajajo kakšen posnetek iz vaše kariere in se mu preprosto ne morete izogniti. Kakšen je odziv?
Drži, včasih jih res vidim. Edina nostalgija ostaja takratna kilaža. Druge ni. Da, s kariero sem prekrižal brez težav. Ker sem tako zelo zadovoljen z njo, da ni razloga, da bi bil nostalgik.
