Pravijo, da so vratarji posebna vrsta, posebna sorta. Ekscentrični je tista beseda. Hugo Gatti, Jose Chilavert, Petar Borota … če naštejemo le nekatere. Kolumbijec Rene Higuita je zagotovo tam med njimi. V mnogih pogledih pred njimi.
Zgovoren je že njegov vzdevek El Loco. Norec. Higuita bi imel v računalniški igrici Football Manager v rubriki ekscentričnost maksimalnih 20 točk. Bil je eden barvitejših likov južnoameriškega nogometa, kjer barvitih likov nikoli ni manjkalo.
Skupaj s prijateljem Carlosom Valderramom sta bila v devetdesetih zaščitni znak kolumbijske izbrane vrste. El Loco in el Pibe. El Loco je imel nekonvencionalen, neortodoksen vratarski slog, pogosto se je podal v driblinge ali na izlete daleč stran od svojih vrat. In kot kasneje že omenjeni Chilavert izvajal proste strele ter enajstmetrovke, v profesionalni karieri naj bi zabil prek 40 golov.
Vratar, ki je stremel k atrakciji, včasih celo preveč, pa je postal klovn. Bile so namreč tudi eskapade, ki so se mu ponesrečile. Kot v osmini finala mundiala v Italiji, ko se je kakšnih 25 metrov od gola spustil v dribling, kamerunski dedek Roger Milla pa mu je odvzel žogo in zatresel prazno mrežo. Stari rek o tanki meji med genialnostjo in norostjo ni bil v nogometu nikoli bolj primeren kot pri opisovanju Higuite.